Jedro

Morebitnemu dvakratnemu poplačilu upnika (tožeče stranke) od tožene stranke po predmetni sodbi in glavnega dolžnika v stečajnem postopku se tožena stranka lahko izogne z obvestitvijo glavnega dolžnika, da je plačala upnikovo terjatev, sicer izgubi svojo pravico do povračila od dolžnika (2. odstavek 1031. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 164.216,40 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 14.216,40 EUR od 12. 6. 2008 dalje do plačila in od zneska 150.000,00 EUR od 25. 6. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka), in ji naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.523,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi sama pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je pravna prednica tožeče stranke L. d.o.o. s toženo stranko sklenila dve pogodbi o odkupu terjatev in sicer št. 1047/07 z dne 13. 12. 2007, s katero je odkupila terjatev tožene stranke do družbe V. v znesku 100.000,00 EUR, ki je zapadla v plačilo 11. 6. 2008 ter po pogodbi št. 1107/07 z dne 10. 12. 2007 terjatev v znesku 150.000,00 EUR, ki bi morala biti poravnana do 24. 6. 2008 ter da je bila seznanjena z določbo pogodbe, da po tem poslu obstaja regresna pravica, kar pomeni, da bo tožena stranka v primeru, če družbi L. d.o.o. odkupljenih terjatev V. ne bo poravnal, te terjatve poravnala sama. Čim pa je tako, pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita napačno štetje triletnega zastaralnega roka, ki bi ga moralo sodišče šteti od zapadlosti posameznih računov v plačilo. Sicer pa pritožnica v odgovoru na tožbo, na katerega se pritožbeno sklicuje, ni navedla, kdaj so posamezni računi (terjatve tožene stranke do V.), ki jih je zgolj predložila kot dokaz, zapadli v plačilo, niti ni specificirala njihovih zneskov. Ni dolžnost sodišča, da iz predloženih dokazov samo ugotavlja pravno relevantno dejstvo (zapadlost računov), na katerega se zgolj pavšalno sklicuje stranka.

6. Pritožbena graja, da je sodišče zapadlost terjatve štelo od sklenitve pogodbe o odkupu terjatev, ni utemeljena in je v nasprotju z razlogi sodbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo (točka 7 obrazložitve), da glede na tožnikovo prijavo terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku zoper družbo V. dne 1. 10. 2010 in glede na določbo 258. člena ZFPPIPP o pretrganju zastaranja upnikove terjatve glede na v pogodbah o odstopu terjatve dogovorjeno zapadlost terjatev, le-te niso zastarane.

7. Tožena stranka pritožbeno ne izpodbija ugotovitev in zaključka prvostopenjskega sodišča o pogodbeno dogovorjenem jamstvu tožene stranke, da bo poravnala tožniku odkupljene terjatve do glavnega dolžnika, v kolikor jih le-ta tožniku ne bo poravnal, ki ima pravno naravo poroštva (1012. člen OZ). Čim pa je tako, je ob ugotovitvi, da je tožeča stranka v stečajnem postopku zoper dolžnika iz odstopljenih terjatev V. dne 1. 10. 2010 prijavila svojo terjatev, ki je bila tudi priznana (točka 8 obrazložitve), prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 1034. člena OZ o učinkih pretrganja zastaranja terjatev zoper glavnega dolžnika zaradi sodnega uveljavljanja teh terjatev zoper njega tudi na poroka.

8. Pritožbene trditve, da dopisa tožeče stranke z dne 24. 3. 2009 o neplačilu s strani V. ni prejela in da je tožeča stranka toženi stranki že ob sklenitvi pogodbe o odkupu terjatev navedla, da odkupuje terjatve zato, ker ima zagotovljeno zavarovanje s hipotekami, pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj tožena stranka ni pojasnila zakaj navedenega dejstva ni mogla pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji. Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka prejema navedenega dopisa ni zanikala.

9. Nerelevantna za razmerje med pravdnima strankama v tem sporu pa je pritožbena trditev, da bo tožeča stranka v primeru, da bo poplačana z unovčenjem hipotek, poplačana dvakrat in bo neupravičeno obogatena, saj upnik po drugem odstavku 1019. člena OZ lahko zahteva izpolnitev obveznosti od poroka tudi v primeru, če je glavni dolžnik prišel v stečaj. Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, pa ta terjatev na podlagi zakonite subrogacije po 1018. členu OZ preide z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. Drugače povedano: morebitnemu dvakratnemu poplačilu upnika (tožeče stranke) od tožene stranke po predmetni sodbi in glavnega dolžnika v stečajnem postopku se tožena stranka lahko izogne z obvestitvijo glavnega dolžnika, da je plačala upnikovo terjatev, sicer izgubi svojo pravico do povračila od dolžnika (drugi odstavek 1031. člena OZ). Sicer pa bi bila tožena stranka tudi sama dolžna zavarovati svojo terjatev do glavnega dolžnika iz naslova zakonite subrogacije s prijavo svoje terjatve kot pogojne (z odložnim pogojem, če bo kot porok plačala upniku) po 5. točki drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika.

10. Ob povedanem se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je tožeča stranka opustila kakršnokoli izterjavo zoper glavnega dolžnika, saj je svojo terjatev do njega, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka dne 1. 10. 2010 uveljavljala v sodnem postopku in sicer s prijavo terjatve v stečajnem postopku, tekočem zoper V. kot glavnega dolžnika.

11. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da bi do enakega rezultata (obveznost plačila vtoževane terjatve) privedla tudi presoja obeh pogodb o odkupu terjatev kot pogodb, ki imata pravno naravo pogodbe o factoringu, katere osnovne značilnosti oziroma funkcije so faktorjevo upravljanje terjatev, financiranje klienta in faktorjevo del credere jamstvo, s katerim faktor prevzame riziko plačila terjatve. Kadar faktor prevzame le funkcijo financiranja prodajalca terjatve, gre za preprosti factoring kot podvrsto nepravega factoringa (več o tem mag. Boris Jerman ? Podjetje in delo ? 2003, št. 3). Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da sta sklenili pogodbi o odkupu terjatev, s katerima je tožeča stranka od tožene stranke odkupila terjatve do družbe V. v znesku 100.000,00 EUR, ki bi morale biti poravnane do 11. 6. 2008 in terjatve v višini 150.000,00 EUR, ki bi morale biti poravnane do 24. 6. 2008 ter, da je tožena stranka s podpisom obeh pogodb soglašala, da obstaja regresna pravica tožeče stranke, da v kolikor tožeči stranki (oziroma njenemu pravnemu predniku) ne bo poravnal odkupljenih terjatev dolžnik V., te terjatve poravnala tožena stranka. Že iz navedenega izhaja, da tožeča stranka kot faktor ni prevzela delcredere jamstva toženi stranki kot klientu. Iz trditev obeh pravdnih strank tudi ne izhaja faktorjeva dolžnost opravljanja storitev izterjevanja odkupljenih terjatev. Ker je bila zapadlost terjatev dogovorjena na dan 11. 6. 2008 in 24. 6. 2008 in faktorjeva regresna pravica, je mogoč zaključek, da je bila s pogodbo dogovorjena le funkcija financiranja tožene stranke do navedenih datumov zapadlosti.

12. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.