Jedro

V pravdnem postopku mora res biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih tudi opredeli. Vendar dolžnost sodišča, da se opredeli, velja le, če so navedbe dopustne in za odločitev relevantne ter če niso očitno neutemeljene. Sklicevanje na odločbe sodišč, ki ne obravnavajo identičnega dejanskega stanja, ne more predstavljati navedb, ki bi bile za odločitev bistvenega pomena.

Valorizacija pomeni uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče valorizira že plačani del odškodnine po uradni dolžnosti.

Obrazložitev

Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (4. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 952,91 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (3. točka izreka), potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 136,36 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje postopek zaradi delnega umika za znesek 20.617,09 EUR, ustavilo (1. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo 994,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (3. točka izreka). Toženki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče v višini 3.449,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. točka izreka).

Zoper stroškovni del se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni odločitev o stroških postopka, podredno pa, da odločitev o stroških razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v nadaljnje odločanje. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo metodo aritmetične sredine, saj je bil temelj zahtevka sporen le v fazi vložitve tožbe in odgovora na tožbo. Tožena stranka je namreč pred prvim narokom za glavno obravnavo umaknila ugovor po temelju. Ugotavljanje temelja zato ni terjalo nikakršnih stroškov niti časa. Sodišče bi moralo upoštevati izključno uspeh po višini. Sodišče je tudi napačno ugotavljalo uspeh po višini. Do delnega umika tožbe z dne 6.6.2006 je tožnik res uspel po višini s približno 32%, vendar je bil uspeh tožnika v nadaljevanju postopka zanemarljiv (2,2%). V skladu z Odvetniško tarifo je treba stroške pred umikom in po umiku odmerjati po različnih punktumih, česar sodišče ni storilo.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča navaja, da je bil temelj sporen do prvega naroka za glavno obravnavo ter da je do takrat tožnik vložil kar 4 vloge, ki so se nanašale izključno na vprašanje temelja tožbenega zahtevka. Ker je bil temelj sporen, je potrebno pri ugotavljanju uspeha strank v postopku, upoštevati tudi uspeh po temelju. Takšno stališče potrjuje tudi sodba, opr. št. II Ips 61/2002. Napačno je tudi stališče toženke, da bi sodišče moralo uspeh presojati po fazah pred in po delnem umiku. Zahtevek je treba gledati kot enoten, ki pa ga je glede na plačilo toženke, tožnik skrčil, zato so vse nadaljnje navedbe toženke neutemeljene. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu ter zoper odločitev o stroških postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka iz 1. do 3. točke 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino ter vse po tožniku zaznamovane pravdne stroške z obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zgrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke ortopeda. Izvedenec prof. J. P. je izveden za področje travmatologije, pri čemer bi glede na težave, ki so se razvile pri tožniku, mnenje lahko dal zgolj izvedenec ortoped. Poleg tega izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, ni opravil pregleda v skladu s pravili stroke in je mnenje izdelal vse preveč pavšalno. Ni odpravil nasprotujočih si navedb, da sklepni zlomi puščajo trajne posledice na sklepnih hrustancih ter ugotovitvijo o samo 10% zmanjšanju. Izvedenec ni podal odgovora na tožnikovo pripombo, da se bodo bolečine v poškodovanih deli telesa zaradi degenerativnih sprememb le še stopnjevale, kot tudi ni podal odgovora na pripombe glede omejene gibljivosti kolena. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka tudi s tem, da ni dopustilo izvedbe dokaza s postavitvijo novega izvedenca kliničnega psihologa oz. psihiatra. Primarno je tožnik predlagal postavitev izvedenca psihologa, ki bi izvedel tudi potrebna psihološka testiranja, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati obstoj vzročne zveze med psihičnimi težavami tožnika in škodnim dogodkom. Tožnik je v zvezi z mnenjem mag. V. F. R. podal pripombe glede pomanjkljivosti, ki jih izvedenec v dopolnitvi ni odpravil. Tako izvedenec neutemeljeno izključuje vzročno zvezo glede na potek časa, ki je pretekel med samo nesrečo ter tožnikovim prvim obiskom pri psihiatru. Izvedenec je pripisal težave drugemu vzroku, pri tem pa ni pojasnil, kaj naj bi bil „drugi vzrok“. Izvedenec bi moral upoštevati dejstvo, da se poškodovanci s hudimi telesnimi poškodbami, dlje časa intenzivno ukvarjajo s sanacijo telesnih poškodb, da morebitnih psiholoških težav sploh ne zaznajo. Brez obrazložitve je izvedenec pustil tudi pripombo tožnika, da nikakor ne more držati, da je tožnik tisti, ki zlorablja zdravila. Tožniku ni jasno, od kod sodišču ustrezno strokovno znanje, da lahko poda oceno, da je izvedenec ustrezno ocenil obseg nepremoženjske škode pri tožniku. Sodišče je tožniku prisodilo prenizko odškodnino za prestane in bodoče duševne (pravilno telesne) bolečine in nevšečnosti. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo trajanja in intenzitete prestanih telesnih bolečin, da so bile le te 9 dni stalne hude, ni upoštevalo, da je bilo zdravljenje v Termah Zreče izredno boleče. Sodišče ni dalo zadostne teže izpovedbi tožnika, da ima še vedno bolečine v poškodovani nogi, kot tudi ni poverilo ustrezne teže ostalim neugodnostim, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 248/98 z dne 11.2.1997 in meni, da bi moralo sodišče iz tega naslova tožniku prisoditi celotno odškodnino. Pritožuje se tudi zoper odločitev o odškodnini za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navaja, da iz zdravstvene dokumentacije, kot tudi tožnikove izpovedi izhaja, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti obsežnejše, kot je to ugotovil izvedenec in kar je sprejelo sodišče. Sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na sodno prakso in navaja, da bi moralo sodišče za to škodo tožniku prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Dodaja še, da bi že zaradi dolgo trajajočega škodnega stanja in posledično večjega obsega tožnikove nepremoženjske škode, moralo sodišče v celoti ugoditi zahtevku za povračilo nepremoženjske škode. Tožnik je v spis predložil sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 786/96, ter Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 518/99, s katerima je dokazoval utemeljenost zahtevka po višini, do katerih se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Tožnik se pritožuje tudi zoper izračun revalorizacije. Tožena stranka le te nikjer ni zahtevala, niti revalorizacije ni predložila, zato sodišče ne bi smelo samo opraviti revalorizacije, s čimer je odločalo preko meja postavljenega zahtevka. Napada tudi odločitev o stroških postopka, češ, da sodišče ni podalo obrazložitve zakaj tožniku ni priznalo 1100 točk za sestavo odškodninskega zahtevka, kot tudi ni obrazložilo, zakaj mu ni priznalo vseh potnih stroškov.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

Tožnik je v tožbi za dokazovanje obsega zatrjevane nepremoženjske škode predlagal postavitev izvedenca travmatologa. Prav tako je ponovil takšen dokazni predlog v pripravljalni vlogi z dne 16.3.2006. V pripravljalni vlogi z dne 12.6.2007 je ob pripombah na izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. J. P. predlagal postavitev novega izvedenca medicinske stroke, ki naj ga določi sodišče. Razlog za postavitev novega izvedenca naj bi bilo že oblikovano stališče postavljenega izvedenca, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče pričakovati objektivne dopolnitve mnenja. Tožnik je šele v pripravljalni vlogi z dne 19.10.2007, ki jo je vložil po prejemu dopolnitve mnenja izvedenca P., predlagal postavitev novega izvedenca medicinske stroke kirurga-ortopeda, pri čemer je v obrazložitvi predloga navedel, da je postavitev novega izvedenca potrebna zaradi nasprotij in nepravilnosti v mnenju dr. J. P.. Zakaj bi naj bil potreben izvedenec kirurg-ortoped in ne travmatolog, pritožnik ni pojasnil. Prav tako pa zgolj pavšalna pritožbena navedba, da bi glede na težave, ki so se razvile pri tožniku, mnenje lahko dal zgolj izvedenec ortoped, ter da izvedenec za področje travmatologije ne more ustrezno oceniti vseh posledic poškodbe, ne prepriča pritožbenega sodišča, da je bila podana kršitev pravdnega postopka s tem, da ni bil postavljen izvedenec iz področja ortopedije. Tožnik sam je v postopku na prvi stopnji predlagal izvedenca travmatologa, v predlogih za postavitev drugega izvedenca pa se ni skliceval na strokovno neusposobljenost izvedenca glede na področje specializacije, pač pa na pomanjkljivosti in nedoslednosti v mnenju. Kakšno znanje bi naj imel izvedenec ortopedije, ki ga izvedenec travmatolog nima, ter katere so tiste tožnikove težave, glede katerih bi bilo potrebno znanje izvedenca ortopeda, pritožnik ne pojasni niti v pritožbi, zato pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da je izvedenec travmatolog strokovno usposobljen podati mnenje o obstoju oziroma neobstoju zatrjevanih posledic prometne nezgode.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer pritožnik očita sodišču, da ni postavilo drugega izvedenca, saj postavljenemu izvedencu kljub dopolnitvi mnenja ni uspelo odpraviti medsebojno nasprotujočih si lastnih navedb, da sklepni zlomi puščajo trajne posledice na sklepnih hrustancih ter navedbami o samo 10% zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja poudaril, da se je v svojem mnenju opredelil do nadaljnje življenjske prognoze, in sicer, da je treba z leti pričakovati večje težave v desnem kolenskem in skočnem sklepu ter da je pri oceni zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upošteval tako navedbe tožnika, kot tudi rezultate kliničnega pregleda, opravljenega pri tožniku. Pritožbena navedba, da izvedenec ni podal odgovora na pripombe, da se bodo bolečine v poškodovanih delih telesa le še stopnjevale glede na naravo poškodbe, je tako neutemeljena. Prav tako pa ni mogoče pritrditi tožnikovemu očitku, da ocena izvedenca, da je omejitev gibljivosti kolena funkcionalno nepomembna, ne ustreza dejanskim okoliščinam pri tožniku, ki se ukvarja s kolesarjenjem. Tožnik sam je zaslišan povedal, da se s kolesom lahko vozi, celo lažje kot hodi, zato omejitev gibljivosti kolena na zmožnost kolesarjenja, na kar se sklicuje tožnik v pritožbi, ne more imeti vpliva. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja, kot tudi podal pojasnila in ustrezno dopolnil svoje mnenje upoštevajoč tožnikove pripombe, v njegovem mnenju pa tudi, kot že obrazloženo, ni nasprotij ali pomanjkljivosti, prav tako pa pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost podanega mnenja. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage za postavitev drugega izvedenca, saj pogoji iz 3. odst. 254. člena ZPP niso bili podani. Tožniku z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca tudi ni bila kršena pravica do izjave, na kar se sklicuje tožnik v nadaljevanju pritožbe, kjer sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožniku je bilo tako mnenje, kot tudi njegova dopolnitev vročena, njegove pripombe je izvedenec obravnaval in se do njih opredelil, zgolj dejstvo, da mnenje ni potrdilo trditev, ki jih je postavil tožnik v postopku pa ne pomeni, da je bila storjena očitana kršitev postopka.

Očitane bistvene kršitve postopka sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo s tem, ker ni postavilo novega izvedenca kliničnega psihologa oziroma psihiatra. Kot je že sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno obrazložilo, je izvedenec psihiater tisti, ki bi glede na zatrjevane težave, lahko potrdil navedbe tožnika. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na tem mestu v celoti sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni v nobeni vlogi, kot tudi ne na naroku obrazložil, zakaj naj bi bila izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca psihologa primernejša od izvedbe dokaza s postavitvijo psihiatra. Celo v pripravljalni vlogi, vloženi po dopolnitvi mnenja izvedenca psihiatra, je tožnik predlog za postavitev drugega izvedenca-psihologa utemeljeval z navedbo, da se je postavljeni izvedenec že postavil na stališče, ki ga ne bo spremenil. Pritožbenega sodišča pa tudi razlogi, navedeni v pritožbi ne prepričajo, češ, da bi izvedenec psiholog izvedel dodatna testiranja, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da so težave pritožnika v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Psihiater (in ne psiholog!) kot strokovnjak s področja duševnega zdravja, je ustrezno usposobljen, da poda ne le diagnozo glede zatrjevanih duševnih motenj, pač pa tudi, da poišče in odpravi vzroke teh motenj. V obravnavanem primeru je bil torej izvedenec psihiatrije tisti, ki bi lahko potrdil, ali je prometna nesreča res vzrok za težave tožnika.

Tožnik tudi nima prav v delu, kjer navaja, da izvedenec pomanjkljivosti v mnenju, kljub dopolnitvi ni odpravil. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja zapisal, da so tožnikove sedanje težave plod sekundarne predelave, se pravi razglabljanja o nesreči in o tem, kakšno zadoščenje bi lahko od nesreče imel, del njegovih težav (depresivnost) pa gre na račun zlorabe Sanavala, s čimer se je izvedenec opredelil do vzroka tožnikovih težav. Opredelil se je tudi do ugovora tožnika, da ni on tisti, ki zlorablja zdravila s tem, da je v dopolnitvi mnenja zapisal, da tožnik navodil psihiatra, ki je ugotovil zlorabo uspaval ni upošteval in je želel še naprej jemati Sanval. Kot ugotavlja izvedenec, je tožnik sam zahteval uspavala. Trditve, da se poškodovanci s tako hudimi telesnimi poškodbami, kot jih je utrpel tožnik, dlje časa ukvarjajo s sanacijo telesnih poškodb in da psiholoških težav sploh ne zaznajo, je tožnik postavil šele v pritožbi, zato se izvedenec do teh trditev konkretneje niti ni mogel opredeliti. Sicer pa je izvedenec v dopolnitvi mnenja zapisal, da če bi bile težave neposredna posledica nesreče, bi o njih poročal najkasneje nekaj mesecev po nesreči, pri čemer je izvedenec pri izdelavi svojega mnenja moral upoštevati vso dokumentacijo v spisu, torej tudi predhodno izdelano mnenje izvedenca J. P., iz katerega izhaja kakšne poškodbe je utrpel tožnik in kdaj se je končalo zdravljenje.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo iz 8. člena ZPP, na podlagi katere je ocenilo mnenji izvedencev za popolni in skladni s pravili stroke ter kot dokazano štelo tisto škodo, ki je bila ugotovljena v izvedenskih mnenjih kot posledica škodnega dogodka.

Tožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje tudi, da je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 179. člen OZ, pri odmeri pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje naj ne bi v zadostni meri upoštevalo, da so bile stalne hude telesne bolečine prisotne kar 9 dni, da je bil zdravljenje v Termah Zreče izredno boleče, da ima tožnik še vedno bolečine v poškodovani nogi, kot tudi ni v zadostni meri upoštevalo ostalih neugodnostih. Po oceni pritožbenega sodišča, je glede na tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, katerih ugotovljenega obsega tožnik v pritožbi niti ne izpodbija in je tako podlaga za odmero pravične denarne odškodnine, sodišče prve stopnje pravilno določilo višino odškodnine, upoštevajoč temeljni načeli za odmero odškodnine in sicer načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prisojena odškodnina v višini 8.500 EUR vključuje vse na prvi stopnji ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, predvsem pa so v zadostni meri upoštevane tudi tiste, ki jih je tožnik izrecno izpostavil v pritožbi. Odmerjena odškodnina tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse, ki za podobno škodo priznava odškodnino, ki je primerljiva z višino, odmerjeno v obravnavnem primeru. Odstopa od sodne prakse tožniku tudi ni uspelo utemeljiti s sklicevanjem na primer, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. II Ips 248/98. V navedeni zadevi so bile ugotovljene bistveno večje nevšečnosti med zdravljenjem (npr. mavčna imobilizacija noge je bila kar 4-krat daljša, kot tožnikova, oškodovanec je bil na bolniškem dopustu dobri 2 leti in pol, kar kaže na občutno daljše obdobje okrevanja, kot ga je imel tožnik). Nenazadnje pa so sodišča po starejši sodni praksi zakonske zamudne obresti prisojala od dneva izdaje sodne odločbe (ne od nastanka zamude), kar je pomenilo, da so pri odmeri višine denarne odškodnine upoštevala tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode, do izdaje sodbe, zato je pri sklicevanju na starejšo sodno prakso poleg kriterija povprečnih neto plač, potrebno upoštevati tudi to okoliščino.

Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri te odškodnine upoštevalo tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki izhajajo iz tožnikove izpovedbe, ne zgolj ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je, upoštevajoč zdravstveno dokumentacijo, ocenil izvedenec. Upoštevajoč takšen obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa opravičuje odmero denarne odškodnine v višini, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tudi glede odmere odškodnine za to vrsto škode sodišču ni moč očitati odstopa od ustaljene sodne prakse s sklicevanjem na sodbo II Ips 248/98, še posebej upoštevajoč drugačno sodno prakso, ki je ob podobnem obsegu zmanjšanja življenjskih aktivnosti, oškodovancem priznavala celo nižje odškodnine (glej sodbo II Ips 495/97, II Ips 89/94, II Ips 500/95).

Nenazadnje pa je potrebno pri presoji pravične denarne odškodnine upoštevati celotno višino odškodnine, ki je bila oškodovancu priznana, pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 23.503,76 EUR, do katere je tožnik upravičen glede na že izplačano (za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti – skupaj 600.000,00 SIT oziroma 2.503,76 EUR) in s strani sodišča prve stopnje odmerjeno nadaljnjo odškodnino (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – skupaj 21.000,00 EUR), ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Glede pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodb, ki jih je tožnik predložil v spis, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev postopka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sicer res biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih tudi opredeli. Vendar dolžnost sodišča, da se opredeli velja le, če so navedbe dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklicevanje na odločbe sodišč, ki niti ne obravnavajo identičnega dejanskega stanja, ne more predstavljati navedb, ki bi bile za odločitev bistvenega pomena. Zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

Dalje tudi ne drži, da je sodišče odločalo mimo meja postavljenega zahtevka, ker je upoštevalo revalorizacijo, ki je toženka ni predlagala. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 20.3.2007 predlagala, da sodišče pri odločitvi o višini zahtevka upošteva že plačano odškodnino v valorizirani vrednosti. Pa tudi sicer valorizacija pomeni uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče valorizira že plačani del odškodnine po uradni dolžnosti (tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 597/2008).

Ker pritožbeni razlogi tožnika glede odločitve o glavni stvari niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo, razen v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka: Zoper odločitev o stroških postopka na prvi stopnji se pritožuje tako tožnik, kot tudi toženka. Pritrditi je pritožniku, da je po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT) upravičen do povračila stroškov sestave odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal zoper toženko pred pravdo v višini 1100 točk, kar bo pritožbeno sodišče upoštevalo v nadaljevanju, pri izračunu stroškov. Nima pa prav tožnik, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj mu ni priznalo vseh potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških oprlo med drugim tudi na določbo 155. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče prizna stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odločitev sodišča prve stopnje se lahko preizkusi, pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi pravilna, saj višji potni stroški od že priznanih, niso bili potrebni, kot tudi ne izkazani.

Toženka v pritožbi zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje nasprotuje izračunu uspeha pravdnih strank po pravilu aritmetične sredine med uspehom po temelju ter uspehom po višini. Toženka je na prvem naroku za glavno obravnavo umaknila ugovor zoper temelj zahtevka pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški, ki so tožniku nastali izključno zaradi ugovora zoper temelj zanemarljivi proti stroškom, nastalim zaradi ugotavljanja višine zahtevka (tožnik je vložil zgolj dve vlogi, v katerih obravnava zgolj temelj, ki ju sodišče vrednoti vsako po 50 točk). Ob povedanem, je za odločitev o stroških postopka res relevanten zgolj uspeh strank po višini. Prav pa ima toženka tudi, da je uspeh potrebno presojati različno glede na fazo postopka pred in po umiku ter pri tem upoštevati različno vrednost tožbenega zahtevka pri odmerjanju stroškov. Tožnik je pred delnim umikom tožbe zahteval plačilo 15.637.640,00 SIT ( 65.254,72 EUR), pri čemer je bil glede na celotno priznano odškodnino v višini 5.670.081,05 SIT ali 23.660,83 EUR (23.503,76 EUR za nepremoženjsko škodo ter 157,07 EUR ali 37.640,00 SIT za premoženjsko škodo) uspeh tožnika 36%, glede na vrednost spornega predmeta pa se upošteva vrednost storitve v višini 1100 točk. Po umiku je tožnik zahteval še 10.704.714,00 SIT ( 44.669,98 EUR) pri čemer je uspel z zahtevkom v višini 994,64 EUR. Uspeh tožnika po umiku tako znaša 2,2%, glede na vrednost spornega predmeta pa se upošteva vrednost storitve v višini 900 točk. Ker je pritožba toženke v celoti, pritožba tožnika pa glede stroškovnega dela delno utemeljena, je pritožbeno sodišče odločitev sodišče prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo, kot sledi: Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške odškodninskega zahtevka (1100 točk), tožbe (1100 točk), dokazni predlog (50 točk), prva pripravljalna vloga (1100 točk), druga pripravljalna vloga (825 točk), nadaljnje pripravljalne vloge (4x50 točk), ki jih je tožnik vložil pred delnim umikom tožbe. Skupaj tako 4375 točk, povečano za 20% DDV (875 točk) ter 2% do 1000 točk materialnih stroškov (20 točk) ter 1% nad 1000 točk materialnih stroškov (33,75 točk), skupaj torej 5.303,75 točk ali 2.439,72 EUR kot tudi takso za tožbo v višini 653,59 EUR. Skupaj znašajo stroški tožnika pred delnim umikom 3.093,31 EUR, kar upoštevajoč 36% tožnikov uspeh znaša 1.113,59 EUR. Po delnem umiku je sodišče priznalo tožniku še stroške za pripravljalno vlogo (50 točk), 1. narok (900 točk), urnino na naroku (50 točk), odsotnost iz pisarne (120 točk), dokazni predlog (50 točk), pripravljalni vlogi (50 točk), 2. narok (450 točk), odsotnost iz pisarne (120 točk), pripravljalna vloga (450 točk), 3. narok (450 točk), urnina (50 točk) ter končno poročilo stranki (50 točk), skupaj torej 2790 točk, povečano za 20% DDV (558 točk) ter 1% materialnih stroškov (27,9 točke), kar znaša 3.375,9 točke oziroma 1.552,91 EUR, čemur je sodišče prištelo še potne stroške pooblaščenca (90 EUR), takso za sodbo (446,70 EUR, predujme za izvedenca (401,50 EUR, 37,53 EUR ter 300,63 EUR) ter potne stroške tožnika (90 EUR), skupaj znašajo stroški tožnika po umiku 2.919,27 EUR, kar upoštevajoč 2,2% tožnikov uspeh znaša 64,22 EUR. Sodišče stroškov, ki niso bili potrebni za pravdo ni priznalo, prav tako pa tožniku ni priznalo vseh priglašenih stroškov za pripravljalne vloge, ki niso izpolnjevale pogojev iz 3. točke tar. št. 19 OT. Skupni stroški tožnika so tako 1177,81 EUR.

Stroški toženke pred umikom znašajo 326,00 EUR za takso za odgovor na tožbo ter 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 346,00 EUR. Glede na uspeh toženke pred umikom (65%) je tako upravičena do povračila v višini 224,90 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 952,91 EUR.

Tožnik s pritožbo ni uspel razen v zanemarljivem delu glede stroškov postopka, z odgovorom na pritožbo pa ni uspel niti delno, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Na drugi strani je toženka v celoti uspela s svojo pritožbo in ji je na podlagi istega zakonskega določila tožnik dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 136,36 EUR (stroški takse za pritožbo ter materialni stroški).