Jedro

Vprašanja, kdo verjetno izkaže pravno nasledstvo po denacionalizacijskem upravičencu, ni mogoče pravilno rešiti brez upoštevanja posebnih pravil dedovanja denacionaliziranega premoženja.

Glede denacionaliziranega premoženja se dedovanje ne uvede s trenutkom smrti upravičenca kot zapustnika, temveč z dnem pravnomočne odločbe o dedovanju.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

V postopku denacionalizacije kmetijskih zemljišč v k.o..., podržavljenih pravnima prednikoma predlagateljice S. J. in S. T., je sodišče prve stopnje ustavilo postopek proti udeleženi Kmetijski zadrugi Š., z delnim sklepom zavrnilo zahtevo za vrnitev nepremičnin parcele št. 144, 145, 126/2 in 127/1, k.o... do ene idealne polovice celote (po pokojnem S. J.), z vmesnim sklepom pa je ugotovilo, da je zahteva za vrnitev preostale idealne ene polovice navedenih nepremičnin (po pokojni S. T.) utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi predlagajoče stranke in sklep sodišča prve stopnje tako delno spremenilo, da je ugotovilo utemeljenost zahteve za vrnitev spornih nepremičnin ne samo v obsegu ene polovice, temveč tudi v obsegu nadaljnje ene četrtine celote (ene polovice od polovice po pokojnem S. J.). Glede odločitve o zahtevi za vrnitev nadaljnje ene četrtinke celote (druge ene polovice polovice po pokojnem S. J.), pa je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje sta vloženi dve reviziji. Prvo vlaga S. o. d. z opredelitvijo, da izpodbija delno spremembo prvostopne odločitve s predlogom na razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje v navedenem obsegu. Pri tem vsebinsko uveljavlja tako revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka kot tudi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo pa sta vložila tudi nasprotna udeleženca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Republika Slovenija. Uveljavljata iste revizijske razloge in predlagata spremembo izpodbijanega sklepa "z zavrnitvijo pritožbe predlagateljice proti sklepu sodišča prve stopnje".

Slovenska odškodninska družba poudarja osrednje sporno vprašanje, ki je v tem, ali je predlagateljica zahteve izkazala pravno nasledstvo po upravičencu (J. S.) ter je s tem podana njena aktivna legitimacija za vložitev zahteve za denacionalizacijo njegovega deleža podržavljenega premoženja. V tem obsegu je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 15. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), v povezavi z 61. členom istega predpisa. Aktivno legitimirani za uveljavljanje pravic iz denacionalizacije so le neposredni pravni nasledniki upravičenca, ne pa pravni nasledniki zakoncev upravičenca. Pravno nasledstvo predlagateljice v navedenem obsegu ni izkazano niti z listino, niti s sorodstvenim razmerjem do prejšnjega lastnika premoženja. Predlagateljica ni dedovala po upravičencu, temveč po svoji sestri, upravičenčevi ženi.

Tudi udeleženca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter Republika Slovenija se sklicujeta na zmotno uporabo določbe 15. člena ZDen. Pravni nasledniki ne pridobijo statusa upravičenca, temveč le pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo. Vendar pa se za pravno nasledstvo šteje, da je verjetno izkazano, če vlagatelj zahteve razpolaga s pravnim naslovom za dedovanje (z oporoko zapuščeno denacionalizirano premoženje), ali pa če je v krvnem ali osebnem razmerju z denacionalizacijskim upravičencem. Predlagateljica navedenih pogojev ne izpolnjuje. Sicer pa se po določbi 78. člena ZDen dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočne odločbe o denacionalizaciji in ne s pravnomočnostjo odločbe o dedovanju. Kot legitimirani predlagatelji, če še živijo, bi prišli v poštev bratje pokojnega J. S. po vstopni pravici po starših. Predlagateljica nima podane aktivne legitimacije za vložitev zahteve.

Predlagajoča stranka na reviziji ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je zahtevo za denacionalizacijo ene polovice pokojnemu J. S. podržavljenih nepremičnin zavrnilo zato, ker predlagateljica "za vrnitev teh nepremičnin ni aktivno legitimirana". Legitimirana naj bi bila le za vložitev zahteve glede tistega dela premoženja, ki je prešlo v državno last po nacionalizaciji njeni sestri T. S. solastnih nepremičnin. Pravnih naslednikov (15. člen ZDen) celotnega premoženja je sicer več, "vendar, ker nimajo skupnega pravnega prednika, zahteva predlagateljice ne učinkuje tudi v korist pravnih naslednikov po J. S.". Izostanek predlagateljičine aktivne legitimacije sodišče prve stopnje očitno razlaga tudi s stališča materialnega prava: ugotavlja namreč, da "ni zakonita dedinja in tudi ni izkazano, da bi bila oporočna dedinja po svaku J. S.". Po tem stališču določba 15. člena ZDen predlagateljici ne daje aktivne legitimacije za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ker ni dedinja, zato pa tudi ne pravna naslednica.

Sodišče druge stopnje opisane pravne razlage ni v celoti sprejelo, čeprav je (glede na razloge za delno razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje) legitimacijo za vložitev zahteve povezalo z materialnopravnim dednim upravičenjem. Ob tem pa predstavitev dejanskega stanja glede J. S. podržavljenega premoženja omogoča ugotovitev, da o tem premoženju prihaja v poštev - oporoka se nanj ne nanaša - le zakonito dedovanje. T. S. kot zakonec denacionalizacije ni doživela, vendar ob ugotovitvi, da zakonca S. nista imela otrok, prihaja v poštev med zakonitimi dediči njena sestra, predlagateljica. V skladu z določbo 74. člena ZDen bo v tem obsegu moral steči zapuščinski postopek v skladu z določbami Zakona o dedovanju. Pri tem po določbi 78. člena ZDen pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem denacionalizacijskem postopku, preide na njegove dediče z dnem pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, pri čemer se dedovanje uvede že z dnem pravnomočne odločbe o dedovanju po zapustniku, torej po njegovi smrti v letu 1973. Razlaga sprejeta v izpodbijanem sklepu, je pravilna. Vprašanja, kdo verjetno izkaže pravno nasledstvo po denacionalizacijskem upravičencu, ni mogoče pravilno rešiti brez upoštevanja posebnih pravil dedovanja denacionaliziranega premoženja. Poudarek na določbi prvega odstavka 78. člena ZDen je utemeljen. Glede denacionaliziranega premoženja se dedovanje ne uvede s trenutkom smrti upravičenca kot zapustnika, temveč z dnem pravnomočne odločbe o dedovanju (po odločbi Ustavnega sodišča, opr. št. UI-138/99-41 z dne 18.1.2001 je ponovno uveljavljena poprej novelirana določba citiranega prvega odstavka 78. člena ZDen). Navedena (ponovno uveljavljena) določba ZDen je veljala že v času odločanja pri sodišču prve stopnje. Zato je vprašanje, ali je predlagateljica verjetno izkazala (drugi odstavek 60. člena ZDen), da je pravna naslednica pokojnega J. S. kot upravičenca do denacionalizacije, trebe rešiti z upoštevanjem dejstva, da je bil sklep o dedovanju po pokojnem J. S. izdan dne 19.4.1973 in da je bila za (oporočno) dedinjo po njem razglašena njegova vdova T. S., sestra sedanje predlagateljice denacionalizacije. T. S. je umrla 2.1.1989, vendar je pred tem razpolagala s premoženjem, ki ga je podedovala, nazadnje z izročilno pogodbo z dne 16.11.1987. Sestra predlagateljice denacionalizacije je bila torej nedvomno živa v trenutku pravnomočnega sklepa o dedovanju po J. S. Z dnem pravnomočnosti navedenega sklepa o dedovanju je T. S. pridobila dedno pravico kot zakonita dedinja drugega dednega reda do 1/2 premoženja, ki bo denacionalizirano v korist upravičenca pokojnega J. S. S tem je podano izhodišče za določitev drugega kroga dedičev, ki je pomemben za preizkus ali je verjetno izkazano pravno nasledstvo predlagateljice: to je krog (spet zakonitih dedičev) po T. S., glede katerega je že sodišče prve stopnje pravnomočno ugotovilo, da mu predlagateljica pripada. Predlagateljica je tako aktivno legitimirana za vložitev zahteve za denacionalizacijo glede vsega premoženja, glede katerega bi jo imela T. S., če bi bila v trenutku vložitve predlagateljičine zahteve še živa. Izpodbijani pravnomočni sklep sodišča druge stopnje ima torej podlago v pravilni uporabi materialnega prava.

Delna razveljavitev ne more biti predmet revizijske presoje (kar posebej velja za revizijo četrtega in petega udeleženca, ki predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predlagateljičine pritožbe: revizijo je namreč mogoče vložiti le proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje - člen 367. ZPP).

Neutemeljeni reviziji je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.