Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kdor dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji ter zato ni izpolnjen eden izmed pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Tožnik v tožbi navaja, da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ga je imel tudi na dan plebiscita. Pravi dom ima v Sloveniji, kjer ima družino in kjer preživlja vse proste dneve in dopuste. Žena in otroci so slovenski državljani. V Nemčiji, kamor je odšel na delo leta 1970 je zaposlen zato, ker v Sloveniji nima možnosti zaposlitve. Ker zakonskega pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji brez svoje krivde ne more izpolniti, to ne bi smelo vplivati na zavrnitev njegove vloge za pridobitev državljanstva.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja enako kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92 - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik v Republiki Sloveniji dejansko ne živi in zato eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona ni izpolnjen. Da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji izhaja iz njegove vloge za pridobitev državljanstva, iz katere je razvidno, da je zaposlen v Nemčiji. Tožnik tudi v tožbi navaja, da je že leta 1970 odšel iz Bosne in Hercegovine na delo v Nemčijo. Ker iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji je odločitev tožene stranke pravilna. Tožbena navedba, da je edini razlog tožnikovega prebivanja v Nemčiji zaposlitev, ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva in je izjema od rednih načinov za pridobitev državljanstva, ki so določeni v 3. členu navedenega zakona.
Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).