Jedro

Tožnica je ob razporeditvi na drugo delovno mesto obdržala količnik za izračun plače, kot ga je pridobila z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu. Odločbe, s katero ji je bil ta količnik priznan, ni izpodbijala, tako da je postala dokončna in pravnomočna. Tožena stranka je pri novem napredovanju in določitvi plače zakonito izhajala iz dokončne in pravnomočne odločbe, tožbeni zahtevek za priznanje višjega količnika za izračun plače pa ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni, in sicer v I./1. in I./2. tč. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tudi v razmerju do prve toženke v celoti zavrne, v I./3. tč. izreka pa tako, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti stroške tega postopka v višini 635,03 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, svoje pravdne stroške pa krije sama.

II.

Tožnica je dolžna prvi toženki povrniti pritožbene stroške v višini 175,57 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Tožnica sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep O., št. ... z dne 3. 6. 2008 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 24. 9. 2008 kot nezakonita odpravilo. (I./1. tč. izreka). Prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za celotno obdobje prikrajšanja, t.j. od 1. 4. 2006 dalje, obračunati bruto razlike v plači, in sicer med plačo, ki bi jo prejemala na podlagi količnika 6,40 za določitev osnovne plače in dejansko obračunano plačo, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske razlik v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, v 8. dneh pod izvršbo (I./2. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da prva toženka svoje stroške postopka krije sama, tožnici pa je dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 936,15 EUR, v roku 8 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (I./3. tč. izreka). Tožničin tožbeni zahtevek v razmerju do druge toženke je zavrnilo (II. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz razloga po 2. in 3. tč. prvega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje prva toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek tudi v razmerju do prve toženke v celoti zavrniti. Slednje svoje odločitve ni obrazložilo. Če bi navedlo pravno podlago, bi prva toženka izrek in obrazložitev sodbe lahko preučila in preizkusila. Zgolj na splošno je presodilo in upoštevalo število tožničinih napredovanj v vseh časovnih obdobjih, ne glede na njeno delovno mesto in napredovanja. Upoštevati bi moralo le zadnje napredovanje tožnice in tri plačilne razrede ter na takšni podlagi, ob upoštevanju določbe 22.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih na sodiščih, državnih tožilstvih, v državnih pravobranilstvih in organih za postopek o prekrških, tožničin zahtevek zavrniti. Ker je tožnica na podlagi prejšnjega sklepa napredovala le 3 plačilne razrede, je z zadnjim izpodbijanim sklepom lahko napredovala le za 3 plačilne razrede. V nadaljevanju svoje pritožbe prva toženka ponavlja svoje navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, s katerimi je utemeljevala svoja pravna tolmačenja, zakaj je odločitev, zaobsežena v izpodbijanih sklepih, zakonita in pravilna. Ponovno izpostavi, da je tožnica v skladu s 119. členom in prvim odstavkom 120. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) napredovala v uradniški naziv V. stopnje „višji svetovalec v pravosodju II – vodja zemljiške knjige“ na O. (odločba Su 56-124/95-52 z dne 7. 5. 2007). Z izpodbijanim sklepom je bila tožnici pravilno določena plača v višini količnika 5.60, saj je za njeno določitev merodajen zadnji pravnomočni sklep št. Su 56-124/95-41 z dne 18. 1. 2005, s katerim je bila tožnica premeščena na bolj zahtevno delovno mesto višjega svetovalca v pravosodju in s katerim ji je bila, na podlagi novo pridobljenega naziva „višjega svetovalca v pravosodju III“, na novo določena plača v višini količnika 5,30, ki ga je že pridobila z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu. Ob upoštevanju okoliščine, da je izhodiščni količnik uradniškega naziva „višji svetovalec v pravosodju III“ 4,40, pomeni količnik 5,30 tretji plačilni razred. Ob ponovnem napredovanju v višji naziv je tako tožnica, na podlagi 22.a člena navedenega Pravilnika, upravičena do prenosa treh plačilnih razredov, kar pomeni, glede na nov izhodiščni količnik 4,80, količnik 5,60, kot je pravilno zapisano v izreku izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje stališču sodišče prve stopnje, da je treba tožnici pri spornem napredovanju v zvezi z določitvijo plače upoštevati količnik 6,40. Dodatno navaja, da je vsa napredovanja dosegla v okviru kariernega napredovanja in ne s premestitvami na drugo delovno mesto, da pri prvi toženki že od 1. 7. 1995 dalje opravlja delo vodje zemljiške knjige, že vse od 9. 12. 1998 dalje pa je tudi razvrščena v isto (VII.) tarifno skupino. Opozarja na določbo 77a. člena ZJU. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katero se v obrazložitvi pritožbe smiselno sklicuje prva toženka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Prva toženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, s čimer v bistvu izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti, kar predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo in zanjo navedlo razloge, zato jo je mogoče preizkusiti, zaradi česar navedena kršitev pravil postopka ni podana.

Tožnica v obravnavani zadevi zahteva odpravo sklepov z dne 3. 6. 2008 in dne 24. 9. 2008 in posledično izplačilo razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemala na podlagi količnika 6,40 za določitev osnovne plače in dejansko obračunano plačo. Meni, da ji ob zadnjem napredovanju v uradniški naziv „višji svetovalec v pravosodju II – vodja zemljiške knjige“ pripada količnik v višini 6,40 in ne v izpodbijanih sklepih določen količnik 5,60 za določitev osnovne plače, saj ji v slednjih neutemeljeno niso bila upoštevana vsa njena napredovanja v plačilnih razredih (vseh 5), ki jih je dosegla že z odločbo z dne 29. 5. 2003. Meni, da ji je bil s tem nezakonito odvzet del že pridobljenih napredovanj v letu 2003 in pred tem.

V skladu z drugim odstavkom 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2001 in nadalj.), se do začetka izplačila plač po ZJU plače izplačujejo po predpisih in kolektivnih pogodbah, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Za javne uslužbence se v pravosodnih organih, glede napredovanja v plačni razred, uporablja Pravilnik o napredovanju zaposlenih na sodiščih, državnih tožilstvih, v državnih pravobranilstvih in organih za postopek o prekrških (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj.). Ta v 22.a členu določa, da zaposleni, če je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Po določbi 19. člena Uredbe za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 22/2004 in nadalj.) javni uslužbenec ob premestitvi na drugo delovno mesto, oziroma, ob imenovanju v drug uradniški naziv, za katerega je določen višji izhodiščni količnik za določitev osnovne plače, obdrži količnik, ki ga je pridobil z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu, če je ta višji. Če pa je določen enak ali nižji količnik, javni uslužbenec po odločitvi predstojnika obdrži število napredovalnih razredov.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno materialnopravno izhodišče tožničinemu zahtevku v razmerju do prve toženke v celoti ugodilo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožnica kljub temu, da ji s pravnomočnim in dokončnim sklepom z dne 18. 1. 2005, ob razporeditvi na delovno mesto „višji svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“ v nazivu višji svetovalec v pravosodju III, prenesla le tri plačilne razrede in tako obdržala količnik 5,30 za določitev osnovne plače, ob upoštevanju predhodnih napredovanj za pet plačilnih razredov, glede na določbo 22a. člena citiranega Pravilnika, na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS in ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 19. člena Uredbe za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 22/2004 in nadalj.), ob napredovanju in imenovanju v naziv, t.j. „višji pravosodni svetovalec II – vodja zemljiške knjige“, upravičena obdržati vseh pet plačilnih razredov, ki jih je pridobila z napredovanji do 1. 2. 2005. Po mnenju sodišča prve stopnje dejstvo, da tožnica ob prejšnjem napredovanju in določitvi količnika, ob upoštevanju predhodnih napredovanj, ni uveljavljala sodnega varstva pravic, tožnice ne more trajno prikrajšati pri plači. Svoj zaključek je dodatno utemeljilo z navajanjem, da je bila tožnica ves čas v VII. tarifni skupini, da je ves čas opravljala vsa dela, ki sodijo v opis delovnega mesta „višji svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“ in je za svoje delo nosila tudi vso odgovornost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev, materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnica vodja zemljiške knjige O. od leta 1995. VII stopnjo izobrazbe je pridobila leta 1998 in je bila razporejena v VII. tarifno skupino. Vsa možna napredovanja je dosegla že v letu 2003, ko je napredovala za 5 plačilnih razredov. Ob prevedbi v letu 2004 je bila tožnica s sklepom z dne 15. 12. 2004 (priloga B4) z dnem 1. 1. 2005 razporejena na uradniško delovno mesto „svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“ in uvrščena v plačilni razred s količnikom 5,30 za določitev osnovne plače. Zoper sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je kasneje umaknila. Z odločbo z dne 18. 1. 2005 (priloga A9) je bila z dnem 1. 2. 2005 zaradi premestitve na zahtevnejše delovno mesto imenovana v naziv „višji svetovalec v pravosodju III., s sklepom z istim datumom (priloga A1) pa je bila z dnem 1. 2. 2005 razporejena na uradniško delovno mesto višjega svetovalca v pravosodju – vodja zemljiške knjige, v nazivu „višji svetovalec v pravosodju III“, VIII. tarifne skupine, s količnikom za določitev osnovne plače v višini 5,30, pri čemer je obdržala količnik, ki ga je dobila z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu. Ob upoštevanju izhodiščnega količnika uradniškega naziva „višji svetovalec v pravosodju III“ 4,40 je količnik 5,30 tretji plačilni razred in ne peti plačilni razred, katerega je tožnica pridobila na podlagi predhodnih napredovanj. Sklep z dne 18. 1. 2005 je postal dokončen in pravnomočen. Z odločbo z dne 7. 5. 2007 (priloga A3) je tožnica z dnem 1. 4. 2006 napredovala v uradniški naziv II. kariernega razreda – naziv 5. stopnje „višji pravosodni svetovalec II – vodja zemljiške knjige“. Z izpodbijanim sklepom z dne 3. 6. 2008 (priloga A4) ji je bila določena osnovna plača s količnikom v višini 5,60 za določitev osnovne plače, ki je, glede na nov izhodiščni količnik 4,80, tretji plačilni razred. Tožnica je torej ob zadnjem napredovanju ponovno prenesla tri plačilne razrede iz preteklih napredovanj in ne vseh pet plačilnih razredov, ki jih je pridobila že pred 1. 2. 2005. Z drugim izpodbijanim sklepom z dne 24. 9. 2008 je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) tožničino pritožbo, s katero je izpodbijala navedeni sklep z dne 3. 6. 2008, kot neutemeljeno zavrnila. Na podlagi predloženih opisov delovnih mest „svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“ in „višji svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“ (priloga A11) je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da delovni mesti nista povsem identični ter da v času, ko je bila tožnica razporejena na delovno mesto „svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“, delovno mesto „višji svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“ pri O., formalno ni bilo zasedeno, ampak je vsa opravila tega delovnega mesta v celoti opravljala tožnica. Ugotovilo pa je tudi, da je tožnica že v letu 2004 izpolnjevala formalne pogoje, zahtevane za delovno mesto „višji svetovalec v pravosodju – vodja zemljiške knjige“.

Te ugotovitve sodišča prve stopnje pa, po oceni pritožbenega sodišča, dajejo zadostno podlago za materialnopravni zaključek, da tožnici ob zadnjem napredovanju, z izpodbijanim sklepom ni bilo mogoče priznati zahtevanega količnika v višini 6,40 za določitev osnovne plače. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje stališču prve toženke, da je pri določitvi tožničine plače v izpodbijanem sklepu potrebno upoštevati zadnji pravnomočni sklep z dne 18. 1. 2005 (priloga A1), s katerim je bila tožnici določena plača. Ohranila je količnik 5,30, ki ga je že pridobila z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu. Ob upoštevanju, da je izhodiščni količnik uradniškega naziva „višjega svetovalca v pravosodju III“ 4,40, pomeni količnik 5,30 tretji plačilni razred. Ob ponovnem napredovanju v višji naziv („višji pravosodni svetovalec II“) je tožnica tako, na podlagi 22a. člena citiranega Pravilnika, upravičena do prenosa treh plačilnih razredov, kar pomeni, glede na nov izhodiščni količnik 4,80, količnik 5,60, kot je pravilno upoštevano v izpodbijanih sklepih. Glede na navedeno prva toženka pri novi razporeditvi tožnice, pravilno ni upoštevala vseh petih plačilnih razredov, ki jih je pridobila z napredovanji do 1. 2. 2005. Da bi tožnica kasneje napredovala, pa slednja niti zatrjevala ni. Tožnica odločbe z dne 1. 2. 2005, s katero ji je bil določen navedeni količnik plače, ni izpodbijala in v predpisanem roku ni zahtevala sodnega varstva, zato je, ta odločba, katere vsebino tožnica pravzaprav v tem postopku smiselno izpodbija, postala dokončna in pravnomočna. Ker tako ob prejemu citirane odločbe ni ustrezno odreagirala, je prva toženka, pri novem napredovanju in določitvi plače, pravilno izhajala iz te dokončne in pravnomočne odločbe, zato je odločitev toženk v izpodbijanih sklepih pravilna, v posledici česar je tožničin zahtevek na odpravo teh dveh sklepov neutemeljen.

Glede na navedene razloge, tega zaključka tudi nasprotno tožničino materialnopravno tolmačenje in njene navedbe, ki jih ponavlja tudi v odgovoru na pritožbo, da je vsa napredovanja dosegla v okviru kariernega napredovanja in ne s premestitvami na drugo delovno mesto, da je tožnica že od 1. 7. 1995 dalje prvi prvi toženki opravljala delo vodje zemljiške knjige ter, da je že vse od 9. 12. 1998 dalje razvrščena v isto (VII.) tarifno skupino, ne uspejo izpodbiti.

Prav tako neutemeljena pa so njena navajanja, da sklep z dne 18. 1. 2005, zoper katerega ni uveljavljala pravnega varstva, ne more predstavljati podlage za nadaljnje ravnanje prve toženke. S tem v zvezi tožnica opozarja na določbo 77a. člena ZJU, na podlagi katerega lahko predstojnik kadarkoli, v korist javnega uslužbenca, spremeni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici ali obveznosti javnega uslužbenca, če ugotovi, da je akt v neskladju z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo. Vendar pa te določbe, po oceni pritožbenega sodišča, v obravnavani zadevi, ni mogoče uporabiti, saj ta določba sodišču ne daje pooblastila za spremembo nezakonitega akta, ampak takšno pooblastilo izrecno daje le predstojniku. Sodišče je vezano na pravnomočno odločitev, zato vanjo, razen izjemoma (v postopku odločanja o izrednih pravnih sredstvih), ne sme poseči. Zgolj v primeru, če bo tožnica uspela doseči spremembo navedene pravnomočne odločbe (na podlagi citiranega določila, ali kako drugače), bo lahko uspešno uveljavljala, da je že pred letom 2005 pridobila vseh pet napredovanj v plačilnih razredih.

Ker je tako ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče ugotoviti, da tožnici pri določitvi plače z izpodbijanima sklepoma ni bilo mogoče priznati zahtevanega količnika 6,40, sodišče prve stopnje pa je napačno presodilo nasprotno, je pritožbeno sodišče na podlagi 5 alinee 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I./1. in I./2. tč. izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v razmerju do prve toženke v celoti zavrne.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Tožnica z zahtevkom ni uspela, zato je dolžna prvi toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Priglašene stroške prve toženke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika v skladu z veljavnim Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki jo je treba, glede na začetek predmetnega sodnega postopka (tožba je bila vložena 30. 10. 2008), na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), uporabiti pri odmeri stroškov predmetnega postopka.

Prvi toženki so v postopku na prvi stopnji nastali stroški v višini 635,03 EUR. Pritožbeno sodišče ji je namreč priznalo: za sestavo odgovora na tožbo 300 točk, za sestavo pripravljalne vloge z dne 13. 1. 2009 225 točk od zahtevanih 300 točk (Tar. št. 15/2 OT), za zastopanje na naroku dne 2. 3. 2010 300 točk in za njegovo trajanje 50 točk, za sestavo pripravljalne vloge z dne 16. 3. 2010 225 točk, za zastopanje na naroku 5. 5. 2010 150 točk in za njegovo trajanje 100 točk ter 33,5 točk za administrativne stroške. Pritožbeno sodišče prvi toženki ni priznalo priglašenih stroškov za prejem tožbe in vlog ter seznanitev stranke, ker so ti stroški zajeti v nagradi za kasneje opravljeno dejanje (sestavo tožbe oziroma pripravljalne vloge) in prejem sodbe, ker je nepotreben. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških prve toženke temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je prva toženka uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti njene pritožbene stroške, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 175,57 EUR (za sestavo pritožbe 375 točk in 7,5 točk za administrativne stroške). Glede na navedeno je tako tožnica dolžna prvi toženki povrniti pritožbene stroške v višini 175,57 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo. Svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo krije tožnica sama, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).