Jedro

Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na prvi stopnji ni bilo zadosti upoštevano, da bo oškodovanka, stara 22 let, praktično vse svoje aktivno življenje omejena pri vsakodnevnih aktivnostih, pri čemer je za ples in rekreativne dejavnosti celo za vselej prikrajšana, morala pa je tudi spremeniti poklic ter se odpovedati izbranemu poklicu slaščičarke.

Pri odškodnini za telesne bolečine bi moralo prvostopno sodišče upoštevati vrsto, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki so v hudi obliki trajale skoraj en mesec, lahke pa oškodovanka čuti še ob spremembah vremena in utrujenosti ter dolgotrajno zdravljenje v bolnišnici in zdravilišču, ki so ga spremljale številne hude nevšečnosti, opisane v prvostopni odločbi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka T. d.d., je dolžna tožeči stranki M. P. plačati odškodnino iz naslova imaterialne škode v skupnem znesku 7.912.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino iz naslova materialne škode v skupnem znesku 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 11.9.1994 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, odmerjene na 454.795,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 39.015,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki iz naslova negmotne škode znesek 7.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe do plačila, iz naslova gmotne škode pa odškodnino v znesku 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1994 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; toženi stranki je tudi naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 454.795,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe do plačila. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je nesrečo povzročil tudi imetnik kolesa z motorjem APN, ki je trčil v vozilo last podjetja K., zavarovano proti odgovornosti pri toženi stranki, pri čemer pa tožnici, ki se je z njim peljala na motorju, ni mogoče očitati krivdnega soprispevka. Kot prepričljivo je namreč ocenilo tožničino izpovedbo, da ni vedela, da voznik motorja nima ustreznega izpita za vožnjo z motorjem in da tudi ni vedela in ni mogla vedeti, da je v času vožnje bil vinjen. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin je sodišče tožnici priznalo znesek 2,500.000,00 SIT od zahtevanih 3,500.000,00 SIT. Oprlo se je na ugotovitve izvedeniškega mnenja, da je tožnica pri nesreči utrpela zlom leve stegnenice, odprt zlom levega notranjegaa gležnja, zlom levega krila leve sramnice, meniskus levega kolena, na sredini čela pa je imela 10 cm dolgo razpočno rano. Zaradi poškodb je bila 6 dni na intenzivni negi, kjer je ves čas prejemala infuzijo, nato pa je v bolnici ostala še tri tedne, nakar je bila za 20 dni napotena na zdravljenje v zdravilišče. Ponovno je bila hospitalizirana od 23.11.1994 do 25.11.1994, ko ji je bila napravljena artroskopija v spinalnem bloku, najdena pa je bila ohlapna prednja križna vez in okvara hrustanca. Hospitalizirana je bila potem še v letu 1997 za štiri dni. Tožnica je bila trikrat operirana, med operacijami je prejemala sredstva, ki so organizmu škodljiva, 8 ur po operaciji je bila mrtvoudna, 24 ur pa je morala počivati s spuščenim zglavjem. 7 dni je v mehurju nosila cevko za odvod urina, 50 krat je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, 9 dni je imela povišano telesno temperaturo, 8 dni pa ni mogla vstati iz postelje, tako da je osebne potrebe opravljala s tujo pomočjo. Z berglama je skupaj hodila 5 mesecev in je bila ta čas nezmožna za vsakršno delo v stoje ali hojo in s tem odvisna od tuje pomoči. Nato je z eno berglo hodila še en mesec. Prejela je 2,5 litra trasfuzije, 2 tedna pa tudi sredstva proti strjevanju krvi. Nosila je tudi mavec na nogi teden dni.

Infuzijo pa je prejemala tudi po operaciji v letu 1997 en dan. Hude fizične bolečine so trajale skupaj 26 dni, občasne hude bolečine pa so trajale skupaj 9 dni. Neprestane lahke bolečine so trajale skupaj 7 tednov, nato pa občasne skupno 1 mesec, takšne bolečine pa so občasno še vedno prisotne, zlasti ob spremembi vremena in preutrujenosti. Za ugotovljeni primarni in sekundarni strah je sodišče odmerilo kot primerno odškodnino zahtevanih 500.000,00 SIT, prav tako je enak znesek priznalo zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče od zahtevanih 5,500.000,00 SIT odmerilo kot primerno odškodnino 3.500.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo, da tožnico še vedno boli cela leva noga, zlasti ob spremembah vremena ali če dalj časa stoji ali teče. Če dolgo hodi ji zateče skočni sklep, kleca pa ji tudi levo koleno. Po dalj časa trajajočem sedečem položaju čuti bolečine v križu, med menstruacijo krče v medenici, med intimnimi odnosi pa krče v medenici. Občasno trpi tudi glavobole. Poleg tega še vedno nosi opornico za koleno in ortopedske čevlje zaradi razlike 2 cm v dolžini nog. Funkcionalne posledice se kažejo v zmanjšanju občutljivosti vseh kožnih brazgotin, zmanjšani gibljivosti levega skočnega sklepa za 25 %, 10 % zmanjšanosti grobe moči levih golenskih ter 15 % zmanjšanosti grobe moči levih stegenskih mišic. Sodišče verjame tožnici, da po škodnem dogodku ne more več igrati košarke, plesati in teči, s čemer se je do tedaj občasno ukvarjala. Tudi izvedenec medicinske stroke je ocenil, da je tožnica manj zmožna za dolgo in hitro hojo, pri čemer sta največji domet in hitrost hoje zmanjšana za 10 %. Prav tako se tožnica ne more več ukvarjati s tistimi športno-rekreativnimi dejavnostmi, kjer bi morala teči, skakati ali dolgo hoditi. Prav tako so deli telesa, kjer ima brazgotine, bolj ranljivi, zaradi prizadete zunanjosti pa je lahko ovirana tudi pri navezovanju tesnejših stikov z ljudmi. Zaradi navedenih poškodb je tožnica ovirana pri opravljanju svojega poklica in ji je bila zato odobrena prekvalifikacija tako, da sedaj obiskuje srednjo ekonomsko šolo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica sicer poudarja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo njeno škodo tako glede telesnih bolečin, kot tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar pa je po višini pri odmeri teh dveh odškodnin obe navedeni škodi podcenilo. Sodišče je namreč premalo upoštevalo tožničino mladost in s tem dejstvo, da bo tožnica škodo trpela praktično celo življenje. Tožnica meni, da bi bili obe odškodninski postavki materialnopravno pravilno prisojeni, če bi ju sodišče prisodilo v celotnem vtoževanem znesku, ker pa je zavarovalna vsota omejena, tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni obe odškodninski postavki le v toliko, da bo zavarovalna vsota v celoti izčrpana. Pritožnica zahteva tudi prisojo pritožbenih stroškov z zakonimitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožnice.

Upoštevaje prvostopenjske ugotovitve, povzete iz izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa prof.dr. V. S. in izpovedb same oškodovanke o vrsti, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, ki so v hudi obliki trajale skupaj skoraj en mesec, lahke pa oškodovanka še čuti ob spremembah vremena in utrujenosti, nadalje ugotovitve o dolgotrajnem zdravljenju tako v bolnišnici kot tudi v zdravilišču, ki so ga spremljale številne hude nevšečnosti, izčrpno opisane v prvostopni odločbi (pritožnici je bila trikrat operirana, z berglama je hodila kar pet mesecev in bila ves ta čas odvisna od tuje pomoči, nosila mavec na nogi, prejela močno transfuzijo krvi in bila izpostavljena kar 50-tim ionizirajočim sevanjem - če se nanizajo le najhujše izmed številnih ugotovljenih nevšečnosti), je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v skupnem znesku 3,000.000,00 SIT, torej še za 500.000,00 SIT več, kot je odmerilo iz naslova te odškodninske postavke prvostopno sodišče. Za enak znesek (500.000,00 SIT) je po oceni pritožbenega sodišča potrebno glede na prvostopno odmero povečati odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je prvenstveno v premajhni meri upoštevalo pritožničino mladost, ki je v času sojenja na prvi stopnji bila stara 22 let in bo, kot utemeljeno poudarja tudi pritožba, praktično vse svoje aktivno življenje omejena ne le pri opravljanju elementarnih vsakodnevnih in prostočasovnih aktivnostih, pri čemer je za slednje - kot so ples in rekreativne dejavnosti - celo za vselej prikrajšana, temveč tudi na intimnem področju ter končno na poklicnem področju, saj je morala spremeniti poklic in ji je s tem prav tako za vselej odtegnjeno zadovoljstvo, ki bi ga nedvomno čutila pri opravljanju poklica slaščičarke, za katerega se je odločila pred škodnim dogodkom. Vsa ta prikrajšanja, ki se in se bodo v tožničini psihični sferi odražala ne le kot odsotnost zadovoljstva temveč nedvomno tudi v občutenju trpljenja zaradi nastale aktivnostne omejenosti, pa terjajo odmero odškodnine v višini 4,000.000,00 SIT za to škodno postavko.

Na podlagi navedenih višjih odmer iz naslova obeh navedenih odškodninskih postavk bo po oceni pritožbenega sodišča šele lahko zadoščeno merilom in kriterijem, ki so določeni v 200. členu ZOR in bo torej le ob takšnih zvišanih odmerah upoštevana zakonska zahteva po odmeri pravične odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo, pri čemer tudi ne bodo preseženi okviri odškodnin, ki jih je začrtala sodna praksa pri podobnih škodnih posledicah, kot so nastale tožnici.

Ker pa je v konkretnem primeru izkazana zavarovalna vsota do zneska 7,942.800,00 SIT, je pritožbeno sodišče lahko prisodilo tožnici skupno odškodnino le do tega zneska. Tako je tožena stranka dolžna iz teh dveh škodnih postavk plačati po 456.400,00 SIT višjo odškodnino kot je bila prisojena na podlagi izpodbijane sodbe za škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, torej 2,956.400,00 SIT, za škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 3,956.400,00 SIT. Skupaj je tako dolžna tožena stranka tožeči stranki, upoštevaje še v prvostopni odločbi prisojeno in v pritožbi neizpodbijano odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 500.000,00 SIT in za pretrpljeni strah prav tako v znesku 500.000,00 SIT, plačati odškodnino za negmotno škodo v znesku 7,912.800,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Če se k tem znesku prišteje še v pritožbi prav tako neizpodbijan znesek prisojene odškodnine za gmotno škodo v višini 30.000,00 SIT, je dosežen limit zavarovalne vsote, do katerega največ tožena stranka lahko v konkretnem primeru odgovarja tožeči stranki.

Pravilna uporaba materialnega prava je tako pritožbenemu sodišču narekovala ugoditev pritožbi v celoti in spremembo prvostopne odločbe v navedenem obsegu (člen 373/1-4 ZPP).

Ker je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da lahko pripada tožnici kljub drugačnemu uspehu njenega zahtevka na pritožbeni stopnji le povsem enak znesek stroškov prvostopnega postopka, kot jih je že odmerilo prvostopno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno uporabilo določbo 3. odstavek 154. člena ZPP, saj znesek 3,940.000,00 SIT (36 % neuspeh tožeče stranke v razmerju do celotnega zahtevka) glede katerega tožnica na prvi stopnji ni uspela, ne more predstavljati sorazmerno majhnega neuspeha tožeče stranke, prav tako pa ne more tega predstavljati znesek 3,027.200,00 SIT (28 % neuspeh tožeče stranke), ki po pritožbeni odločitvi še predstavlja neuspeh tožeče stranke v tej pravdi. Ker je stroške priglasila tudi tožena stranka, bi pravilna odločitev o stroških prvostopnega postopka tako terjala uporabo določbe 2. odstavka cit. člena, torej medsebojno pobotavanje stroškov ene in druge stranke v razmeju 72 % uspeha tožeče stranke in 28 % uspeha tožene stranke; to pa bi pri v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerjenih stroških tožeče stranke - 454.795,00 SIT in na enak način odmerjenih stroških tožene stranke - 284.375,00 SIT dalo rezultat - 247.827,40 SIT v korist tožeče stranke. Tako določeni znesek pa bi bil torej manjši od v izpodbijani sodbi prisojenega zneska 454.795,00 SIT, kljub večjemu uspehu tožeče stranke na pritožbeni ravni glede glavnega zahtevka.

Ker je pritožbo vložila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče tako ni moglo naložiti toženi stranki plačila nižjega zneska stroškov, kot jih je odmerilo prvostopno sodišče, saj bi s tem bilo kršeno načelo "prepovedi reformatio in peius". Tako je v zneskovnem pogledu odločitev pritožbenega sodišča glede stroškov tožeče stranke, nastalih v postopku na prvi stopnji, lahko le enaka odločitvi prvostopnega sodišča. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela, ji gredo tudi stroški pritožbenega postopka, odmerjeni od zneska 912.800,00 SIT, s katerim je na pritožbeni ravni uspela. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah oz. Taksno tarifo (Ur.l. RS 1-1/90-38/96) in Odvetniško tarifo (7/95-3/97), upoštevaje vrednost točke na dan izdaje drugostopne odločbe (76,50 SIT), natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke, navedenem v njeni pritožbi.