Jedro

Pri ugotavljanju oškodovankinega prispevka k nastanku in obsegu škode je treba upoštevati tudi, da vozila z večjo maso načeloma predstavljajo večje tveganje nastanka škodnega dogodka in obsega škodljivih posledic.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavezalo toženo stranko, da plača tožeči stranki odškodnino 15,166.313 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačevati pa je dolžna tudi mesečno odškodninsko rento. Od prisojene odškodnine predstavlja znesek 13,875.000 SIT zadoščenje ob upoštevanju tožničinega 25% prispevka k nastanku škode.

Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbama tožnice in toženke delno spremenilo prvostopenjsko sodbo glede obresti in rente, v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta obe stranki vložili pravočasno revizijo.

O tožničini reviziji: Tožnica vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe, kolikor se ta nanaša na tožničin 25% prispevek k škodi, uveljavlja pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revidentka opozarja, da je zavarovanec tožene stranke opustil vrsto ukrepov v zvezi z zavarovanjem kraja, kjer je ustavil vozilo. Moral bi namreč prižgati vse štiri smernike za označevanje vozila in postaviti varnostni trikotnik na ustrezni razdalji. Še posebej zato, ker bi moral pričakovati slabšo vidljivost, je bilo njegovo ravnanje skrajno neodgovorno. Hitrost tožničine vožnje ni bila z gotovostjo ugotovljena. Naleta pa tožnica ne bi mogla preprečiti, četudi bi vozila le s hitrostjo 15 km/h. Tožnica zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da bo upoštevana izključna odgovornost toženkinega zavarovanca za nastalo škodo.

O toženkini reviziji: Toženka vlaga revizijo, ker sodišče ni odločilo, da znaša tožničin prispevek k nastanku škode 50% in ker naj bi tožnici prisodilo pretirano denarno zadoščenje. Revizijo vlaga "zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP". Stališče toženke je, da voznik tovornjaka "ni storil večje število kršitev kot pa tožeča stranka". Res je na cesti pustil pokvarjeno vozilo, ne da bi ga ustrezno označil, (kar vse je že pravnomočno ugotovilo kazensko sodišče). Pokvarjenega tovornjaka ni mogel premakniti. Tožnica je vozila izrazito prehitro glede na slabo vidljivost zaradi megle in zarosenega vizirja čelade. Poleg tega je imela 1,4 m prostega dela desnega voznega pasu za vožnjo mimo pokvarjenega tovornjaka. Toženka ocenjuje, da bi primerna denarna odškodnina (brez upoštevanja tožničinega prispevka k nastanku škode) lahko znašala za telesne bolečine največ 4,000.000 SIT, za strah 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 8,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2,000.000 SIT.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

Toženka je zapisala, da vlaga revizijo "prvenstveno zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Argumentiranih trditev o tem, da naj bi bila pri sojenju storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne vsebuje in zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni opravilo revizijskega preizkusa (371. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo tako pri oceni tožničinega prispevka k nastanku škode kot tudi pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

O deljeni odgovornosti : Zaradi časa nastanka spornega obligacijskega razmerja je treba o morebitnem zmanjšanju odškodnine odločati v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (1060. člen obligacijskega zakonika - OZ). Ta določa v prvem odstavku 192. člena, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar pa ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (drugi odstavek 192. člena ZOR).

Voznik tovornjaka je nedvomno povzročil nevarno prometno situacijo s tem, ko na cesti stoječega tovornjaka ni pravilno označil. Šteje se, da je motorno vozilo v obratovanju, čeprav miruje, če je zaustavljeno v prometu, ki teče, ker je to vir povečane nevarnosti(1).

Glede na ugotovitve sodišča, da je tožnica vozila neposredno pred trčenjem s tovornjakom s hitrostjo od 35 do 40 km/h, vidljivost pa je bila takrat komaj 20 m (teh ugotovitev v reviziji ni mogoče izpodbijati zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP), je tudi pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je tožnica relevantno prispevala k nastanku škode.

Ob upoštevanju pravila, da vozila z večjo maso predstavljajo tudi večje tveganje nastanka škodnega dogodka in obsega škodljivih posledic, je sodišče pravilno upoštevalo, da je delež odgovornosti voznika tovornjaka večji od deleža odgovornosti tožnice in to v razmerju 75% proti 25%.

O višini denarnega zadoščenja: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije odškodnine zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine upošteva objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v primerljivih odškodninskih zadevah. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Tožnica je utrpela v prometni nesreči izjemno hude telesne poškodbe, ki so bile povezane z dolgotrajnim zdravljenjem ter intenzivnimi in dolgotrajnimi bolečinami ter strahom. Podrobnejši opis tožničinih poškodb in njihovih posledic je razviden iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (od 8. do 13. strani) in obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča (4. in 5. stran). V sodbi odmerjena odškodnina za telesne bolečine (5,500.000 SIT), strah (1,000.000), duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske sposobnosti (10,000.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (2,000.000 SIT) je v celoti v skladu z navedenima načeloma odškodninskega prava in ostalimi določbami 200. in 203. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je zavrnilo reviziji na podlagi 378. člena ZPP. V odločbi o zavrnitvi revizij je implicirana tudi odločitev o zavrnitvi predlogov za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj Petar Klarić, Odštetno pravo, Pravna fakulteta v Zagrebu, Zagreb 1991, str. 209 in Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga,str. 880.