Jedro

Tožnikovo delovno mesto operativni vodja je bilo ukinjeno (ni šlo za fiktivno ukinitev delovnega mesta). Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji člena 89/1 ZDR-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2014, v III. točki izreka pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2014, ki jo je podala tožena stranka, nezakonita in jo je razveljavilo. V II. točki izreka je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje, zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 18. 1. 2014, do odločitve sodišča prve stopnje plačati plače v višini 6.510,00 EUR bruto mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za vsako posamezno neizplačano plačo za pretekli mesec do plačila ter mu plačati prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavrnilo je tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka za prijavo v zavarovanje z vpisom v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in da mu je dolžna tožena stranka obračunati odškodnino v višini 117.180,00 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila in pod izvršbo. Zoper zgoraj opisani zavrnilni del prvostopenjske sodbe se tožnik ni pritožil. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.491,94 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenga roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper I. točko izreka in zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, skupaj s stroškovno posledico oz. podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, prav tako s stroškovno posledico.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, kar predstavlja že samo po sebi zadosten razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je namreč prišlo do reorganizacije, v okviru katere se je odločila, da delovnega mesta operativnega vodje (na katerem je delal tožnik) ne potrebuje več. Delovno mesto tožnika je ukinila, potreba po delu tožnika pa je prenehala. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da morajo biti dokazani vsi razlogi, ki so navedeni v odpovedi (kljub temu, da je dokazan ter kot resen in utemeljen opredeljen eden izmed razlogov, navedenih v odpovedi). Napačno je tudi zaključilo, da naj bi bil organizacijski razlog iz odpovedi na nek način podrejen ekonomskemu (na kakšen način, iz obrazložitve sodbe niti ne izhaja). Drugi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je bil ekonomski in sicer nerealizacija ključnega cilja, zaradi katerega je bila tožena stranka ustanovljena, to pa je vzpostavitev zdravljenja libijskih pacientov v RS. Ta razlog pa je sodišče prve stopnje zmotno štelo za nedokazan, tako da je tudi iz tega razloga nepravilno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnih razlogov. Ker sta bila podana tako ekonomski kot tudi organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pomembno, da je tožnik med drugim izvajal tudi druge naloge. Po mnenju tožene stranke pa sicer tožnik za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima pravnega interesa, saj je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tožnika v preostalem zavrnilo. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati nižjo vrednost osnove za odmero nagrade. Tožnikova plača je znašala 1.500,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje pa je poleg tega v nasprotju z uveljavljano sodno prakso kot potrebni strošek postopka priznalo tožniku tudi stroške pooblaščenca za vsakokratno kilometrino iz kraja A.. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika v I. točki izreka (pravilno tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom iz I. točke izreka) zavreči, ker naj tožnik ne bi imel pravnega interesa. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je tožena stranka podala dne 2. 1. 2014. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v preostalem tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (zoper to odločitev se tožnik ni pritožil) pa s tem tožnik ni izgubil pravnega interesa za izpodbijanje sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravni interes delavca za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi daje delavcu določba člena 200/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), pri čemer ni bistveno, če delavec poleg tega vtožuje od delodajalca še druge zahtevke oziroma če so ti zavrnjeni. To pa pomeni, da je neutemeljen smiselno vtoževani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 2. 1. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2) na podlagi prvega odstavka 82. člena v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo na delovnem mestu operativni vodja (kar je sicer razvidno tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2013 - A1). Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala tako iz ekonomskega kot tudi iz organizacijskega razloga. Iz obrazložitve te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da tožena stranka v letu 2013 ni uspela realizirati poslovne ideje zdravljenja libijskih pacientov v zdravstvenih ustanovah v RS, kar je bila njena glavna dejavnost in cilj. Iz te obrazložitve nadalje izhaja, da tožena stranka tudi v prihodnje tožniku ne bo mogla več zagotavljati dela zaradi nerealizacije cilja, zaradi katerega je bila ustanovljena. Poleg tega pa je iz obrazložitve te redne odpovedi razvidno, da je direktor tožene stranke sprejel sklep oz. pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, s katerim se ukinja tožnikovo delovno mesto operativni vodja. V nadaljevanju je še navedeno, da je zaradi organizacijskih oz. ekonomskih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu na delovnem mestu operativni vodja, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, pod pogoji, določenimi v pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto operativni vodja dejansko ukinila in da so s tem prenehale potrebe po delu na tem delovnem mestu. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz ekonomskega razloga, pri čemer je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da držijo navedbe v odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem ekonomskem razlogu (torej o nerealizaciji ključnega cilja oz. poslovne ideje zdravljenja libijskih pacientov v RS). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ekonomskega razloga ni dokazala, v posledici česar je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 določa, da je poslovni razlog, ki predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Omenjena določba ZDR-1 ne preprečuje delodajalcu, da bi delavcu podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz različnih razlogov, navedenih v 1. alineji člena 89/1 ZDR-1. Prav do takšne situacije pa je prišlo v konkretnem primeru, saj je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala tako zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta (kar po svoji naravi predstavlja organizacijski razlog) kot tudi zaradi ekonomskega razloga (nerealizacija poslovne ideje zdravljenja libijskih pacientov v zdravstvenih ustanovah v RS). Ob ugotovitvi, da je bilo tožnikovo delovno mesto operativni vodja dejansko ukinjeno (ni šlo za fiktivno ukinitev delovnega mesta), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že ta razlog zadosten pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji člena 89/1 ZDR-1. Ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil organizacijske narave, ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti te odpovedi dejstvo, da (po ugotovitvi sodišča prve stopnje) tožena stranka ni dokazala še ekonomskega razloga za to odpoved. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zavrnilo, za kar je imelo podlago v 5. alineji 358. člena ZPP.

Ker se je zaradi spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o pravdnih stroških strank, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnik v tem postopku ni bil uspešen, sam krije svoje pravdne stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker se predmetni spor uvršča v spore o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka krije svoje pravdne stroške na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Glede na člen 41/5 ZDSS-1 tožena stranka kljub pritožbenemu uspehu sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.