Jedro

V času, ko je sodišče opravilo narok, je bila vrednost spornega predmeta samo še 7.880,21 EUR, zato bi glede na ta punctum sodišče moralo odmeriti nagrado.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 6.017,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka petnajstdnevnega plačilnega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka).

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijanem delu obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207836/2013 z dne 20. 12. 2013 v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 7.880,21 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 222.880,21 EUR od 18. 12. 2013 do 23. 9. 2014 (I. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo še, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.490,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo v I. in IV. točki izreka in uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da preostali tožbeni zahtevek v celoti zavrne, spremeni stroškovno odločitev in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena, razen v stroškovnem delu.

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi prvostopne sodbe v točki 13 obrazložitve premalo določni, da bi bilo sodbo mogoče preizkusiti, niti niso ti razlogi v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin v spisu (konkretno iz IOP-jev na dan 31. 12. 2013 in 31. 12. 2014). Zato tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je glede računov, ki niso zajeti v potrjenih IOP-jih, tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je v pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2014 na red. št. 8 spisa določno navedla, na podlagi katerega naročila je bil račun izdan in katero blago oziroma koliko blaga je dostavila toženi stranki, zato ga je tožena stranka v skladu s sklenjeno pogodbo dolžna plačati. Medtem ko tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj so njeni ugovori v zvezi s temi računi zgolj pavšalni in kot taki neupoštevni. Enako velja glede pritožbenega očitka v zvezi s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi v znesku 1.686,73 EUR. Tudi v pritožbi tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da zamudne obresti niso izkazane, da so izračunane previsoko in neutemeljeno glede na neobstoj obveznosti po predmetnih računih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obveznosti po navedenih računih obstojijo, glede na neobrazloženost pritožbenih očitkov v zvezi z obrestmi pa tudi pritožbeno sodišče nanje ne more dati konkretnejšega ugovora.

6. Niso utemeljene pritožbene navedbe glede napačne porazdelitve dokaznega bremena in posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in sicer da ker je tožena stranka trdila, da je svojo obveznost po računih v znesku 179,19 EUR in 73,88 EUR tožeči stranki plačala dne 24. 9.2014, za kar je v spis predložila potrdilo o plačilu zneska 215.000,00 EUR, zatrjevanega pa tožeča stranka ni prerekala, velja to dejstvo za priznano. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se šteje za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank. Iz navedb tožeče stranke pa izhaja prav takšen namen, saj je trdila, da je plačilo tožene stranke v znesku 215.000,00 EUR poračunala na račun preostalih vtoževanih računov od skupnega zahtevanega zneska 222.880,21 EUR. Prav tako je pojasnila, katere od računov v preostalem znesku 7.880,21 EUR upošteva kot neplačane, ker plačilo ne pokriva celotnega dolga. Glede na navedeno se je dokazno breme prevesilo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla. Tožena stranka bi namreč morala pojasniti, kateri so pa po njenem mnenju plačani oziroma kateri so neplačani računi, saj je jasno, da plačani znesek ne zadošča za pokritje vseh računov. Ker tega ni storila, je sodišče pravilno upoštevalo specifikacijo tožeče stranke. Sodišče pa je tudi že pojasnilo, zakaj šteje, da je tožeča stranka upravičena do plačila vseh vtoževanih računov.

7. S tem se pokaže, da je sodišče prve stopnje o glavni stvari v zadostni meri razjasnilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih zatrjevanih, niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve. Sodišče je tožeči stranki namreč napačno priznalo nagrado za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 9. 4. 2015 glede na vrednost spora 225.349,10 EUR, čeprav je še pred narokom zaradi delnega umika ugovora izdalo sklep na red. št. 16 spisa z dne 26. 9. 2014 glede zneska glavnice 215.000,00 EUR. V času, ko je sodišče opravilo narok, je bila vrednost spornega predmeta samo še 7.880,21 EUR, zato bi glede na ta punctum sodišče moralo odmeriti nagrado. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in odločitev o stroških spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem izpodbijanem delu pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. in 355. člen ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na določilu prvega in drugega odstavka 165. člena in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, glede katerega posebni stroški niso nastali. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP).