Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo pritožbo za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse, na kar je bil tožnik tudi opozorjen v nalogu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se ugotovi, da je pritožba umaknjena.

2. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep z dne 8. 3. 2019 in navedel, da 105. a člen ZPP določa, da ob vložitvi tožbe, nasprotne tožbe, predloga za sporazumno razvezo, tožbe, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predloga za obnovo postopka, predloga za zavarovanje dokazov pred začetkom pravdnega postopka, predloga za poskus poravnave, vloge, ki vsebuje napoved pritožbe, pritožbe, predloga za dopustitev revizij in revizije, mora biti plačana sodna taksa, sodna taksa pa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče. Tožnik prebiva v Nemčiji, zato ga je pooblaščenec obvestil, koliko znaša višina sodne takse za pritožbo, to je 100,00 EUR. Tožnik je svojega pooblaščenca obvestil, da mu je znesek sodne takse za pritožbo z bančnega računa svoje partnerke nakazal kar na njegov poslovni račun in mu poleg dolžnega zneska 662,98 EUR nakazal še dodatnih 100,00 EUR za sodno takso, skupaj torej 762,98 EUR. Pooblaščenec je denar nakazal 25. 1. 2019, tako da je bil presenečen, ko je sodišče štelo, da se šteje pritožba za umaknjeno, ker ni bila plačana sodna taksa za pritožbo. Plačilo sodne takse za pritožbo je bilo izvršeno pravočasno in pravilno, zato je sodišče v izpodbijanem sklepu napačno štelo, da je pritožba umaknjena, ker ni bila plačana sodna taksa za pritožbo. Sodišče je morda štelo, da je tožnik s plačilom zneska 100,00 EUR dne 25. 1. 2019 plačal sodno takso za tožbo, kar pa ne drži. Plačilo takse za tožbo ni procesna predpostavka, plačilo takse za pritožbo pa je. Če je sodišče samo odločalo, za plačilo katere taksne obveznosti bo priliv tožnika v višini 100,00 EUR, pa bi se moralo v skladu z ustavno pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva odločiti v dobro stranke. Ker sodišče tako ni ravnalo, je z omejenim arbitrarnim postopkom tožniku kršilo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, prav tako je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in sklep po opravljeni glavni obravnavi 12. 12. 2018, pri čemer je bila tožnikovemu odvetniku sodba skupaj s sklepom za plačilo sodne takse vročena 11. 1. 2019, kot to izhaja iz povratnice. Iz naloga za plačilo sodne takse z dne 10. 1. 2019 jasno izhaja, da je tožnik dolžan plačati sodno takso za tožbo po tar. št. 2311 ZST-1 v znesku 100,00 EUR, s pozivom, da mora plačati takso v roku 15 dni od vročitve tega naloga. Iz potrdil o plačilu sodne takse za Delovno in socialno sodišče v Ljubljani za 25. 1. 2019 izhaja, da je Odvetniška družba A. o. p., d. o. o. plačala takso v višini 100,00 EUR.

6. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da bi moralo sodišče posebej preverjati s kakšnim namenom je plačal takso, saj iz kuverte izhaja, da je tožnik vložil pritožbo dne 28. 1. 2019, taksa pa je bila plačana dne 25. 1. 2019, torej že 3 dni pred vložitvijo pritožbe, logično torej je, da je bila plačana (dolžna) taksa za tožbo. Tako sodišče ni bilo dolžno preverjati za kaj je tožnik plačal takso. Bistveno dejstvo je, da je tožnik plačal takso 3 dni prej, preden je sploh vložil pritožbo, oziroma 6 dni prej, preden je prejel nalog za plačilo sodne takse za pritožbo.

7. Tožnik je bil dolžan plačati takso za sodbo, ki jo je tudi plačal, pri čemer pa takse za pritožbo v 15 dneh od prejema plačilnega naloga z dne 29. 1. 2019, to je od 31. 1. 2019, ni plačal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep z dne 8. 3. 2019, da se ugotovi, da je pritožba umaknjena, za kar je podlaga v 34. členu ZST-1. 8. Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj. - URS) v 23. členu ureja pravico do sodnega varstva in določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodišče prve stopnje te ustavne določbe ni kršilo. Upoštevalo je relevantna pravila Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj. - ZST-1), ki v 34. členu določa, da se v primeru, če sodna taksa za pritožbo ni bila plačana, šteje, da je pritožba umaknjena. Sodišče tudi ni kršilo 25. člen URS, ki ureja pravico do sodnega varstva in določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse, na kar je bil tožnik tudi opozorjen v nalogu z dne 29. 1. 2019. 9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep o umiku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.