Jedro

Ker je bila pravnomočna sodba o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja in reintegraciji tožnika v revizijskem postopku spremenjena, tako da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mora tožnik po zahtevku iz nasprotne tožbe vrniti za čas domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačani znesek nadomestila plače iz naslova neupravičene obogatitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa in odločbe z dne 11.5.2000 in 12.6.2000, s katerima je tožena stranka ugotovila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo že 8.12.1992, da pa se mu delovno razmerje pri njej prizna tudi za čas od 19.4.1999 do vročitve spornega sklepa. Hkrati je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da mu mora tožena stranka za čas brezposelnosti izplačati obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Istočasno je sodišče ugodilo zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in tožniku naložilo plačilo zneska 6.365.598 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2000 dalje, za katerega je bil neupravičeno obogaten.

Sodišče druge stopnje je le v manjšem delu ugodilo tožnikovi pritožbi in po nasprotni tožbi toženi stranki dosojeni znesek znižalo na 5.979.600,20 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je tožniku pri tožni stranki na podlagi dokončne odločbe prenehalo delovno razmerje že dne 8.12.1992 in da ga je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi II Pd 252/99 dne 19.4.1999 sprejela nazaj na delo ter mu izplačala nadomestilo plače za nazaj, je soglašalo, da je s spremembo pravnomočne sodbe v navedeni zadevi v revizijskem postopku, ki je bil voden pod opr. št. VIII Ips 167/99, odpadla pravna podlaga za nadaljevanje delovnega razmerja in za izplačilo nadomestila plače za čas, ko tožnik zaradi prenehanja delovnega razmerja z 8.12.1992 ni delal. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ob vrnitvi na delo z 19.4.1999 s toženo stranko dejansko ponovno sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati zgolj na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 11.5.2000 oziroma z vročitvijo tega sklepa, ne glede na odločitev sodišča o zavrnitvi njegovega zahtevka za razveljavitev odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja v letu 1992. Glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi je tožnik vztrajal pri ugovoru pristojnosti slovenskega sodišča, glede na to, da je državljan BIH, kjer tudi živi. Zanikal je, da bi bil zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi z njegovim tožbenim zahtevkom. Podredno je vztrajal pri ugovoru stvarne nepristojnosti delovnega in socialnega sodišča, saj naj bi po zahtevku iz nasprotne tožbe šlo za odškodninsko terjatev iz obligacijskih razmerij. Zanikal je, da bi tožena stranka plačala sporni znesek v izogib prisilne izvršbe pravnomočne sodbe, saj v tej sodbi terjatev po višini ni bila ugotovljena. Ker je tožena stranka sedaj sporno izplačilo izvedla po lastnem izračunu, je tožnik v dobri veri prejeta sredstva porabil tudi glede na potrebe po vojnem opustošenju v njegovem domačem kraju. Zato toženi stranki spornih sredstev ni dolžan vrniti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev dejanskega stanja pred nižjima sodiščema, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revident v reviziji uveljavlja zgolj revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Že v spornem obdobju je bilo delovno razmerje v bistvu opredeljeno kot dvostransko pogodbeno razmerje (11. in 12. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (1990), Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 ter 1. in 11. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Tako so se tudi za delovno razmerje smiselno uporabljale določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) o podlagi (51. člen), upoštevaje pri tem specifičnost ureditve delovnega razmerja. Poleg sklenitve pogodbe o zaposlitvi sta tako podlago za nastanek in obstoj delovnega razmerja predstavljala vsaj še dva elementa in sicer nastop dela oziroma dejansko delo in sklep oziroma dokončna odločitev delodajalca (glej 11. in 76. a člen ZTPDR ter 12. in 102. a člen ZDR (1990)). V smislu določb 1. odstavka 51. člena ZOR, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, so bili tudi nastanek in prenehanje delovnega razmerja ter pravice in obveznosti iz delovnega razmerja vezani na dopustne podlage, kakor so bile te urejene v delovnopravni zakonodaji.

Na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika (sklep z dne 29.5.1992, v zvezi s sklepoma z dne 23.3. in 3.2.1992) je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 8.12.1992. S pravnomočno razveljavitvijo teh sklepov pred sodiščem (sodba delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 252/96 z dne 22.5.1997, potrjena s sodbo VDSS v Ljubljani, opr. št. 1380/97 z dne 5.3.1999) je pravna podlaga za prenehanje tožnikovega delovnega razmerja odpadla. S spremembo navedene pravnomočne sodbe v revizijskem postopku (sodba VIII Ips 167/99 z dne 7.3.2000) je pravna podlaga za prenehanje tožnikovega delovnega razmerja v letu 1992 ponovno oživela, saj je bil zahtevek za razveljavitev dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zavrnjen. Hkrati je bil v sodnem postopku dokončno zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 8.12.1992 in za vrnitev na delo. S tem je odpadla pravna podlaga za priznanje oziroma realizacijo pravic iz delovnega razmerja.

Navedeni učinki so za tožnika nastali z vročitvijo sodbe v zadevi VIII Ips 167/99, podobno kot je bilo v 2. odstavku 76. člena ZTPDR opredeljeno učinkovanje odločbe sodišča ali drugega državnega organa, s katero je bilo delavcu prepovedano opravljanje določenih del in nalog. Pri tem pa je tožena stranka za čas pravnomočne razveljavitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz leta 1992, oziroma dejanskega opravljanja dela v tem času (od 19.4.1999 do vročitve ugotovitvenega sklepa z dne 11.5.2000), tožniku zakonito priznala pravice iz delovnega razmerja na drugi pravni podlagi, to je na podlagi dejanskega dela in obojestranske realizacije pravic in obveznosti.

Tako kot je pomenila sodba sodišča v zadevi VIII Ips 167/99 prenehanje podlage za nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja, je pomenila prenehanje podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z denarnimi izplačili za čas od 8.12.1992 dalje, kolikor tožnik teh pravic ni imel kritih z dejanskim delom. Ne držijo torej revizijske navedbe, da zahtevek iz nasprotne tožbe za vračilo zneska 5.979.600,20 SIT ni v vzročni zvezi s tožnikovim zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja, saj je šlo za izplačilo iz tega naslova. Zato tudi ugovor stvarne nepristojnosti delovnega sodišča ni mogel biti utemeljen, saj so bili podani pogoji iz 183. člena ZPP.

Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka znesek 5,979.600,20 SIT plačala tožniku na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi II Pd 252/96, spada med dejanske ugotovitve, ki jih tožnik v reviziji ne more več izpodbijati. Ker je pravnomočna sodba sodišča po poteku roka za prostovoljno izpolnitev izvršilni naslov (19. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), je v letu 1999 dejansko obstajala podlaga za izplačilo navedenega zneska, ki je s spremembo navedene sodbe v revizijskem postopku odpadla. Navedeni znesek je tožnik zato neupravičeno pridobil in ga je dolžan v skladu s 4. odstavkom 210. člena ZOR, ki določa obveznost vrnitve vrednosti, ki je bila pridobljena glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, vrniti toženi stranki.

Tožena stranka je od dosojenega zneska zahtevala plačilo zamudnih obresti šele od vložitve nasprotne tožbe dalje, ne pa že od dneva plačila. V skladu z zahtevkom je sodišče toženi stranki zamudne obresti tudi dosodilo. Od dneva zahtevka za vrnitev neupravičeno pridobljenega denarnega zneska pa je v skladu z 214. členom ZOR dolžan plačati zakonite zamudne obresti tudi sicer pošteni oziroma dobroverni pridobitelj.

Glede vračila prisojenega zneska iz nasprotne tožbe se tožnik tudi sicer neutemeljeno sklicuje na dobro vero in navaja, da je tako pridobljena sredstva že porabil. V skladu z 216. členom ZOR je predvidena oprostitev vrnitve neutemeljeno izplačanih zneskov le v primerih, da gre za neutemeljeno plačilo odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti. V tem primeru pa ni šlo za plačilo iz teh naslovov, tako da poraba neupravičeno izplačanega zneska tožnika ne odvezuje dolžnosti vračila.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.