Jedro

Ker toženec ni pravočasno zaključil študija, je v skladu z določili pogodbe o štipendiranju dolžan vrniti prejeto štipendijo. Tožeča stranka tožencu po zaključku študija ni bila dolžna ponuditi zaposlitve, saj je ta z zavlačevanjem zaključka študija že predhodno kršil pogodbo o štipendiranju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da sta ji dolžna toženca nerazdelno plačati 1.224.842,50 SIT s pripadki iz naslova vračila prvemu tožencu izplačane štipendije s pogodbenimi obrestmi. Ugotovilo je, da prvi toženec, kot tožničin štipendist, študija ni končal niti v pogodbenem roku in niti v roku v skladu s študijskim programom, saj je diplomiral šele 21.2.2003. Ker pa mu tožena stranka po končanem šolanju v roku 60 dni ni določila roka zaposlitve, ni mogla uspešno uveljavljati vračila štipendije.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da je prvi toženec kršil določila pogodbe o štipendiranju tako glede spremembe programa študija, kot glede pravočasnosti zaključka študija. Zato je tožnica utemeljeno zahtevala vračilo štipendije v skladu z določbo medsebojne pogodbe o štipendiranju in se toženca ne moreta uspešno sklicevati na to, da tožnica po navedenih kršitvah pogodbe in po kasneje končanem šolanju prvotožencu ni ponudila ustrezne zaposlitve.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata toženca revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je tožnica ob vložitvi tožbe kot razlog za vrnitev štipendije navedla le kršitev pogodbe zaradi domnevne samovoljne spremembe študijskega programa. Sodišče ne bi smelo dopustiti kasnejše širitve razlogov za vrnitev štipendije. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb tožencev o delni ničnosti pogodbe o štipendiranju, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - ur. p. b., Ur. l. RS, št. 36/04). Sicer pa revizija graja presojo tako kršitve pogodbe o štipendiranju zaradi samovoljne spremembe študijskega programa, kot glede nepravočasnosti zaključka študija. Ker je tožnica vložila tožbo že pred iztekom roka za zaključek študija v skladu s študijskim programom, se na nepravočasen zaključek študija tudi iz tega razloga ne more sklicevati. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja. Ne glede na vse to pa bi moralo sodišče v prvi vrsti upoštevati pravo ozadje spora, ki je dejansko posledica zahtevkov matere prvega toženca iz delovnega razmerja pri tožeči stranki. Zato sodišče ne bi smelo slediti nepoštenim zahtevkom tožnice po vrnitvi štipendije.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 370. člena ZPP).

S tem, ko je sodišče ugotovilo, da so zavezujoče določbe pogodbe o štipendiranju o dolžnosti vrnitve prejete štipendije za primer kršitve obveznosti iz štipendijske pogodbe, tudi za primer kršitve določb o končanju študija v predvidenem roku, je smiselno odgovorilo tudi na toženčeve trditve, da so te določbe pogodbe nične. Ker takšne določbe dejansko sledijo temeljnim načelom obligacijskega prava o sorazmernosti pravic in obveznosti v obligacijskem razmerju ter dolžnosti izpolnitve obveznosti (8. in 9. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), so navedbe toženca o domnevni ničnosti teh pogodbenih določb očitno neutemeljene in se sodišču do njih ni bilo potrebno še posebej opredeljevati. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pri izdaji izpodbijane sodbe ni bila podana.

Sodišče je pravilno presojalo utemeljenost zahtevka iz vseh razlogov, ki jih je do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje navajala tožnica. Z grajanjem takšnega ravnanja toženca smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pa glede na določbe prvega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog, ker toženca tega razloga nista uveljavljala že v pritožbenem postopku.

Za pravilno materialnopravno presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka je bistvena ugotovitev tako prvostopnega, kot drugostopnega sodišča, da prvi toženec študija ni zaključil niti v roku iz pogodbe o štipendiranju, niti v roku, ki izhaja iz programa študija, kljub upoštevanju vseh okoliščin na njegovi strani, ki bi lahko privedle do utemeljenega podaljšanja študija (pavziranje in ponoven vpis v letu 1996, podaljšanje absolventskega staža zaradi prometne poškodbe in podaljšanje zaradi služenja vojaškega roka). Sodišče je zato utemeljeno sledilo določbam pogodbe o štipendiranju, da morata toženca vrniti znesek izplačane štipendije skupaj s pogodbenimi obrestmi (2. alinea 8. člena v zvezi s 3. alineo 4. člena in v zvezi s 10. členom pogodbe).

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnica prvemu tožencu po zaključku študija v letu 2003 ni bila dolžna ponuditi zaposlitve, saj je toženec z zavlačevanjem zaključka študija že predhodno kršil pogodbo o štipendiranju. Kasnejši zaključek študija zato ne vpliva na dolžnost vrnitve štipendije.

Ugovor zastaranja ni bil utemeljen in ga zato sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Zaradi pavziranja tožnika v šolskem letu 1995/96 in ponovnega vpisa v prvi letnik v šolskem letu 1996/97 tožnica ni razdrla pogodbe o štipendiranju, temveč je bila le-ta v letih 1996 do 2000 uresničena ob očitnem soglasju obeh pogodbenih strank. Zato zastaralni rok za uveljavljanje vrnitve štipendije pred zaključkom štipendiranja oziroma iztekom roka za končanje študija ni mogel začeti teči in ob vložitvi tožbe še ni potekel. Ker je zaradi nepravočasnega zaključka študija dolžnost vrnitve štipendije izhajala iz pogodbe o štipendiranju, je sklicevanje tožencev na domnevno nepošteno uveljavljanje vrnitve štipendije zaradi delovnega spora matere prvotoženca s tožečo stranko za rešitev tega spora brezpredmetno. Prav tako za rešitev tega spora niso bile pravno pomembne tožničine trditve, da naj bi tožnik neutemeljeno spremenil program študija.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.