Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali je bilo na tekmi poskrbljeno za varnost tekmovalcev kot tudi, kdo je bil zadolžen za to. Pravilni so zaključki o tem, da v bližini igrišča ne bi smelo biti droga, ki je bil oddaljen le 3,5 cm od čelne črte, saj je košarka šport, pri katerem se igralci hitro gibajo in nimajo časa ter ne morejo imeti vedno kontrole nad prostorom.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da se glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2007 dalje do plačila.

V presežku glede še zahtevanih 11.457,89 s pp in glede zakonskih zamudnih obresti od 1.800,00 EUR od 10.5.2007 do 13.8.2007 se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrnit 445,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje.

V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15. dni 172,55 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in naložilo toženki plačilo 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2007 dalje, kar pa je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi pa je tožnici naložilo, da povrne toženi stranki 276,98 EUR stroškov tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala, ko je igrala na košarkarski tekmi v okviru prve pionirske lige. Ligo je organizirala K. z. S., tožnica je igrala za šolski Ž. k. k. Š. Š., tekmo pa je organizirala tožena stranka. Tožnica je med igro zadela v kovinski nepremičen drog, ki je bil v neposredni bližini igrišča in sicer na oddaljenosti 3,5 cm. Sodišče se je oprlo na normative iz katerih izhaja, da je izpolnjevanje pogojev dolžnost organizatorja, ki pa mora organizirati tekmo v skladu z Zakonom o športu, Zakonom o javnih zbiranjih in Uredbi o splošnih ukrepih v športnih objektih in športnih prireditvah. Sodišče je zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke (131. člen OZ) in sicer krivdna odgovornost, ker tožena stranka ni poskrbela, da bi bili prostori takšni, da bi bili varni za igro. Tožnica je v nesreči utrpela odlom skleninske lupine v ustničnem delu v končni tretjini zobne krone zob 1.1., 21. in 22 ter odrgnino dlesni med zoboma, kar je lahka telesna poškodba. Sodišče ji je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 1.500,00 EUR in za strah 1.100,00 EUR, skupno 3.600,00 EUR.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V pritožbi ponovno poudarja to, kar je že navajala v postopku na prvi stopnji in sicer, da ni odgovorna, saj je tekmovanje organizirala K. z. S. (v nadaljevanju KZS), ki kot organizator lige nosi odgovornost za izvedbo tekme. KZS je organizator lige, določa sodnike, termine tekem in v katerih prostorih se tekme odvijajo. Ker je komisarka dopustila izvedbo tekme pomeni, da je dvorana v celoti bila ustrezna za izvedbo košarkarske tekme. Tudi iz zaslišanja priče A. Š., ki je bila predstavnica KZS izhaja, da se tudi po tem škodnem dogodku v dvorani ni ničesar spremenilo in da se je tekma takoj nadaljevala. Tako je K. zavestno kršila svoja pravila in dopustila izvedbo tekem tudi v dvoranah, ki jih ni registrirala in ki niso bile primerne. Zato ne morejo biti odgovorni, pač pa je odgovorna KZS. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da so odgovorni za škodo, posledično pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Sodišče pa je prisodilo tožnici tudi previsoko odškodnino glede na mnenje izvedenca in ob dejstvu da je bila poškodba lažja. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je imela tožnica že prizadete zobe. Tožničino stanje po poškodbi se je celoti saniralo. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se na glavni obravnavi, ki se naj se opravi pred višjim sodiščem sodbo spremeni in se zahtevek zavrne ali pa da se sodbo razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje, vendar pred drugim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo odškodninsko odgovornost tožene stranke in s tem odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Povedalo je, v katerih predpisih je podan temelj za odgovornost tudi tožene stranke, ki je bila kot gostiteljica organizatorka tekme. Tega slednjega pa toženka ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali je bilo na tekmi poskrbljeno za varnost tekmovalcev kot tudi, kdo je bil zadolžen za to. Pravilni so zaključki o tem, da v bližini igrišča ne bi smelo biti droga, ki je bil oddaljen le 3,5 cm od čelne črte, saj je košarka šport, pri katerem se igralci hitro gibajo in nimajo časa ter ne morejo imeti vedno kontrole nad prostorom. Tega pritožnica s pritožbo ne izpodbija. Pritožnica z obširnimi in ponavljajočimi pritožbenimi navedbami vso odgovornost pripisuje K. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je ob pregledu normativov (tekmovalnih propozicij), ki jih je predložila tožena stranka ter na podlagi določb Zakona o športu (47. člen) prepričljivo zaključilo, da je tudi toženka kot organizatorka športne prireditve (skupaj s K., ki pa ni stranka tega postopka) odškodninsko odgovorna. Pravilno se je oprlo na 131. člen OZ in navedlo, da je tako za toženko kot KZS obstajala dolžnost, da poskrbita za varnost udeležencev, v konkretnem primeru ob samem robu igrišča ne bi smelo biti nezaščitenih trdih predmetov. S tem pa je utemeljilo krivdno odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je toženki tudi odgovorilo, da se ne more rešiti odgovornosti s tem, da obstajajo tudi razlogi oz. predpostavke odškodnine odgovornosti KZS kot soorganizatorja tekme. Pravilno je tudi štelo, da toženka ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da toženki ni mogoče očitati nobene opustitve. Ob vsem povedanem pa obširne pritožbene navedbe o tem kaj vse je KZS bila dolžna storiti oz. bila zadolžena, ne morejo omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Tudi dejstvo, da je priča A. Š. povedala, da se tudi po škodnem dogodku ni ničesar spremenilo še ne pomeni, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Vse to kar tožena stranka obširno navaja v zvezi z ravnanjem KZS bo morala razčiščevati konkretno s košarkarsko zvezo, nima vpliva pa na njeno odškodninsko odgovornost. Zato ne drži, da bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo vse pravno pomembne okoliščine in tudi utemeljilo vse elemente odškodninske odgovornosti.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v delu, v katerem izpodbija višini prisojene odškodnine. Ob dejanskem stanju, ki ga je v zvezi s trajanjem fizičnih bolečin in neugodnosti ugotovilo sodišče prve stopnje (rahle do srednje močne bolečine le nekaj ur, občutljivost zob do plombiranja...) in ki se pritožbeno ne izpodbija, in ob neugodnostih, ki so bile neznatne, je primerna odškodnina 1.000,00 EUR. Stanje zob, ki ga v pritožbi izpostavlja tožena stranka, bi bilo pomembno le če bi sodišče tožnici priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za tako vrsto škode pa sodišče odškodnine ni priznalo ker te škode ni ugotovilo. Zato je pravilno presojalo čas trajanja bolečin in neugodnosti, ki jih je tožnica trpela in ki so bile povezane s to poškodbo. Sodišče je ugotovilo, da si je tožnica poškodovala zobe, ko je pri igranju košarke trčila v drog. Utemeljeno ji je sodišče verjelo, da se je pri tem ustrašila in utrpela primarni strah. Vendar je odškodnina za strah v višini 1.100,00 EUR je nekoliko previsoka, saj sta bili obe obliki strahu minimalni. Primerna odškodnina za strah je ob upoštevanju starosti tožnice 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri obeh oblikah škode pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo 179. člena Obligacijskega zakonika. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zniža zahtevek še za 1.400,00 EUR (ZPP čl. 358/I.-5. alineja). V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožnica načina izračuna uspeha, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje s pritožbo ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče izračunalo uspeh na enak način (100 % temelj in 13 % višina - povprečje je 56,5 %). Tožena stranka pa je uspela z ugovorom 43,5 %, tako je vsaka upravičena do sorazmernega dela povrnitve stroškov postopka, ki jih je strankama priznalo sodišče prve stopnje. V tem obsegu je bilo potrebno spremeniti stroškovno odločitev kot izhaja iz izreka sodbe.

Pritožničin pritožbeni uspeh je 29 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe, plačano takso in 20 % DDV).