Jedro

Kasnejša sprememba določbe o plači v pogodbi o zaposlitvi ne vpliva na veljavnost določbe, s katero je bilo dogovorjeno šestmesečno poskusno delo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala v času tako dogovorjenega poskusnega dela, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008, izdana 17. 12. 2008, nezakonita in jo je razveljavilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas po prenehanju delovnega razmerja po tej pogodbi o zaposlitvi za mesece do 30. 9. 2009 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, obračuna bruto plačo, plača davke in prispevke in izplača neto plačo (prvi odstavek 2. točke izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (drugi odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 681,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da iz izpovedbe priče G.R. izhaja, da sta se stranki pogovarjali o različnih zneskih plače, tudi o višini 1.525,53 EUR, da pa je tožnik podpisal ponudbo v višini 1.000,00 EUR neto, kasneje pa na podlagi te ponudbe tudi pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila določena bruto plača v višini 1.525,53 EUR. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklepali le v elektronski obliki oziroma po faksu. V zvezi z verzijo pogodbe, v kateri je zapisana bruto plača v višini 1.525,53 EUR, je priča G.R., ki je največ vedela glede zaposlitve tožnika, povedala, da je šlo očitno za osnutek pogodbe, o kateri je tudi razpravljala z direktorjem, vendar je šlo le za pogovor o takšni višini plače, ki pa kasneje tožniku niti ni bil posredovan. Sodišče prve stopnje je kljub podpisani ponudbi in kljub izjavi nepristranske priče sprejel zaključek, da je bila med strankama s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena plača v višini 1.525,53 EUR bruto. Res je sicer, da mora biti višina plače med delavcem in delodajalcem določena na nedvoumen način, kar je lahko samo s pisno pogodbo o zaposlitvi, kakor pravilno ugotavlja sodišče. Tožena stranka je v postopku popolnoma zadostila dokaznemu bremenu in izkazala, da so njene trditve verjetnejše. Sodišče prve stopnje je brez vsakršne podlage zaključilo, da naj bi bila dogovorjena plača v višini 1.525,53 EUR, saj je takšen zaključek v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom in se opira le na izjavo tožnika. V kolikor sodišče prve stopnje ugotavlja, da skenirane kopije pogodb ne zadostujejo za dokazno oceno, ni mogoča ugotovitev, da je bila dogovorjena plača tista, ki je zapisana v pogodbi, ki jo je predložil tožnik. V tem delu je podana protispisnost in so razlogi sodbe protislovni, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da sta obe stranki zatrjevali, da razpolagata s pravo podpisano pogodbo, pri čemer tožnik nikoli ni podpisal pogodbe, s katero razpolaga tožena stranka in tožena stranka ne pogodbe, s katero razpolaga tožnik, se postavlja vprašanje, katera pogodba je bila sploh sklenjena. Veljavnosti oziroma obstoj delovnega razmerja ni oporekala nobena od strank. Ob takšnem ugotovljenem dejanskem stanje bi sodišče lahko zaključilo le, da stranki očitno nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pravi, torej pisni obliki oziroma da nobena od predloženih pogodb ni bila veljavno sklenjena. To na sam obstoj delovnega razmerja sicer ne vpliva, vpliva pa na odločitev, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne. Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženi stranki sploh ni mogoče očitati, da je pogodbo o zaposlitvi odpovedala v nasprotju s 125. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2004, 103/2007), zato je sodišče prve stopnje nedvomno zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na postavljen zahtevek tožnika, ki zahteva le ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2008 nezakonita, je vprašljivo, katera pogodba o zaposlitvi naj bi bila tista prava, še bolj pa je nerazumljivo, kakšno obveznost naj bi tožena stranka tožniku izpolnila. Zahtevek, kakršnega je postavil tožnik, je bil pomanjkljiv in dejansko nesposoben za obravnavanje, tožnik pa ga tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni dopolnil. Izrek je popolnoma neizvršljiv, saj ni jasno, kakšna je dejanska obveznost tožene stranke. Tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je do zneska bruto plače v višini 1.525,53 EUR prišlo v zvezi s podrednim postavljenim zahtevkom, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je nerazumljiva in pravno zmotna. Sodišče je bilo dolžno odločiti na podlagi osnovnega tožbenega zahtevka, ki je bil neprimeren za obravnavanje in bi ga sodišče prve stopnje moralo že iz tega razloga zavrniti. Glede na to, da v spisu obstajata najmanj dve pogodbi o zaposlitvi ter glede na dejstvo, da v izreku manjka zahtevani znesek bruto plače, je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izreku manjka zahtevani znesek bruto plače, v obrazložitvi pa sodišče ugotavlja, kakšen znesek bruto plače naj bi bil med strankama dogovorjen. Vendar pa navedena okoliščina ne pomeni, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Za takšno nasprotje bi šlo, če bi bil na primer v izreku določen nek drug znesek, kot pa v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje je odločilo o opisnem reparacijskem zahtevku, kakršnega je tožnik postavil. Ker pa je bilo med strankama sporno, kakšna višina plače je bila med njima dogovorjena, sodišče ni ravnalo nezakonito, ko se je v razlogih sodbe opredelilo tudi glede tega vprašanja, čeprav tožnik ni postavil po višini opredeljenega denarnega reparacijskega zahtevka za čas po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje po eni strani na podlagi dokaznega postopka, ki vključuje tudi obe sporni pogodbi o zaposlitvi, zaključuje, da je bila dogovorjena plača v bruto višini 1.525,53 EUR, po drugi strani pa navaja, da predložene kopije pogodb o zaposlitvi ne zadostujejo za dokazno oceno. Zaradi navedene okoliščine izpodbijana sodba ni nejasna, saj je sodišče z zadnjo navedbo želelo zgolj poudariti, da je dokazno breme o višini plače na strani delodajalca, ki mora hraniti originale pogodb o zaposlitvi. Zaradi navedenega ni podano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje se je povsem jasno opredelilo, da je bila dogovorjena plača v višini 1.525,53 EUR. Tudi kopiji pogodb o zaposlitvi, kakršni sta predložili stranki, sta dokazno sredstvo, sodišče prve stopnje ju je dokazno ocenilo in tudi na njuni podlagi pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za osnovno bruto plačo v višini 1.525,53 EUR.

Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta se stranki dogovorili za bruto plačo v višini 1.525,53 EUR. To dokazuje ravno dogovor (priloga B/1, na katerega se tožena stranka sklicuje v pritožbi). V tem dogovoru je tožena stranka ponudila osnovno plačo v višini 1.000,00 EUR neto, tožnik pa je to ponudbo sprejel. Izračun, opravljen na podlagi po internetu dosegljivega programa za obračun plač (http://www.racunovodja.com/izracuni/plače2008), pokaže, da v juliju 2008 bruto osnovni plači 1.525,53 EUR ustreza natanko neto znesek 1.000,00 EUR. Očitno je torej, da je tožnik tisti, ki ves čas postopka govori resnico o višini dogovorjene in v pogodbi o zaposlitvi, ki mu je bila poslana po elektronski pošti, zapisani višini plače in da je tožena stranka tista, ki je kasneje manipulirala s pogodbenim določilom o višini osnovne bruto plače. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo zavrniti, ker v njem ni bil opredeljen bruto znesek plače, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati tožniku. Odločitev o takšnem opisnem reparacijskem zahtevku pomeni dejansko neke vrste vmesne sodbe, s katero je odločeno samo o temelju zahtevka, ne pa tudi o njegovi višini. V kolikor tožena stranka takšne sodbe ne bo prostovoljno izpolnila (seveda ob upoštevanju dejstva, da pripadajoča bruto plača znaša 1.525,53 EUR), bo tožnik še vedno lahko vložil novo tožbo, s katero bo zahteval po višini opredeljen znesek, ne da bi tožena stranka lahko uspešno navajala, da gre za že razsojeno stvar.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi zaradi manipulacij tožene stranke s pogodbenimi določbami o višini plače morali šteti, da pogodba o zaposlitvi sploh ni bila sklenjena in da zato tudi odpoved ne more biti nezakonita. Tožena stranka očitno ponuja naslednjo logiko: če ni pogodbe o zaposlitvi, ni dogovora o poskusnem delu in je odpoved (glede na to, da faktično delovno razmerje obstoji) potrebno presojati glede na utemeljenost navedb o obstoju poslovnega razloga in ne glede na zožene možnosti odpovedi v času poskusnega dela. V obeh pogodbah o zaposlitvi, ki se nahajata v spisu, to je tisti, ki jo je podpisal samo tožnik, kot tudi drugi, na kateri je še podpis direktorja tožene stranke, sta določbi o poskusnem delu povsem identični. Tudi v ponudbi tožene stranke tožniku za sklenitev delovnega razmerja je izrecno navedeno, da se bo delo pričelo s šestmesečnim poskusnim delom. Nobenega dvoma ni, da je bilo šestmesečno poskusno delo dogovorjeno, zato kasnejše spreminjanje pogodbenih določil o višini plače in izplačilnem dnevu ne more biti razlog, da bi šteli, da poskusno delo sploh ni bilo dogovorjeno.

Zavajajoče so pritožbene navedbe, da se postavlja vprašanje, katera pogodba je bila sploh sklenjena, glede na to, da tožnik nikoli ni podpisal pogodbe, s katero razpolaga tožena stranka in tožena stranka ne pogodbe, s katero razpolaga tožnik. Resnica je ravno obratna, pogodba, s katero razpolaga tožena stranka (priloga B/3, priloga A/2), je podpisana od obeh strank, pri čemer je očitno, da je podpis tožnika isti (ne enak) kot na pogodbi, s katero razpolaga tožnik (če uporabimo izrazoslovje pritožbe). Očitno gre za podpis, ki ga je tožnik skeniral in po elektronski pošti poslal toženi stranki. Tako ni nobenega dvoma, da sta zadnji strani obeh pogodb identični, le da je pogodbo, ki jo je predložila tožena stranka, ta podpisala šele kasneje, ko je od tožnika prejela skenirani izvod podpisane pogodbe. Obe pogodbi sta tudi identični, razen 3. strani, ki vsebuje določbe o osnovni plači. Ob ugotovitvi, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času poskusnega dela, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je to odpoved razveljavilo, ne da bi ugotavljalo utemeljenost v njej zatrjevanega poslovnega razloga za odpoved. Peti odstavek 125. člena ZDR namreč določa, da v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Tožnik je z delom pri toženi stranki dejansko pričel s 7. 10. 2008 (pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2009), pogodba o zaposlitvi mu je bila odpovedana 17. 12. 2008, torej po izteku dobre tretjine dogovorjenega poskusnega dela, zato je bila takšna odpoved nezakonita oziroma v nasprotju z določbo petega odstavka 125. člena ZDR.

Ob ugotovitvi, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, to je do 30. 9. 2009, vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za ta čas obračuna bruto plačo, plača davke in prispevke in tožniku izplača neto plačo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ne le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč tudi zato, ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2006, 10/2004) izrecno določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.