Jedro

Kadar stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Tega tožena stranka v svojem predlogu ni storila. Zgoraj predstavljeni podatki o premoženjskem in finančnem stanju tožene stranke namreč terjajo dodatno obrazložitev, zakaj iz razpoložljivega premoženja tožena stranka ne more pridobiti sredstev za poplačilo sodne takse z unovčenjem dela le-tega. Po presoji višjega sodišča bi zato bil, poleg trditev o minimumu sredstev za tekoče poslovanje, nujen tudi podatek o tem, kakšna je struktura premoženja tožene stranke in katera oziroma koliko je takih sredstev, da bi njihova prodaja ogrozila poslovanje. Nenazadnje tožena stranka ni niti opisala, kakšno dejavnost opravlja in katero premoženje za to potrebuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo na podlagi plačilnega naloga I Pg 878/2011 z dne 6. 1. 2016 (I. točka izreka) in plačilo sodne takse za pritožbo na podlagi plačilnega naloga I Pg 878/2011 z dne 6. 1. 2016 v višini 104.865,00 EUR odložilo najdlje za obdobje 12 (dvanajstih) mesecev od izdaje tega sklepa, oziroma do pravnomočnosti končne odločbe drugostopenjskega sodišča v pritožbenem postopku, v kolikor bo to dejstvo nastopilo prej (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper I. točko izreka sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku in zaradi kršitve ustavnih pravic pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in toženo stranko oprosti plačila sodnih taks po zgoraj navedenem plačilnem nalogu, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko v celoti oprosti plačila sodnih taks, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi je tožena stranka predlagala, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks za pritožbo zoper sodbo, podrejeno pa, da plačilo sodne takse odloži do pravnomočne odločitve o zadevi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njeno likvidnostno stanje, upoštevajoč višino sodne takse, toženo stranko upravičuje do odloga plačila takse, je ugodilo podrejenemu zahtevku tožene stranke. Glede na finančno in premoženjsko stanje toženke je namreč zaključilo, da do delne oprostitve plačila sodne takse ni upravičena.

5. Tožena stranka v pritožbi trdi, da izpodbijani sklep ne vsebuje prav nikakršne presoje v smeri, ali bi plačilo tako visoke sodne takse ogrozilo dejavnost tožene stranke. Trdi, da je kljub dejstvu, da je v svojem predlogu izrecno navajala, da bi plačilo tako visoke sodne takse ogrozilo izvajanje njene dejavnosti, izpodbijani sklep v tem delu povsem neobrazložen in kot tak jemlje toženi stranki pravico do učinkovite pritožbe. Sklicuje se na 22. člen Ustave Republike Slovenije, iz katere izhajata pravica stranke do izjave v postopku in dolžnost sodišča, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev bistvene, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli.(1) Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami in dopolnitvami) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba ali podjetnik posameznik, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks,(2) oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1).

7. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitek o absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Kršitev je namreč podana le, ko odločbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sklep sodišča prve stopnje pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in ga je višje sodišče lahko preizkusilo. Očitek, da je ta kršitev podana, ker je sklep neobrazložen glede ogroženega izvajanja dejavnosti tožene stranke zaradi visokega zneska sodne takse, bi lahko predstavljal bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1), kar ugotovi na podlagi podatkov, ki jih je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 dolžna navesti stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

9. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede njenega finančnega in premoženjskega stanja: v letu 2014 je imela za 24.583.147,62 EUR sredstev in prav toliko obveznosti do virov sredstev, v letu pa obojih izkazuje v višini 23.130.575,85 EUR, izkazuje pa enak bilančni dobiček kot v letu 2014. Kratkoročnih sredstev je imela tožena stranka 7.093.556,63 EUR, znatno manj od kratkoročnih obveznosti (14.246.019,51 EUR).

10. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka izkazuje za 2.056.539,78 EUR opredmetenih osnovnih sredstev, 72.676,68 EUR kratkoročnih finančnih naložb in 6.183.981,72 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in glede na to ocenilo, da pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso podani, saj tožena stranka še vedno posluje z dobičkom, mesečno prejema prilive na TRR in so vsaj nekatera od njenih sredstev likvidna (npr. poslovne terjatve, ki jih je moč prodati). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da glede na to, da ima dolgoročno premoženje, bi morala tožena stranka trditi in izkazati, da ga za pridobitev sredstev za plačilo sodne takse ne more unovčiti.

11. Tožena stranka je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedla, da družba za tekoče poslovanje potrebuje približno 507.000,00 EUR na mesec, v mesecu oktobru 2015 pa so bili prilivi 2.221,35 EUR, novembru 2.126,41 EUR in decembru 1.202,78 EUR in tudi pričakovanih prilivov ne bo v omembe vrednem obsegu. V zvezi s tem se je sklicevala še na pretekle prilive od julija do oktobra istega leta. V nadaljevanju je navedla še, da premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke nedvomno kaže na to, da tožena stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in teh sredstev, niti teh sredstev ni zmožna zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

12. Kadar stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne.(3) Tega tožena stranka v svojem predlogu ni storila. Zgoraj predstavljeni podatki o premoženjskem in finančnem stanju tožene stranke namreč terjajo dodatno obrazložitev, zakaj iz razpoložljivega premoženja tožena stranka ne more pridobiti sredstev za poplačilo sodne takse z unovčenjem dela le-tega, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Po presoji višjega sodišča bi zato bil, poleg trditev o minimumu sredstev za tekoče poslovanje, nujen tudi podatek o tem, kakšna je struktura premoženja tožene stranke in katera oz. koliko je takih sredstev, da bi njihova prodaja ogrozila poslovanje. Nenazadnje tožena stranka ni niti opisala, kakšno dejavnost opravlja in katero premoženje za to potrebuje. Glede na to, da opredmetena osnovna sredstva, kratkoročne finančne naložbe in kratkoročne poslovne terjatve znašajo preko 8 milijonov EUR, v zvezi tem tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Le tako bi lahko sodišče presojalo, ali bo takojšnje in celotno plačilo sodne takse lahko ogrozilo opravljanje toženkine dejavnosti. Iz ponujenih in zbranih podatkov pa plačilo dolžne sodne takse na ogrožanje toženkine dejavnosti ne kaže. 13. Ker pa že tožena stranka s tem v zvezi ni zadostila trditvenemu bremenu (prim. 212. člen ZPP), tudi izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati neobrazloženosti. Sodišče se je namreč v opredelitvi dolžno izreči le o (ne)utemeljenosti tistih zatrjevanih dejstev, ki jih je stranka navedla. Višje sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje z navedbo, da tožena stranka ni trdila in dokazala, da premoženja, ki ga ima, ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse, zato zadostna, čeprav ob tem ni tudi izrecno navedlo, da tudi ni zadostno trdila in dokazala, da jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Iz povzetka navedb tožene stranke v izpodbijanem sklepu je razvidno, da se je sodišče prve stopnje s trditvami o potrebnih sredstvih za tekoče poslovanje seznanilo, ni pa nujno, da bi bil odgovor na vse navedbe strank vselej izrecen.(4) Po stališču višjega sodišča zato tožena stranka na podlagi take obrazložitve v svoji pravici do pritožbe, kar uveljavlja, ni bila prikrajšana.

14. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Pa tudi na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1273/09 ter Up-147/09. Op. št. (2): Taksna oprostitev v celoti zato ni mogoča. Op. št. (3): Tako je večinsko stališče sodne prakse (VSL sklep II Cpg 255/2016 z dne 8. 3. 2016, VSL sklep I Cpg 60/2016 z dne 10. 2. 2016, VSL sklep I Cpg 1288/2015 z dne 23. 10. 2015 ipd).

Op. št. (4): Tako tudi J. Zobec v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str.300.