Jedro

Sodišče sledi razlogovanju drugostopenjskega organa, da je med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom obstajal dolg v višini 31.347,34 EUR kot izhaja iz izpisa odprtih postavk in kot je bilo potrjeno s podpisano listino. Tožnik bi z ugovorom lahko uspel le, če bi za svoje trditve predložil ustrezne dokaze, da davčnemu dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo v smislu drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, česar pa ni storil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) odločil, da se zoper davčno dolžnico družbo A., opravi davčna izvršba dolgovanega zneska davčnih obveznosti in pripadkov v skupnem znesku 29.867,59 EUR z rubežem terjatev, ki jih ima do tožnika na podlagi štirih faktur, ki jih tudi navaja. Pri tem je dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 29.820,96 EUR na prehodni račun davčne uprave. Nato so navedene še obveznosti davčnega dolžnika.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da davčni dolžnik, kot je razvidno iz knjigovodskih evidenc davčnega organa, ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v izreku sklepa in je zato skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Sklicuje se še na 145., 96., 152. in 173. člen ZDavP-2, po katerem se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

Tožnik (dolžnikov dolžnik) je zoper prvostopenjski sklep vložil ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-29-415/ 2013-2 z dne 20. 6. 2014 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se najprej sklicuje na relevantne določbe ZDavP-2 in ugotavlja, da je bila terjatev zarubljena na podlagi računov, navedenih v izreku sklepa. V ugovoru tožnik ugovarja višini in zapadlosti navedenih terjatev, saj niso skladne s podatki, s katerimi razpolaga sam. Tožnik navaja, da je skladno s sklenjeno izvajalsko pogodbo št. 20-MJ K00/2011 z dne 7. 10. 2011 upravičen zadržati 10 % sredstev do izvedbe končnega obračuna del, slednji pa še ni bil izveden in tako dolžnik nima zapadlih terjatev do nje. Dokončna višina morebitnega dolga še ni znana iz razlogov slabe kvalitete izvedenih del po zgoraj navedeni pogodbi in bo v okviru končnega obračuna uveljavljala pogodbeno dogovorjene odbitke. Drugostopenjski organ je ugotovil, da so navedbe, ki jih poda tožnik, pavšalne in povsem v nasprotju s tem, kar izhaja iz spisa zadeve. Iz spisu priloženega izpisa odprtih postavk o stanju na dan 30. 11. 2012, ki je bil s strani dolžnikovega dolžnika podpisan dne 11. 2. 2013, izhaja dolg v višini 31.347,34 EUR, tožnikov dolžnik pa glede tega dolga ni imel nobenih pripomb. Če bi bilo delo s strani davčne dolžnice dejansko slabo opravljeno, bi dolžnikov dolžnik temu ugovarjala najkasneje v popisu navedenega izpisa odprtih postavk. Ker pa dolžnikov dolžnik tega ni storil in kaj takšnega niti ne zatrjuje, ni mogoče slediti ugovornim razlogom, ki jih navaja. Znesek po predmetnem izpisu odprtih postavk ni bil poravnan ter tožnik niti ne zatrjuje poplačila terjatve, niti ni izkazal, da bi dolg na kakršenkoli drug način prenehal oziroma bil sporen oziroma ne bi dospel v roku enega leta. To pomeni, da je ugotovljena terjatev davčne dolžnice iz naslova predmetnega izpisa odprtih postavk, kar je po prvem odstavku 144. člena ZDavP-2, ki določa, da je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, zadostna pravna podlaga, da je lahko prvostopenjski organ na podlagi razpoložljive poslovne dokumentacije za izvršbo davkov od davčnega dolžnika posegel v terjatev, ki jo ima do svoje dolžnice.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi navaja, da je tožnik z dolžnikom (A. d.o.o.) sklenil izvajalsko pogodbo za izvajanje gradbenih del, obrtniških del in zunanje ureditve na objektu … Ljubljana. Izvajalec A. se je zavezal, da bo opravil pogodbena dela v skladu z določili sklenjene pogodbe in na podlagi sklenjene pogodbe jamčil za pravilno izvedbo del v višini 351.620,22 EUR. Dela se pričnejo po pogodbi 12. 9. 2011, zaključijo 7. 3. 2012. 13. člen omenjene pogodbe je določal, da če bi prišlo do slabe kvalitete opravljene izvedbe del, ima tožnik oziroma naročnik po sklenjeni pogodbi pravico do pridržanja zaradi slabe kvalitete izvajalcu del do končanega obračuna zadržati do 10 % vrednosti pogodbenih del. Če naročnik oceni, da je izvajalec izvršil dela nekvalitetno, lahko zadrži ta del situacije, ki mu služi kot garancija, da bo izvajalec pomanjkljivosti odpravil. Določno je bilo tudi, da je izvajalec dolžan predložiti pred zaključkom del ustrezno garancijo za čas trajanja garancijske dobe v višini 10 % pogodbene vrednosti. V primeru, da izvajalec ne predloži dogovorjene garancije za dobro izvedbo del, se mu zadrži 10 % pogodbene vrednosti za čas trajanja garancije. V konkretnem primeru je tožnik kot naročnik zaradi slabe izvedbe del zadržal 10 % sredstev dolžnika. Davčna uprava je s sklepom napačno in neutemeljeno naložila plačilo dolga tožniku, saj je slednji dolžnikov dolžnik, terjatev v navedeni višini pa je upravičeno zadržal zaradi slabe kvalitete izvedenih del, pravno podlago pa predstavlja zgoraj navedena izvajalska pogodba. A. nikoli ni ugovarjal zadržanju sredstev, niti ni oporekal slabi izvedbi del. Tožnik je A. d.o.o. večkrat pozival k dokončnemu obračunu, nato je tožnik pripravil zapisnik o primopredaji del oziroma končni obračun po pogodbi z dne 9. 6. 2014. Družba A. d.o.o. zapisnika ni podpisala, primopredaji se je izogibala. Na podlagi posebnih gradbenih uzanc lahko v primeru, da ena stranka brez opravičenih razlogov odkloni sodelovanje pri dokončnemu obračunu, ali s svojim sodelovanjem zavlačuje izdelavo obračuna, druga stran sama opravi obračun in o tem obvesti pogodbenika. Tožnik je končni obračun pripravil, o slednjem obvestil pogodbenika, ki se na obračun ni odzval. Iz v spis vloženega obračuna DDV izhaja, da je A. dolžna tožniku 13.615,61 EUR. Iz navedenega izhaja, da ni tožnik dolžniku tožene stranke dolžan ničesar. Tožnik sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih sklepov in odločbe, glede končnega obračuna po pogodbi št. 20-MH-K00/2011 z dne 9. 6. 2014 pa tožena stranka pripominja, da predstavlja tožbeno novoto. Tožeča stranka ne izkaže, da bi bila davčna dolžnica s končnim obračunom seznanjena, sploh pa je bil navedeni končni obračun pripravljen po izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila med davčnim dolžnikom in tožnikom sklenjena izvajalska pogodba št. 20-MH-K00/2011 z dne 29. 9. 2011. Tožnik kot naročnik del in davčni dolžnik kot izvajalec del sta se v 13. členu pogodbe dogovorila, da si naročnik (torej tožnikov dolžnik) pridružuje pravico zaradi slabe kvalitete zadržati izvajalcu del do končnega obračuna do 10 % vrednosti pogodbenih del. Če bi naročnik ocenil, da je izvajalec izvršil dela nekvalitetno, lahko zadrži ta del situacije, ki mu služi kot garancija, da bo izvajalec pomanjkljivosti odpravil. Vendar pa se v upravnih spisih nahaja tudi izpis odprtih postavk po stanju na dan 30. 11. 2012, ki je bil podpisan dne 11. 2. 2013 s strani dolžnikovega dolžnika in iz katerega izhaja dolg v višini 31.347,34 EUR, dolžnikov dolžnik pa glede tega dolga ni imel nobenih pripomb. Če bi držale navedbe tožnika, da je bilo delo slabo opravljeno, bi dolžnikov dolžnik temu ugovarjal najkasneje ob podpisu navedenega izpisa odprtih postavk. Le-tega ni storil in kaj takšnega v ugovoru ni zatrjeval. Zato sodišče sledi razlogovanju drugostopenjskega organa, da je med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom obstajal dolg v višini 31.347,34 EUR kot izhaja iz izpisa odprtih postavk in kot je bilo potrjeno s podpisano listino. Tožnik bi z ugovorom lahko uspel le, če bi za svoje trditve predložil ustrezne dokaze, da davčnemu dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo v smislu drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, česar pa tožnik v ugovoru ni storil. Dokazi, ki se nahajajo v upravnem spisu (izpis odprtih postavk, ki izkazuje medsebojen finančni odnos med obema strankama), kažejo nasprotno. Trditve in dokazilo glede končnega obračuna po pogodbi št. 20-MH-K00/2011 z dne 9. 6. 2014 pa predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, saj se tožnik ni skliceval nanje v ugovornem postopku, prav tako pa je bil navedeni končni obračun pripravljen po izdaji izpodbijanega sklepa; da bi bil davčni dolžnik s tem seznanjen, pa tudi tožnik v tožbi ni izkazal. V ostalem se sodišče strinja z obrazložitvijo, s katero je svojo odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil in zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje, v kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnik uveljavljal že v pritožbi, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker po povedanem toženi ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).