Jedro

Zmotno je stališče, da bi moralo sodišče izvesti narok, ker bi na njem lahko podala dodatne navedbe in predlagala dodatne dokaze. V sporih majhne vrednosti se lahko dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člen ZPP. Dejstva in dokazi, ki bi jih tožena stranka navajala izven omenjenih vlog ali na eventualnem naroku se zato v nobenem primeru ne bi upoštevali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137446/2015 z dne 13. 11. 2015 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 2.150,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 do plačila (v preostalem delu je bila izvršba ustavljena, gl. l. št. 23 izvršilnega spisa) in v celotnem tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 123,08 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih, ki potekajo na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP), izvedba naroka za glavno obravnavo ni obligatorna faza postopka. Sodišče lahko izda odločbo o sporu, brez da bi prej opravilo narok: 1) če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi odstavek 454. člena ZPP) ali 2) če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). V konkretni zadevi izrecne zahteve za izvedbo naroka ni podala nobena pravdna stranka, relevantno dejansko stanje pa je bilo tudi po oceni višjega sodišča mogoče ugotoviti že na podlagi pisnih dokazov oziroma z uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da bi moralo sodišče izvesti narok, ker bi na njem lahko podala dodatne navedbe in predlagala dodatne dokaze. V sporih majhne vrednosti se lahko dejstva navajajo in dokazi predlagajo samo v vlogah, ki jih izrecno našteva 452. člen ZPP. Dejstva in dokazi, ki bi jih tožena stranka navajala izven omenjenih vlog ali na eventualnem naroku se zato v nobenem primeru ne bi upoštevali (453. člen ZPP).

7. V delu kjer pritožnica povzema, kaj naj bi navedla v ugovoru (četrta do deveta vrstica četrtega odstavka pritožbe), višje sodišče ugotavlja, da so te navedbe protispisne – tožena stranka nobene takšne trditve v ugovoru ni podala (gl. l. št. 11 izvršilnega spisa), temveč je trdila le, da do tožeče stranke nima neporavnanih obveznosti in da je terjatev plačala v dveh delih (6. 10. 2015 je nakazala 2.000,00 EUR, 24. 11. 2015 pa 5.329,31 EUR). Do teh navedb pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (zato ni podana niti smiselno uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kjer je pojasnilo, da je tožeča stranka navedeni plačili že upoštevala pri izračunu vtoževanega zneska, da pa ji tožena stranka še vedno dolguje 2.150,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 dalje. Teh trditev pa tožena stranka ni prerekala, zato jo je sodišče prve stopnje za omenjeni znesek upravičeno obsodilo na plačilo.

8. Ker je tožeča stranka priznala, da ji je tožena stranka nakazala 2.000,00 EUR in 5.329,31 EUR, dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ni bil potreben (skladno z določbo prvega odstavka 214. člena ZPP se priznana dejstva ne dokazujejo). Ob tem višje sodišče le pripominja, da ta dokaz tudi sicer ni primeren za dokazovanje izvršenih plačil. Kaj takega lahko gospodarske družbe dokazujejo le z listinskimi dokazili, torej z ustreznimi potrdili o plačilu.

9. Glede na navedeno tožena stranka z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.