Jedro

Tožena stranka je tožniku od plače odvzela določen denarni znesek (za kazen avstrijske cestnine). Ker tožnik pisnega soglasja za pobot ni dal, je bil vtoževani znesek tožniku neupravičeno odtrgan od plače. Delavec je upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. V konkretni zadevi je bilo tožniku nadurno delo odrejeno. Tožnik je namreč opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in brez dvoma tudi časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se spremeni v delu III. točke izreka tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 660,00 EUR neto iz naslova neupravičenega odbitka od plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 4. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov od bruto zneska 1.232,66 EUR ter izplačilo neto zneska v višini 4.389,55 EUR vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika v roku 8 dni obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnosti od bruto zneska 11.319,34 EUR (I. točka izreka), nadalje, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 2.902,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov za čas od 18. 2. 2009 do 18. 5. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov od bruto zneska 1.232,66 EUR, izplačilo neto zneska 4.389,55 EUR vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo 660,00 EUR iz naslova neupravičenega odbitka od plače vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo zaradi umika dela tožbenega zahtevka za obračun in plačilo nadurnega dela, ki presega 12.522,00 EUR bruto ter plačila dnevnic z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od 18. 1. 2007 do 18. 5. 2010 (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo in sklep se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in sklepa o stroških postopka, ki ga je potrebno šteti za sestavni del izpodbijane sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju tožnika napačna. Tožnik sam dogovora, ki naj bi ga tožena stranka sklenila s sindikatom in ki je določal, da predstavlja mesečni prejemek 15 % mesečnega neto prometa, ni nikoli podpisal, niti ni bil član sindikata. Četudi bi tak dogovor podpisal, ne bi izključeval njegove pravice do poplačila opravljenih nadur. Tožena stranka po tožnikovem prepričanju ni izkazala celotnega prometa z verodostojnimi podatki, saj se v spisu nahajajo zgolj ročno napisane številke, ki naj bi predstavljaje mesečni promet, ni pa v spisu računov, na podlagi katerih bi lahko ugotovili dejanski promet. Tožnik se v svoji pritožbi sklicuje na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je bil tožnik prikrajšan, v kolikor je delal 11 ur na dan, za neto znesek v višini 8.585,50 EUR, kar bi v bruto znesku predstavljajo razliko, ki jo vtožuje tožnik, to je 13.179,00 EUR. Zaradi navedenega je popolnoma nerazumljiva in pravno napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je iz naslova prikrajšanja pri nadurah ugotovilo prikrajšanje zgolj v višini 2.902,61 EUR neto. Napačna je tudi odločitev sodišča, da tožniku ne pripada povračilo neupravičeno odbitega zneska. Navedba sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni odbila vtoževanega zneska, je protispisna, saj je tožena stranka, zaslišana kot stranka, izrecno povedala, da za odbitek, ki naj bi se nanašal na kazen v Avstriji v višini 600,00 EUR (pravilno: 660,00 EUR), ni imel nikakršnega pisnega tožnikovega soglasja za pobot. To jasno kaže, da je bil vtoževani znesek dejansko odbit od tožnikovih prejemkov, očitno pa ni bil nikjer pisno zaveden, vendar zaradi tega tožnik ne more nositi nobenih posledic.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (I., II. in V. točka izreka) prvostopenjske sodbe in sklepa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, ki ga določi pritožbeno sodišče, do plačila. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Tožena stranka se ne strinja z razsodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Napačen in neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi se naj stranke dogovora dogovorile, da se uporabi ugodnejši obračun, če bi obračun po urnem sistemu ter povračilu materialnih stroškov bil za delavca ugodnejši od sistema, kot je dogovorjen z dogovorom. Dogovor namreč nič ne govori o obračunu ur, temveč le, da se določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in kolektivne pogodbe uporabijo takrat, ko znesek 15 % od neto vrednosti prevoza ne bi zadoščal za pokritje neto plače. Določbe dogovora je treba razlagati tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.)), njihovega pomena pa ni dopustno enostransko širiti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, s čimer je kršilo materialno pravo. V zvezi z izplačilom se ne more upoštevati obračun plač po urnem sistemu, ki med pravdnima strankama ni bil dogovorjen, tožnik pa si je delo razporejal sam, tožena stranka mu nadurnega dela ni nikoli odredila (ne pisno ne ustno), za njegovo nadurno delo tudi ni vedela, saj tožnik nikoli ni zahteval kakršnegakoli plačila v zvezi s tem, nikoli ni navedel, koliko ur naj bi vozil, ni vodil evidence opravljenega dela, o opravljenih urah tožene stranke ni obvestil, ni oporekal obračunu in izplačilu plače. Tožnik je bil seznanjen z načinom plačila za delo in je z njim tudi soglašal (15 % od prometa). Strinjal se je, da so s tem poravnane vse obveznosti tožene stranke do njega, tudi glede morebitnih opravljenih nadur. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da dolžnost plačila za opravljeno nadurno delo obstaja le, če je delodajalec takšno delo odrejal oz. je za njegovo opravljanje vedel. Tožnik je ob zaslišanju sam povedal, da o tem tožene stranke ni obveščal, nadurno delo mu tudi ni bilo odrejeno. Zaključek sodišča, da plačilo po opravljenem prometu sili delavca v čim večji obseg dela, ne drži. V primeru, da je tožnik kadarkoli opravil nadurno delo, ga je opravil po svoji volji in na podlagi lastne odločitve. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o opravljenem številu ur oprlo le na z ničemer dokazane trditve o domnevnem 11-urnem dnevnem delu, dejstvo, da bi naj tožnik delal 11 ur dnevno, pa ne drži. V tem primeru bi celo kršil tožniku znane omejitve glede dovoljenega časa vožnje v mednarodnem cestnem transportnem prometu, ki so določene v Uredbi ES št. 561/2006 in Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Tožnik bi se moral v celoti držati omejitve 48 ur maksimalnega efektivnega delovnega časa na teden. Nedopustno bi bilo, da bi za takšno kršitev - torej opravljanje nadurnega dela, ki mu ga tožena stranka ni odredila in o katerem tožene stranke ni obvestil - prejel plačilo in bil nagrajen. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo in ni sledilo niti izpovedi tožene stranke, da je bil tožnik na vožnji povsem samostojen pri razporejanju delovnega časa, da se je moral držati zakonskih pravil in da tožena stranka ni imela tehničnih možnosti, da bi tožnika nadzirala v času, ko je bil na vožnji oz. terenu. Tožena stranka je ob zaslišanju tudi izpovedala, da vozniku ne more dajati navodil, kdaj naj npr. opravi razklad. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da vodenje evidence delovnega časa objektivno ni bilo mogoče in zato tožena stranka evidence ni mogla predložiti (v kritičnem obdobju še ni bilo GPS nadzora). Tožnik toženi stranki tudi ni redno dostavljal potnih nalogov, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka sama pripravila in vodila evidence o izrabi delovnega časa tožnika, zato toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnosti glede vodenja in hrambe evidenc o izrabi delovnega časa tožnika. Za odločitev o tem, koliko ur naj bi tožnik vozil dnevno, ni predložil nobenega dokaza, navedeno izhaja le iz njegovega zaslišanja, tega dejstva pa ne podpirajo nobeni dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je pri tem, katero navedbo bo štelo za resnično, zgolj ugibalo, navedb tožene stranke pa ni upoštevalo. Zgolj izostanek evidenc delovnega časa tožnika, dejstva, da je tožnik delal ravno 11 ur dnevno, ne potrjuje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik delal 11 ur dnevno, je tako napačen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do argumentov tožene stranke ob nasprotovanju izvedenskemu mnenju. Ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo zgolj na izpovedbo tožnika, je prekršilo določbe prvega odstavka 8. člena ZPP, saj dokazna ocena ni bila opravljena na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeh celotnega postopka. Po podatkih računovodstva tožene stranke je tožnik prejel skupaj 70.498,17 EUR, zato je izračun izvedenke napačen. Sodba ima po mnenju tožene stranke pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa nima utemeljenih razlogov oz. o odločilnih dejstvih razlogi niso jasni, ter ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Navaja, da je o opravljenem številu ur in vrednosti teh ur prišlo do nasprotja med razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja ter dejansko vsebino izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka tudi s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožena stranka je namreč predlagala zaslišanje A.A., sodišče prve stopnje pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ga tudi ni zavrnilo kot nepotrebnega ob zaključku dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je kršilo 254. člen ZPP s tem, ko ni upoštevalo in se ni opredelilo do pripomb tožene stranke v zvezi z nepopolnostjo in nejasnostjo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje bi moralo ustno zaslišati izvedenko, pa tega ni storilo. Tožena stranka tožniku ne dolguje ničesar več. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo tožene stranke ni odgovoril, tožena stranka pa je odgovorila na pritožbo tožnika. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi v zavrnilnem delu, tožniku pa naloži povračilo stroškov tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in pravilno uporabilo materialno pravo. Je pa sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Glede pritožbe tožnika: Tožnik v pritožbi navaja, da dogovora, na podlagi katerega je mesečni prejemek tožnika predstavljal 15 % mesečne vrednosti opravljenih prevozov (B1; v nadaljevanju dogovor), ni nikoli podpisal in da ni bil član sindikata. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja ta njegova navedba novo dejstvo, saj ga v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, kljub temu, da bi to lahko storil, zato pritožbeno sodišče te navedbe ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo višino njegove terjatve iz naslova plačila nadur glede na višino, do katere je upravičen na podlagi veljavnih zakonskih določb in določb kolektivnih pogodb, zato njegove navedbe o tem, da dogovor zanj ne velja, niti niso relevantne.

Tožnik nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nerazumljivo in napačno odločilo, da znaša njegovo prikrajšanje iz naslova nadur le 2.902,61 EUR, saj iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bil tožnik prikrajšan za 8.585,50 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa prikrajšanja tožnika, kot jih je izračunala izvedenka upoštevaje 11-urni delavnik. Prikrajšanje iz naslova nadur v višini 2.902,61 EUR je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi primerjave med celotnim izplačanim zneskom v vtoževanem obdobju (70.393,04 EUR) ter celotnim seštevkom plače za redno delo (21.460,09 EUR), dodatka za nadurno delo (7.835,65 EUR) in dnevnic (44.000,00 EUR), kar znese 73.295,74 EUR. Priznani znesek iz II. točke izreka izpodbijane sodbe predstavlja razliko med navedenima zneskoma. Prikrajšanje v višini 8.585,50 EUR, ki ga je izvedenka izračunala v koloni 79 tabele 8 izvedenskega mnenja predstavlja seštevek prikrajšanja, ki izhaja iz nadurnega dela, in prikrajšanja, ki izhaja iz plače za redno delo. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo celoten znesek plačila za delo (plača za redno delo, dodatek za nadurno delo in dnevnice), do katerega je tožnik upravičen, je v seštevku upoštevalo tudi ta prikrajšanja. Pritožbena navedba tako ni utemeljena.

Tožnikova pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 660,00 EUR neupravičeno odbitega zneska od plače. Sodišče prve stopnje je zahtevek v tem delu zavrnilo, saj iz listinskih dokazov ni razvidno, da bi ta znesek bil tožniku odtrgan od plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz pregleda relacij za april 2010 (B33) in plačilne liste za april 2010 (B37) namreč odtegljaj res ne izhaja, vendar zgolj na podlagi teh dveh listin ni mogoče zaključiti, da odtegljaja tudi dejansko ni bilo. Plačilna lista namreč prikazuje predvsem obračun plače, pregled relacij pa je sestavljal sam tožnik, zato je verjetno, da kazni, ki je bila sporna, namenoma ni navedel. Sodišče prve stopnje pa pri svoji odločitvi ni upoštevalo dopisa tožene stranke z dne 18. 5. 2010 (B8), iz katerega nedvoumno izhaja, da je bila dne 18. 5. 2010 tožniku nakazana plača za mesec april v višini 508,00 EUR in da je bilo pri tem odvzetih 660,00 EUR za kazen avstrijske cestnine. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo dejstvo odtegljaja v višini 660,00 EUR od aprilske plače v letu 2010 s strani tožene stranke celo priznano (list. št. 16). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da podpisa tožnika na dopisu (B8) ni mogoče šteti za pisno soglasje, saj je dano po odtegljaju in je z njim tožnik le potrdil prejem na dopisu navedenih prilog, na kar je mogoče sklepati po tem, da je ta dopis priložila v spis tožena stranka, kar pomeni, da je tožnik podpisan dopis toženi stranki vrnil. Glede na navedeno in glede na to, da sta obe stranki izpovedali, da tožnik pisnega soglasja za pobot ni dal, je bil znesek 660,00 EUR neupravičeno odtrgan od tožnikove plače. Ker je sodišče prve stopnje zmotni zaključek glede dejanskega stanja storilo zgolj na podlagi izvedenih listinskih dokazov, je pritožbeno sodišče zato sodbo sodišča prve stopnje v tem delu samo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP).Tožnik je zakonske zamudne obresti zahteval od 18. 5. 2010 dalje, ko mu je bila nakazana plača za mesec april 2010. Zakonske zamudne obresti tečejo od zamude dalje (prvi odstavek 378. člena OZ). Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik (v konkretnem primeru tožena stranka) v zamudo, ko upnik (v konkretnem primeru tožnik) zahteva od dolžnika, da izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Ker je tožnik izpolnitev obveznosti od tožene stranke zahteval šele od vložitve tožbe dalje, od takrat dalje, t. j. od 5. 4. 2011, tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

Sprememba odločitve o enem izmed tožbenih zahtevkov (III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), vpliva tudi na odločitev o stroških postopka (V. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Pritožbeno sodišče je preverilo, ali je zaradi večjega uspeha tožnika potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Glede na vrednost spornega predmeta pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku na prvi stopnji uspel z nekaj več kot polovico tožbenega zahtevka(1), kar ne zahteva spremembe odločitve v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka (V. točka izpodbijane sodbe in sklepa).

Glede pritožbe tožene stranke: Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in ker se do dokaznih predlogov ni opredelilo. Po vsebini tožena stranka sodišču prve stopnje na tem mestu očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo A.A.. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben in je zato neutemeljen očitek, da se do dokaznega predloga ni opredelilo. Tožena stranka je dokazni predlog v odgovoru na tožbo (list. št. 16) obrazložila tako, da bi priča lahko podala natančno pojasnilo glede izplačil voznikom, načina obračuna, višine izplačila ter postopka sklenitve in vsebine dogovora. Vsebina dogovora je jasno izhajala iz njega samega in med strankama ni bila sporna. Prav tako ni bilo sporno, koliko je tožnik dobil izplačano s strani tožene stranke in kako so mu bila izplačila obračunana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo omenjeni dokazni predlog kot nepotreben, saj relevantno dejansko stanje z njim ne bi moglo biti ugotovljeno.

Po mnenju tožene stranke ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa sodba nima utemeljenih razlogov oz. o odločilnih dejstvih razlogi niso jasni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje o dnevnem delovnem času (11 ur) in dejstvo, da razlogi za to ugotovitev niso jasni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi za ugotovitev povprečnega dnevnega delovnega časa, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasni in razumljivi, zato pritožbena navedba ni utemeljena. Prav tako ni utemeljen očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bilo o odločilnem dejstvu, t. j. o opravljenem številu ur in vrednosti teh ur, nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in dejansko vsebino izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe v izpodbijani sodbi o vsebini izvedenskega mnenja in sama vsebina izvedenskega mnenja skladne (ugotovitev, da je tožnik opravil 2.286 ur dela prek polnega delovnega časa, kot izhaja iz prvega stavka 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je identična z ugotovitvijo izvedenke - kolona 40, tabela 4 izvedenskega mnenja), zato pritožbena navedba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do argumentov tožene stranke ob nasprotovanju izvedenskemu mnenju, s čimer naj bi kršilo 254. člen ZPP, saj bi moralo pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem izvedenke oz. dokazovanje ponoviti z istimi ali drugimi izvedenci. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v vlogi z dne 19. 2. 2014 (list. št. 176 - 180) podalo pripombe na izvedensko mnenje in hkrati predlagalo njegovo dopolnitev in zaslišanje izvedenke. Sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke ni sledilo in se do njega ni opredelilo. Ker pa gre za relativno kršitev določb postopka, ki bi jo tožena stranka lahko grajala že takoj na naslednjem naroku za glavno obravnavo, dne 3. 3. 2014, in ker tožena stranka navedenega ni storila, pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP ne more upoštevati. Iz istega razloga pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ob zaključku dokaznega postopka dokaznega predloga zaslišanja priče A.A. kot nepotrebnega zavrnilo. Tožena stranka bi namreč to kršitev lahko uveljavljala že na naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2014. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno razlagalo vsebino dogovora, češ da ta nič ne govori o obračunu ur, temveč le, da se določbe ZDR in kolektivne pogodbe uporabijo takrat, ko znesek 15 % od neto vrednosti prevoza ne bi zadoščal za pokritje neto plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v četrtem odstavku točke V. dogovora določeno, da se delavcu izplača plača in povrnejo stroški v višini, določeni z ZDR in kolektivno pogodbo, če je vrednost opravljenega dela nižja od zneska plače delavca in stroškov prehrane po ZDR oz. kolektivni pogodbi. Navedeno pomeni, da se delavcu izplača plača in povrnejo stroški po tisti podlagi, ki je za delavca ugodnejša. Plača in druga plačila za delo (126. člen ZDR) se po zakonu in kolektivnih pogodbah obračunajo glede na polni delovni čas, kar omogoča tudi izračun po urnem sistemu, ki ga je uporabila izvedenka. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotavljajo, katero (neto) plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi povračilo materialnih stroškov, je za tožnika ugodneje - ali po sistemu 15 % od neto prometa ali po urnem obračunu dela (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Po mnenju tožene stranke se obračun plače po urnem sistemu, ki med pravdnima strankama ni bil dogovorjen, ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim očitkom pojasnjuje, da je bil obračun po zakonu oz. kolektivni pogodbi (kar pomeni obračun po urnem sistemu) za primer, če bi bil ugodnejši od 15 % neto vrednosti opravljenih prevozov, izrecno dogovorjen z dogovorom, pa tudi sicer izhaja že iz splošnih pravil delovnega prava. Ker lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so od določb, vsebovanih v zakonu, za delavca ugodnejše (4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (ZkolP; Ur. l. RS, 43/2006 in nadalj.), je treba v primeru, ko kolektivna pogodba (dogovor ima naravo kolektivne pogodbe delodajalca) določa manj pravic, uporabiti določbe zakona, kar smiselno izhaja tudi iz 30. člena ZDR.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je tožnik strinjal, da se s plačilom v višini 15 % od prometa šteje, da so poravnane vse obveznosti tožene stranke do njega, tudi glede morebitnih nadur. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno tožnikovo soglasje ne izhaja ne iz pogodbe o zaposlitvi (A1) ne iz dogovora, v katerem je celo izrecno zapisano (točka V.), da se iz zneska vrednosti opravljenega dela krijejo: neto plača in dnevnice. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da soglasje tožnika, tudi če bi obstajalo, ne bi imelo nobene teže pri ugotavljanju njegove terjatve iz naslova plačila za opravljeno delo, saj se avtomatično uporabljajo zakonske določbe, če so za delavca ugodnejše. Tožena stranka nadalje navaja, da tožniku nadurnega dela nikoli ni odredila, da si je tožnik delo razporejal sam, da za nadurno delo tožnika niti ni vedela, tožnik tožene stranke ni obveščal, koliko ur dnevno je vozil, in ni vodil evidence opravljenega dela. Tožena stranka ima sicer prav, da je delavec upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v konkretni zadevi tožniku nadurno delo odrejeno. Tožnik je namreč opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in brez dvoma tudi časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene. Navedeno izhaja že iz splošnega pojmovanja dela voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. Mesečne relacije je tožnik beležil, saj je na njihovi podlagi tudi prejemal plačilo, in na podlagi opravljenih relacij ter časovnega okvira je mogoče sklepati na število ur vožnje, ki jih je moral tožnik opraviti dnevno, da je izpolnil navodila tožene stranke. Navedeno kaže na to, da je bil tožniku odrejen delovni čas in posredno tudi nadure (čeprav niso bile opredeljene številčno oz. časovno). Dejstvo, da tožniku nadure niso bile odrejeno pisno oz. izrecno ustno, pa ne more iti na njegovo škodo. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ima delodajalec obveznost, da vodi evidenco delovnega časa in v zvezi s tem od delavcev tudi zahteva posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Enako je v situaciji, kadar je delavcu odrejeno opravljanje nadurnega dela, ki presega zakonske omejitve. Tudi v tem primeru je delavec upravičen do izplačila vseh nadur, saj za prekoračitev dovoljene kvote nadur ni odgovoren in ga zato ne morejo zadeti škodljive posledice(2). Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik vedel za zakonske omejitve glede opravljanja nadurnega dela in da bi se jih moral držati, saj mu v nasprotnem primeru ne bi šlo plačilo za nadurno delo, ker bi bil s tem nagrajen za kršitev zakonskih omejitev.

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dogovor s takšno vsebino, kot je bil sklenjen, sili delavce v večji obseg dela. Ravno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil tožnik pri razporejanju delovnega časa samostojen, kaže na to, da je težil k čim večjemu obsegu dela, saj je bilo od tega odvisno njegovo mesečno plačilo. Pravilna je tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delal 11 ur dnevno. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek napravilo na podlagi trditve tožnika, njegove izpovedbe in dejstva, da tožena stranka ni vodila oz. ni predložila evidence delovnega časa, ki jo je po zakonu dolžna voditi. Ob tem ne gre spregledati, da je po izračunih izvedenke, napravljenih na podlagi opravljenih relacij, tožnik opravil cele bistveno več nadurnega dela, kot je trdil (tabela 3 izvedenskega mnenja). Končni obseg nadurnega dela (2.286 ur) je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja. Glede na vse navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sledilo le tožnikovim navedbam in da obseg opravljenega nadurnega dela ne izkazujejo nobeni dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je relevantno dejstvo ugotavljajo na podlagi vseh izvedenih dokazov skladno s pravili proste dokazne ocene (zato tudi ni podana očitana relativna bistvena kršitev 8. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je s pritožbo tožnika uveljavljana zmotna ugotovitev dejanskega stanja podana, zato je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Drugi s pritožbo tožnika uveljavljani razlogi in s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika v preostalem delu in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe in sklepa.

Odločitev o tožnikovih stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj stroškov v pritožbi ni priglasil. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela.

Op. št. (1): Tožnik je delno uspel z zahtevkom za obračun in plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska 11.319,34 EUR (kar, upoštevaje povprečno letno stopnja davka in prispevkov, ki so se obračunavali in plačevali od plač v RS in v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 povprečno znaša 35 %, znese 3.961,77 EUR), delno uspel z zahtevkom za plačilo neto zneska v višini 2.902,61 EUR in v celoti uspel z zahtevkom za plačilo 660,00 EUR. Skupaj je torej tožnik uspel v višini 7.524,38 EUR, kar upoštevaje celotno vrednost spornega predmeta v višini 13.179,60 EUR predstavlja 57 %.

Op. št. (2): Tako tudi sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012.