Jedro

Izkaže se torej, da bi tožeča stranka zoper toženi stranki, na kateri je po zakonu prešla obveznost plačila pravnomočno ugotovljene terjatve proti gospodarski družbi, ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, zahtevala izvršbo. Posledica okoliščine, da sta toženki univerzalni pravni naslednici gospodarske družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, namreč je, da pravnomočnost sodne odločbe, izrečene zoper izbrisano gospodarsko družbo, učinkuje tudi zoper pravni naslednici, čeprav nista bili istočasno zajeti s predlogom za izvršbo. Gre za pomembno izjemo od pravila, da pravnomočnost sodne odločbe veže stranke in sodišče, ki je sodbo izdalo. Ker je bila zaradi opisane razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo (2. odstavek

319. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Izrek

Pritožba proti sklepu z dne 18.10.2004 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi proti sklepu z dne 14.1.2005 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da mora tožeča stranka toženima strankama povrniti

35.250,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

14.1.2005 do plačila. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 18.10.2004 sklenilo, da se tožba tožeče stranke z dne 3.2.2004 zavrže. Z izpodbijanim sklepom z dne 14.1.2005 je odločilo, da mora tožeča stranka toženima strankama povrniti 40.970,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2005 do plačila.

Tožeča stranka se je pritožila proti obema sklepoma. V pritožbi proti sklepu z dne 18.10.2004, ki je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov, predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da se izvršilni naslov glasi na družbo E. d.o.o., zato tožeča stranka ne razpolaga z izvršilnim naslovom zoper družbenici Ma.M.Č. in Mš.M.Č.. V pritožbi proti sklepu z dne 14.1.2005 uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Ker pritožbeno sodišče še ni odločilo o pritožbi proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, je po njenem mnenju odločitev o pravdnih stroških preuranjena. Poleg tega toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo ne bi smelo priznati stroškov pooblaščenca za obvestilo stranki, neizkazano pa je tudi, da je pooblaščenec toženk davčni zavezanec.

Pritožba proti sklepu z dne 18.10.2004 ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je sodišče v zvezi s sporno terjatvijo tožeče stranke 22.1.1999 izdalo sklep o izvršbi opr. št. I, ki je postal pravnomočen 6.9.2000. Subjekt, ki je bil dolžnik v tem izvršilnem postopku, je bil kasneje izbrisan iz sodnega registra, izbris pa je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 14/2003 13.2.2003. Po določbah 1. in 4. odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju se v primeru, ko pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je obveznost prešla nanj. Če tega ni mogoče dokazati s katero od navedenih listin, se prehod obveznosti dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Javna listina v konkretnem primeru je pravnomočna sodna odločba o ugotovljeni terjatvi do gospodarske družbe, dejstvo, da je terjatev prešla na družbenika, pa je sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra, izpisek iz sodnega registra oziroma objava v Uradnem listu RS. Naštete listine, spričo jasnega stališča Ustavnega sodišča, da se domneva, da so družbeniki prevzeli obveznost plačila obveznosti izbrisane družbe in so njeni univerzalni pravni nasledniki, dokazujejo prehod obveznosti na toženi stranki.

Izkaže se torej, da bi tožeča stranka zoper toženi stranki, na kateri je po zakonu prešla obveznost plačila pravnomočno ugotovljene terjatve proti gospodarski družbi, ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, zahtevala izvršbo. Posledica okoliščine, da sta toženki univerzalni pravni naslednici gospodarske družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, namreč je, da pravnomočnost sodne odločbe, izrečene zoper izbrisano gospodarsko družbo, učinkuje tudi zoper pravni naslednici, čeprav nista bili istočasno zajeti s predlogom za izvršbo. Gre za pomembno izjemo od pravila, da pravnomočnost sodne odločbe veže stranke in sodišče, ki je sodbo izdalo. Ker je bila zaradi opisane razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo (2. odstavek

319. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba proti sklepu z dne 14.1.2005 je delno utemeljena.

Ker tožeča stranka s tožbo zoper toženi stranki ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). V okviru preizkusa pravilnosti odmere pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženi stranki za obvestilo pripada 50 točk (3. odstavek tar. št. 39 Odvetniške tarife), kolikor ji je priznalo sodišče prve stopnje. V skladu z 2. odstavkom 14. člena Odvetniške tarife mora stranka plačati odvetniku storitev, povečano za davek na dodano vrednost, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Utemeljen je očitek, da tožena stranka ni izkazala, da bi bil njen pooblaščenec, ki je odvetnik, zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Ker je to dejstvo, ki je podvrženo dokazovanju (primerjaj s 1. in 4. odstavkom 214. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se obveznost tožeče stranke, da toženi stranki povrne pravdne stroške, zmanjša za 5.720,00 SIT, tako da znaša 35.250,00 SIT (3. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo proti sklepu z dne 18.10.2004 ni uspela, s pritožbo proti sklepu z dne 14.1.2005 pa le v sorazmerno majhnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. in 2. odstavek 165. člena ter 3. odstavek 154. člena ZPP).