Jedro

Tožba (poimenovana pritožba) je uperjena zoper prvostopenjsko odločbo ZPIZ o ugotovljenem preplačilu starostne pokojnine ter odrejenem vračilu neupravičeno prejetih zneskov. Tožnica je vložila tožbo na sodišče, kljub pravilnemu pravnemu pouku v prvostopenjski odločbi upravnega organa, da je zoper njo dopustno v 15 dneh od vročitve uveljavljati redno pravno sredstvo - pritožbo, o kateri odloča pristojni organ tožene stranke. Zato je treba tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 (na podlagi katerega sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno) kot preuranjeno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo zoper prvostopenjski sklep tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2014. Procesno odločitev je izdalo ob uporabi petega odstavka 108. člena ZPP, ker tožnica ni postopala po odredbi sodišča in v odrejenem roku ni predložila drugostopenjskega dokončnega posamičnega upravnega akta.

Navedeni sklep izpodbija tožnica, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev, izvedbo postopka v skladu z Ustavo RS in z zakoni zaradi zmanjšanja povzročene škode. Enako kot v tožbi (poimenovani pritožba) se sklicuje na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Protokol, Evropsko socialno listo, določbe Ustave RS, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o splošnem upravnem postopku in Kazenski zakonik. Navaja, da je kot upokojenka rada aktivna, zato si je našla dopolnilno dejavnost, ki ji polni življenje in pokriva stroške. Pri AJPES-u je registrirala s.p., nato pa bi bila šokirana, ko je pri toženi stranki stekel postopek za vračilo pokojnine za nazaj. Takšno postopanje jo je spravilo v stresno situacijo in ogroža socialno varnost ter življenje. Čuti se opeharjeno in oropano, saj gre za grob poseg v njene pravice ter dostojanstvo. Poudarja še, da v nobenem pravnem dokumentu v EU ni našla določila, ki bi upokojencu prepovedal dopolnilno delo in posledično vračilo izplačanih pokojnin.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in 39/2013; v nadaljevanju ZPIZ-2) lahko zavarovanci sodno varstvo pravic iz tega zakona uveljavljajo v 30 dneh od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tudi v prvem odstavku 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) je izrecno določeno, da je tožbo v socialnih sporih mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve dokončnega upravnega akta, torej drugostopenjske upravne odločbe. To je tudi logično, saj je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženi zavod, ki o pravicah in obveznostih zavarovancev odloča po pravilih splošnega upravnega postopka. Sodišče namreč v sodno socialnem sporu presoja le pravilnost in zakonitost njegove drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločitve v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom. To pa pomeni, da je izčrpano redno pravno sredstvo zoper prvostopenjski posamični upravni akt procesna predpostavka za sodno socialni spor. Vsebinsko sojenje o tožbi vloženi zoper prvostopenjsko upravno odločbo tako že načeloma ni dopustno, razen v primeru molka organa ob izpolnjevanju dodatnih pogojev iz drugega odstavka 72. člena, ki pa v predmetni zadevi ni podano.

Nobenega dvoma namreč ni, da je v obravnavani zadevi tožba (poimenovana celo pritožba) pred sodiščem prve stopnje vložena 1. 7. 2014 in uperjena zoper prvostopenjsko odločbo Območne enote Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (opr. št. ... z dne 18. 6. 2014) o ugotovljenem preplačilu starostne pokojnine v višini 3.316,96 EUR ter odrejenem vračilu neupravičeno prejetih zneskov. Pritožba zoper navedeno odločitev je na sodišče vložena kljub pravilnemu pravnemu pouku v citirani prvostopenjski odločbi, da je zoper njo dopustno v 15 dneh od vročitve uveljavljati redno pravno sredstvo, torej pritožbo, o kateri odloča pristojni organ tožene stranke. Ob takšnih dejanskih procesnopravnih okoliščinah, bi lahko seveda sodišče prve stopnje tožbo kot preuranjeno zavrglo že ob uporabi 75. člena ZDSS-1, ne da bi mu sploh bilo potrebno postopati po prvem odstavku 108. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) in tožnice pozivati na vročitev drugostopenjske upravne odločbe. Ne glede na to pa je potrebno ugotoviti, da je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe zakonit, saj je bila v obravnavi zadevi tožba vložena preuranjeno.

Ker vsebinsko sojenje v predmetni zadevi zaradi zakonitega zavrženja tožbe sploh ni dopustno so pravno irelevantne obširne pritožničine navedbe oziroma njeno sklicevanje na mednarodne pravne akte, določbe Ustave RS, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot tudi Kazenski zakonik. Tovrstne kršitve mednarodnega prava, Ustave RS in zakonskih predpisov bi bilo mogoče kvečjemu uveljavljati v primeru izčrpanosti rednega pravnega sredstva v predsodnem upravnem postopku. Glede na zakonito zavrženje preuranjene tožbe se pritožbenemu sodišču zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za meritorno sojenje, do njih sploh ni potrebno opredeljevati.

Ker je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pravilen in zakonit, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.