Jedro

Ker je tožena stranka v proizvodnem obratu na G. začela opravljati iste (strojne) storitve, kot jih je predhodno prenosnik (tožena stranka) z nakupom istih delovnih sredstev (nakladalcev), ki sploh omogočajo opravljanje dejavnosti, je prišlo do prenosa gospodarske enote. Prevzela je tudi tri delavce, ki so delali v asfaltni bazi na G. To pomeni, da je na podlagi pogodbenega razmerja med toženo stranko in A. d. d. slednja s prodajo nakladalcev toženi stranki prepustila opravljanje strojnih storitev v proizvodnem obratu (asfaltni bazi) na G., zato je izpolnjen zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v znesku 9.067,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2012 do plačila. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun in izplačilo plač za meseca januar in februar 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 do plačila. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.391,17 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki I in III izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o dejanskem prenosu dejavnosti in delavcev od A. d. d. na toženo stranko. Meni, da ni prišlo do dejanskega prenosa delavcev niti ni podana delovnopravna kontinuiteta. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju z izpovedbami B.B., C.C. in D.D.. Tožena stranka je povedala tožniku, da ne gre za prevzem treh delavcev, temveč za njihovo novo zaposlitev, in da ne prevzema obveznosti plačila odpravnine. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič E.E. in F.F. po mnenju tožene stranke ni obrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka trdi, da se je tožnik sam odločil za prenehanje delovnega razmerja pri A. d. d. Opozarja na določbo 90. a člena Zakona o delovnih razmerjih in navaja, da tožniku ni dolžna plačati zahtevane razlike odpravnine. Tožena stranka meni, da ni pravni naslednik A. d. d. in da delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvijo pri tej družbi in toženo stranko ni podana. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na podlagi pravilno in popolnega ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s 1. 5. 2009 dejansko in pravno prevzela tožnika kot delavca A. d. d. S to družbo je tožena stranka sklenila aneks h kooperantski pogodbi z dne 21. 5. 2009, v katerem je bilo dogovorjeno, da tožena stranka prevzame opravljanje strojnih storitev z nakupom delovnih sredstev - nakladalcev (enega od teh je upravljal tožnik) na gradbiščih A. d. d. Pred tem sta tožena stranka in A. d. d. v obliki notarskega zapisa sklenili še pogodbo o izvajanju logističnih del v proizvodnem obratu na G. z dne 19. 5. 2009 v trajanju petih let. V 7. členu citiranega notarskega zapisa se je tožena stranka skladno z dogovorom z A. d. d. z dne 29. 4. 2009 zavezala, da bo za potrebe dela v proizvodnem obratu (asfaltni bazi) na G. od A. d. d. odkupila delovne stroje, hkrati pa prevzela oziroma na novo zaposlila strojnike (med njimi tudi tožnika). Citirana pogodbena določila so jasna, zato je sodišče utemeljeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje F.F.. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka oziroma načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ni podana. Priložene listine potrjujejo izpoved tožnika, da je bil, enako kot druga dva delavca A. d. d. C.C. in D.D., prevzet k toženi stranki in da je od leta 1976 opravljal delo na istem stroju in v istem kraju. Sodišče prve stopnje je, glede na navedeno, pravilno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu.

6. Po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) pride do spremembe delodajalca tudi v primeru prenosa le dela podjetja, to je prenosa gospodarske enote (entitete), ki ohrani svojo identiteto. Gospodarsko enoto definira minimalna stopnja organizacijske odvisnosti, ki lahko obstaja sama zase ali kot del večjega podjetja. Podobno stališče je Sodišče Evropske Unije (SEU) zavzelo tudi v zadevah C-466/07 z dne 12. 2. 2009 Klarenberg proti Ferrotron Technologies Gmb in C-458/12 z dne 6. 3. 2014 Amatori in drugi proti Telecom Italia SpA. V spornem primeru je prišlo do prenosa gospodarske enote, saj je tožena stranka v proizvodnem obratu na G. začela opravljati iste (strojne) storitve, kot jih je predhodno prenosnik (tožena stranka) z nakupom istih delovnih sredstev (nakladalcev), ki sploh omogočajo opravljanje dejavnosti. Prevzela je tudi tri delavce, ki so delali v asfaltni bazi na G.. Navedeno torej pomeni, da je na podlagi pogodbenega razmerja med toženo stranko in A. d. d. slednja s prodajo nakladalcev toženi stranki prepustila opravljanje strojnih storitev v proizvodnem obratu (asfaltni bazi) na G., zato je po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Tožena stranka glede na navedeno neutemeljeno meni, da med prenosnikom (A. d. d.) in njo ni obstajala neposredna (pogodbena) pravna zveza za prenos delavcev. Sicer pa je SEU že v več zadevah zavzelo stališče, da do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom (npr. Daddy's Dance Hall - C-324/86, Merckx in Neuhuys - združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Liikenne - C-172/99, Abler in drugi - C-340/01).

7. Ob ugotovitvi, da gre pri spremembi delodajalca na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR za avtomatičen prehod pravic in obveznosti iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika po zakonu samem, ni bistveno, da je tožnik s A. d. d. podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko, zatem pa s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Prav tako za razsojo v spornem primeru ni bistveno, da je tožena stranka povedala tožniku, da ne gre za prevzem delavcev in da ne prevzema obveznosti plačila odpravnine. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 90.a člena ZDR, saj ta ureja drugačno situacijo, ko pogodbo o zaposlitvi odpove prejšnji delodajalec.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo odpravnino glede na doseženo delovno dobo pri obeh delodajalcih (prenosniku in prevzemniku) skladno z določbo 3. alineje drugega odstavka 109. člena ZDR.

9. Ker niso podani niti s pritožbo zatrjevani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.