Jedro

V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-23/2009-8 z dne 18. 12. 2014 in sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 14000-23/2009-7 z dne 15. 12. 2014 se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je s sklepom o popravi pomote, št. 14000-23/2009-7 z dne 15. 12. 2014, v prvem odstavku izreka odločbe istega organa, št. 02001/0011/97 0066 NP z dne 24. 3. 1997 in v prvi vrstici obrazložitve te odločbe, na podlagi določbe 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), popravila številko odločbe Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 25. 11. 1996, tako da le ta pravilno glasi, št. 171-3/96-2/7. 2. Z odločbo št. 14000-23/2009-8 z dne 18. 12. 2014 je tožena stranka zavrnila predlog A.A., da se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 02001/0011/97 0066 NP z dne 24. 3. 1997, iz razloga 3. točke prvega odstavka 279. člena in 6. točke 279. člena ZUP, izreče za nično. Odločitev, da ni izpolnjen zakonski pogoj iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je utemeljila s pojasnilom, da je bila pravnomočna in dokončna odločba ministrstva iz leta 1997 (obravnavalo jo je tudi Vrhovno sodišče RS) že izvršena, stranki pa na podlagi te odločbe ni bil priznan status vojaškega mirnodobnega invalida in tudi ni pridobila pravic vojnega invalida po Zakonu o vojnih invalidih. Ugotovila je tudi, da ni podan ničnostni razlog iz 6. točke 279. člena ZUP. Predlog namreč temelji na ugotovitvi, da je Ustavno sodišče RS, leta 2006, v postopku za oceno ustavnosti 121. člena Zakona o vojnih invalidih odločilo, da se četrti odstavek 121. člena razveljavi. Ker se ministrstvo v obrazložitvi odločbe iz leta 1997, ter v utemeljitvi svoje odločitve glede nepravočasnosti vložene zahteve stranke za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida ni sklicevalo na ureditev pogojev iz kasneje razveljavljenega četrtega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih, predlagani ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper sklep z dne 15. 12. 2014 in odločbo z dne 18. 12. 2014, ker sta v celoti nepravilna in nezakonita. Tožbo vlaga iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Kronološko navaja potek odločanja v zvezi z vlogo za priznanje statusa mirnodobnega vojnega invalida z dne 10. 6. 1996 in meni, da je bil pravni pouk iz sklepa z dne 15. 12. 2014 napačen, zato je zoper ta sklep vložil tudi pritožbo, ki jo prilaga tožbi. Zoper navedeni sklep vlaga tudi tožbo. Sprememba opravilne številke odločbe Upravne enote Ravne na Koroškem ne predstavlja poprave očitne pomote v smislu 223. členom ZUP, ampak gre za vsebinsko odločitev tožene stranke. Navedeno po mnenju tožnika pomeni, da odločba Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 25. 11. 1996 ni bila odpravljena, ampak ves čas velja.

4. V zvezi z izpodbijano odločbo, opr. št. 14000-23/2009-8 z dne 18. 12. 2014, tožnik pojasnjuje, da te odločbe ni mogoče izvršiti, zato obstaja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ne pravno, ne dejansko, ne vzdrži resne in kritične presoje utemeljitev tožene stranke, da je bila odločba z dne 24. 3. 1997 že izvršena. Poleg tega, da je bila napačno uporabljena določba 223. člena ZUP in izdan sklep o popravi pomote, bi bilo treba upoštevati tudi, da popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Tako izdani sklep o popravi pomote ne more učinkovati za nazaj, zato je tožena stranka dolžna tožniku, najmanj do 12. 1. 2015, ko je tožnik prejel izpodbijani sklep, plačati osebno invalidnino za mesec julij 1996 5.556,00 SIT (v evrski protivrednosti) in od 1. 7. 1996 dalje osebno invalidnino v mesečnem znesku v višini 5.917,14 SIT (v evrski protivrednosti).

5. V zvezi z ničnostnim razlogom iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, pa tožnik pojasnjuje, da se ministrstvo v odločbi z dne 24. 3. 1997 ne bi smelo opreti na določbo 96. člena Zakona o vojnih invalidih, ker je ta zakon začel veljati 1. januarja 1996. Zakon je vseboval prehodne in končne določbe, tudi 121. člen. Tožena stranka je pri izdaji odločbe z dne 24. 3. 1997 štela tožnikovo vlogo z dne 10. 6. 1996, v nasprotju z določili 121. in 96. člena Zakona o vojnih invalidih, kot prepozno, torej je podan ničnosti razlog po prvem odstavku 279. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep v celoti odpravi in ugodi predlogu tožeče stranke za izrek odločbe z dne 24. 3. 1997 za nično in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje institut poprave pomote in navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan zaradi poprave očitne pomote, torej ne gre za vsebinsko odločitev tožene stranke. Sklicuje se tudi na podatek, da je bila strankam vročena sodba Vrhovnega sodišče Republike Slovenije, s katero je postala odločba tožene stranke z dne 24. 3. 1997 dokončna in formalno pravnomočna in zoper njo ni bilo več rednega pravnega sredstva, zato je neutemeljena tožbena navedba, da izpodbijana odločba kljub očitni pomoti v zapisu opravilne številke odločbe Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 25. 11. 1996, ni imela pravnih učinkov. Zavrača tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbo tožene stranke z dne 18. 12. 2014 in navaja, da ničnosti razlog iz 3. točke, ne 6. točke 279. člena ZUP, ni podan. Tožeča stranka ni pojasnila, kaj naj bi v odločbi tožene stranke dejansko predstavljalo takšno nepravilnost, ki bi po posebni zakonski določbi predstavljala razlog za ničnost in po katerem zakonu. Tudi sicer je odločba Ustavnega sodišča RS, št. I-U-170/05-9 z dne 19. 1. 2006 četrti odstavek 121. člena Zakona o vojnih invalidih razveljavila z učinkom za naprej (odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 11/06 z dne 3. 2. 2006) in zato ne more imeti pravnih učinkov za nazaj, torej ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke iz leta 1997. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe, kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

7. Tožba zoper sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 14000-23/2009-7 z dne 15. 12. 2014 ni utemeljena.

8. Po prvem odstavku 223. člena ZUP sme organ, ki je odločbo izdal, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. To pomeni, da gre za pomote, ki ne morejo vplivati na zakonitost odločbe. Navedeno zakonsko besedilo za take pomote postavlja kriterij „očitnosti“, tako po enotni upravnosodni praksi, kot po stališčih teorije pa gre za pomote, ki ne vplivajo na vsebino odločitve oziroma na to, kakšno voljo upravnega organa izraža izrek odločitve.

9. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom posegla v izrek odločbe Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 02001/0011/97 0066 NP z dne 24. 3. 1997 tako, da je v prvem odstavku izreka odločbe in v prvi vrstici obrazložitve odločbe popravila številko odločbe upravne enote. Po presoji sodišča takšna poprava pomote v zapisu številke odločbe ustreza kriteriju pomote v zapisu številke iz prej citiranega 223. člena ZUP in v ničemur ne vpliva na odločitev oziroma voljo upravnega organa izraženo v drugem odstavku izreka odločbe št. 02001/0011/97 0066 NP z dne 24. 3. 1997, s katerim je revizijski organ (vsebinsko) odločil, da se A.A. ne prizna statusa in pravic vojnega invalida-vojaškega mirnodobnega invalida. Iz tega razloga sodišče meni, da ni razloga, da nepravilnega zapisa številke oziroma poprave tega zapisa, ne bi bilo mogoče obravnavati v smislu pomote iz prvega odstavka 223. člena ZUP.

10. Tožnik v tožbi zatrjuje, da gre za popravo pomote, ki je za stranko neugodna, zato učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. V zvezi s tem zatrjevanjem sodišče tožniku pojasnjuje, da se beseda "neugodna" iz 3. stavka prvega odstavka 223. člena ZUP nanaša na odločbo in ne na popravek pomote, torej na odločbo, ki je o vsebinskem zahtevku stranke odločila v drugem odstavku izreka, ta odločitev pa je bila kot pravilna presojena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 197/2002-2 z dne 16. 5. 2002. Navedeno pomeni, da ima v spornem primeru popravek odločbe pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper sklep št. 14000-23/2009-7 z dne 15. 12. 2014, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

12. Tožba zoper odločbo opr. št. 14000-23/2009-8 z dne 18. 12. 2014 ni utemeljena.

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi uveljavlja ničnosti razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. V postopku za izrek ničnosti se preizkuša obstoj tistega ničnostnega razloga, ki ga uveljavlja predlagatelj.

14. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Tožnik je v tožbi navajal, da odločbe z dne 24. 3. 1997 ni mogoče izvršiti in predlog za izrek ničnosti na tej podlagi utemeljuje s sklicevanjem na razloge, ki jih je uveljavljal zoper sklep o popravi pomote z dne 15. 12. 2014. Sodišče tožniku, enako kot je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, pojasnjuje, da je razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska. Sodišče iz razlogov s katerimi je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep o popravi pomote in ugotovitve, da se je odločba tožene stranke opr. št. 02001/0011/97 0066 NP z dne 24. 3. 1997 dejansko izvrševala, njeno pravilnost in zakonitost pa je potrdilo Vrhovno sodišče RS, I Up 197/2002-2 z dne 16. 5. 2002, zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot neutemeljen.

15. Tožnik je predlagal tudi, da se izpodbijana odločba izreče za nično na podlagi 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Gre za ničnostni razlog, po katerem se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. V tem primeru gre za nepravilnosti, ki so z zakonom vnaprej opredeljene kot razlog za ničnost. Tožnik ne v svoji zahtevi za izrek ničnosti z dne 24. 10. 2014, ne v tožbi, ni navedel zakonske določbe, ki bi utemeljevala izrek ničnosti na navedeni pravni podlagi, niti tega ni ugotovilo sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba predlog tožnika za izrek ničnosti na tej pravni podlagi, kot neutemeljen, zavrniti.

16. V nadaljevanju pa sodišče tožniku, v zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na razveljavitev četrtega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih (odločba Ustavnega sodišča RS, št. I-U-170/05-9 z dne 19. 1. 2006) pojasnjuje, da odločitev Ustavnega sodišča RS, sama po sebi ne predstavlja temelja za uveljavljanje ničnostnih razlogov, zato je bilo pojasnilo tožene stranke, da razveljavitev četrtega odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih z učinkom za naprej, ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke, opr. št. 02001/0011/97 0066 NP z dne 24. 3. 1997, pravilno in skladno z zakonom.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper odločbo opr. št. 14000-23/2009-8 z dne 18. 12. 2014, kot neutemeljeno, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.