Jedro

V tej fazi postopka verjetnost obstoja tožničine terjatve še ni izkazana (tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga upoštevaje določila delovnopravne zakonodaje), zato njen predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z dne 24. 7. 2013 zadrži za obdobje pet mesecev od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do dne 24. 12. 2003 (I./1. točka izreka). Zavrnilo je predlog, da se toženi stranki prepove odjaviti tožnico iz zdravstvenega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter ji naloži, da tožnici omogoči opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2013 ter ji za opravljanje tega dela izplačuje plačo in zagotavlja vse ostale pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2013, pri čemer se toženi stranki v primeru kršitve te odredbe naloži kazen v višini 2.000,00 EUR (I./2. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo predlog, da začasna odredba velja za obdobje petih mesecev od prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2013 (I./3. točka izreka) ter da ugovor oziroma pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadržita njene izvršitve (I./4. točka izreka). Zavrnilo je predlog, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni od prejema začasne odredbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti, pod izvršbo (I./5. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da po opravljenem naroku, s stroškovno posledico za toženo stranko ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trditvenih podlag tožnice, da s finančnim izčrpavanjem družbe, nenadzorovanim in nepooblaščenim sklepanjem pogodb, ter plačili in transakcijami družbenik A.A. s pomočjo svoje soproge B.B. finančno izčrpava družbo, zaradi česar je navzočnost tožnice kot prokuristke še posebej utemeljena in nujno potrebna, sodišče ni ocenjevalo. O razlogih in pomenu finančnega stanja na odločitev sodišča, lahko zato tožnica le ugiba, torej je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Družbenik A.A. in njegova soproga - prokuristka B.B. s svojimi ravnanji povzročata finančno in materialno škodo, tako si je A.A. zaračunaval velike zneske (račun v višini 26.400,00 EUR z dne 14. 5. 2013, račun v višini 15.435,00 EUR, izplačilo dobička v višini 38.100,00 EUR), kar kaže na večji odliv finančnih sredstev. Storitve iz specifikacije so datirane z datumi iz leta 2012, kar je v nasprotju s knjigovodskimi predpisi. Dobiček je bil izplačan protipravno, izplačilu dobička je nasprotoval tudi kasnejši direktor tožene stranke in pozival družbenika A.A. na vrnitev izplačila dobička. Trditve tožene stranke, da denarna izplačila za odvetniške stroške in dobičke družbeniku A.A. „sama zase“ niso vplivala na izgubo, so deplesirane in pomenijo skrajno sprenevedanje tožene stranke. Tožnica poudarja, da je sklicevanje na slabe finančne razmere, poskus odvrnitve pozornosti od dejstva, da tožnica ni želela podpisati aneksa, zaradi česar je sledila neutemeljena odpoved s strani tožene stranke. Verjetnost obstoja terjatve je po mnenju tožnice zaradi finančnega stanja vsekakor podana, sodišče pa se do teh navedb ni opredeljevalo. Sodišče bi moralo posebej skrbno presojati tudi dopis direktorja C.C. z dne 18. 7. 2013. Delovno mesto prokuristke še vedno obstaja in je potrebno in ni bilo predmet razgovorov glede ukinitve. Delovno mesto prokuristke je še vedno neizogibno potrebno. Funkcija prokuristke z odpovedjo ni prenehala. Prokurist je zastopnik tožene stranke navzven, saj njegova pooblastila niso omejena. Iz 33. člena ZGD-1 jasno izhaja, da je prokura oblika upravičenja za zastopanje družbe, ki temelji na pooblastilu pristojnega organa družbe. Tožnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnila, da bi moralo sodišče uporabiti določila 73. člena ZDR-1 glede sklepanja pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami. Tožnici je bila podana odpoved iz razloga, ker pred tem ni hotela podpisati aneksa. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Glede kršitve zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka navaja, da tožnica v pretežnem delu navedb podaja pritožbene novote, ki kot take niso dopustne. Tožnica ni uspela izkazati svoje terjatve za verjetno. Ni mogoče slediti navedbam, da družbenik A.A. s pomočjo soproge B.B., ki je prokuristka v družbi, nenadzorovano finančno izčrpava družbo. Glede izplačila dobička za leto 2012 družbeniku A.A. in v zvezi z navedenim pisanjem direktorja, je potrebno ugotoviti, da je sklep obeh družbenikov glede izplačila dobička in da je to direktor tudi upošteval, saj se je po prejetem dopisu družbenika odločil, da je dobiček bil izplačan zakonito.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sklepu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi v obrazložitvi sklepa o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in celo opravilo narok za obravnavanje predloga za začasno odredbo, na katerem je dodatno razčiščevalo tožničine navedbe in predloženo listinsko dokumentacijo obeh strank. Ob navedenem pa je potrebno tudi poudariti, da mora sodišče o predlogu za začasno odredbo odločati hitro.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – Ur. l. RS, št. 44/2006 s sprem.) v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in torej določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper tožnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi izda lahko v primeru iz 2. in 3. odstavka 215. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 - ZDR-1) tudi inšpektor za delo, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda, zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo, oziroma do izvršitve arbitražne odločbe, oziroma, če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Po določilih 273. člena ZIZ pa sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, torej ne določa vrst začasnih odredb taksativno, vendar se lahko izda začasna odredba kot plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta dolžan po zakonu preživljati (5. točka 273. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo narok za obravnavo predloga za začasno odredbo dne 23. 8. 2013 in poskušalo razčistiti odprta dejanska vprašanja med strankama, pri čemer je tudi tožnici dalo rok, da se izjavi v zvezi s pisno izjavo tožene stranke ter toženi stranki tudi naložilo, da v roku 3 dni od prejema pisne vloge s strani tožnice, da se tudi sama izjavi o dodatnih trditvah tožnice. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da v tej fazi postopka verjetnost obstoja tožničine terjatve še ni izkazana, pri čemer pa bo tožnica lahko v rednem kontradiktornem postopku dokazovala svoja dejanska naziranja in podajala pravno argumentacijo. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da do sedaj ni mogoče zaključiti, da bi bilo tožničino delo na delovnem mestu prokuristke še naprej neizogibno potrebno, saj tožena stranka očitno lahko delo opravlja oziroma posluje tudi brez tožnice kot zaposlene delavke pri toženi stranki, sicer pa je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožnici upoštevaje določila delovnopravne zakonodaje. Tožena stranka ima namreč pravico, da samostojno organizira delovni proces in se v njeno odločitev sodišče ne more spuščati.

Pritožbeno sodišče v zvezi s finančnim izčrpavanjem tožene stranke (s plačilom večjih računov) družbenika A.A. in njegove soproge B.B., ki je sicer prokuristka pri toženi stranki ne odgovarja, saj gre v tem delu za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati na podlagi določil 337. člena ZPP, navedeno pa tudi sicer ne more biti relevantno za odločitev o predlogu za začasno odredbo.

Glede na navedeno, je za pravilno rešitev predmetne začasne odredbe bistvena obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica v tej fazi postopka ni izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. ZIZ v 272. členu namreč ureja pogoje za izdajo začasne odredbe in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker je sodišče ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve do sedaj ni izkazana, ni bilo potrebno presojati ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče zato na ostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker so za rešitev zadeve nerelevantne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.