Jedro

Ker tožnik v postopku pred sodiščem niti ni prerekal navedb toženke, da je z zavarovalnimi posli, s katerimi se je ukvarjal še v času podaje odpovedi, konkuriral toženki, se je s tem odpovedal sodni presoji resničnosti tega dejstva, ki ga je zato šteti za nesporno. Neprerekana dejstva so namreč izenačena s priznanimi dejstvi, zato niti niso predmet dokazovanja (212. člen ZPP).

Ob neprerekanem dejstvu, da je tožnik še v času odpovedi opravljal posle, ki so konkurenčni poslom tožene stranke in da je imel v času odpovedi še sklenjene "žive" - aktivne zavarovalne pogodbe, na podlagi katerih je prejemal provizije, za presojo pravočasnosti odpovedi ni pomembno, kdaj so bile te pogodbe sklenjene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 11. 2021 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 29. 11. 2021 in mu še vedno traja. Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter prijavo v vsa socialna zavarovanja, vse s stroškovno posledico (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri stališču, da je navedena odpoved nezakonita že iz razloga, ker očitki kršitev konkurenčne prepovedi v pisni odpovedi niso konkretizirani ne vsebinsko in ne časovno, temveč so podani le pavšalno. Tožena stranka namreč ni navedla, kdaj in katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v njeno dejavnost, ki jo dejansko opravlja, naj bi tožnik sklenil. Razlog je pavšalen in neobrazložen, s tem pa je bilo tožniku onemogočeno vsebinsko konkretizirano izpodbijanje odpovednega razloga in pravočasnosti podane izredne odpovedi, sodišču pa ustrezna sodna presoja njene zakonitosti. Sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev glede bistvenih okoliščin, ki so pomembna za presojo, ali je v konkretni zadevi prišlo do kršitve prepovedi konkurence (npr. kakšne posle konkretno je sklepal delavec, kakšno dejavnost dejansko opravlja delodajalec in kakšne posle znotraj nje dejansko sklepa, ali posli delavca za delodajalca dejansko pomenijo konkurenco, ali je imel delavec za sklepanje konkretnih poslov soglasje delodajalca). Podana je tako kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev glede pravočasnosti podane odpovedi, ker je zaključilo, da gre za trajajočo kršitev. Ne drži, da bi tožnik v postopku odpovedi svoje dejanje priznal, prav tako ne drži, da v postopku odpovedi ni bilo sporno, da tožnik opravlja dejavnost, ki je konkurenčna toženki. Nasprotne ugotovitve sodišča so zmotne in protispisne. Tožnik je resda priznal, da ima že od leta 2008 odprt popoldanski s.p. z dejavnostjo zavarovalnega zastopanja, vendar to ne pomeni, da je priznal, da opravlja konkurenčno dejavnost oz. da sklepa posle, ki so dejansko konkurenčni poslom tožene stranke. Tožena stranka podatkov o konkretno izvršenih poslih tožnika niti ni skušala pridobiti in tako niti ni izkazala ustrezne skrbnosti. Tožnik izpostavlja, da je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da omejena možnost pridobivanja konkretnejših dokazov s strani delodajalca ni razlog za drugačno presojo časovne in vsebinske opredelitve kršitve (VIII Ips 84/2017). Stališče sodišča, da so očitki v odpovedi dovolj konkretizirani je zato zmotno. V konkretni zadevi gre za povsem primerljivo situacijo, kot v zadevi Pdp 430/2016, saj so se izpostavljala enaka sporna vprašanja. Dejstvo, da ima tožnik aktiven s.p. z enako registrirano dejavnostjo še ne pomeni prepovedi konkurence. Provizije po nekaterih sklenjenih zavarovanjih se plačujejo še vrsto let, zaradi česar dejstvo, da je imel tožnik v času odpovedi še sklenjene »žive pogodbe« še ne dokazuje, da so bili posli, vezani na njihovo sklenitev, sklenjeni v obdobju zakonsko predpisanega 6 mesečnega roka in tako tudi ne drži, da gre za trajajočo kršitev. Tako dejansko kršitev prepovedi konkurence predstavlja le morebitna (vsakokratna) sklenitev posameznega zavarovalnega posla, ki po svoji dejanski vsebini (vrsti posla) predstavlja konkurenčno dejavnost delodajalcu, ker konkretno tako vrsto zavarovalnih poslov trži tudi delodajalec. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu iz 84. člena ZDR-1, saj ga je nepravilno prevalilo na tožnika. Tožnik ne more konkretizirano zatrjevati dejstev, ki niso določljivo opredeljena v odpovedi. Nadalje navaja, da je potrebno že v pisni odpovedi navesti vse konkretne in dejanske okoliščine kršitve in očitkov v sodnem postopku ni dovoljeno širiti. Sodišče je s tem, ko je upoštevalo dokaz - e-sporočilo tožnika sodelavcu A. A., prezrlo, da gre za nedopustno širitev prvotne obdolžitve in opredelitve odpovednega razloga, saj je bil ta dokaz pridobljen po podani izredni odpovedi. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče oprlo svojo odločitev na dokaz, ki ga ni izvedlo. Dokaza z vpogledom v spletno stran toženke na glavni obravnavi namreč ni izvedlo, izpis (B13) pa ne pomeni, da je sodišče vpogledalo v spletno stran toženke. Hkrati pa izpis ne izkazuje, da je bila ta ista vsebina na spletni strani toženke res objavljena v času spornega sporočila in da je v tistem času toženka dejansko tržila tudi ta zavarovalni produkt. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), torej zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožbeni zahtevek tožnika je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka uspela dokazati naklepno hujšo kršitev pogodbene obveznosti, t.j. prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, kot je opredeljena v prvem odstavku 39. člena ZDR-1, kršitev pa je bila taka, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in glede pravno odločujočih dejstev ni protislovna. Vsebinska pravilnost razlogov pa je predmet pritožbenega preizkusa v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih povezuje s kršitvijo pravice do izjave, kršitvijo načela neposrednosti in kršitvijo pravil o dokaznem bremenu. Pritožba zmotno gradi svoja izvajanja na tezi, po kateri je celotno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranke kot delodajalca, medtem ko je bil tožnik zaradi takšne porazdelitve materialnega dokaznega bremena upravičeno pasiven.

9. Tožena stranka je tožniku dne 17. 11. 2021 podala obrazloženo izredno odpoved, v kateri mu je očitala, da brez predhodnega pisnega soglasja delodajalca za svoj račun opravlja oz. sklepa posle, ki sodijo v dejavnost delodajalca. S tem v zvezi je v bistvenem navedla, da ima tožnik že od 1. 6. 2008 dalje registriran s.p. B. s.p., pri čemer gre za aktivno enoto in gre torej za trajajočo kršitev. Posli, ki jih opravlja preko tega podjetja, spadajo v dejavnost, ki jo opravlja tudi delodajalec. Ker tožnik opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja, gre za identične posle, ki jih opravlja delodajalec, ki kot dodatne finančne storitve opravlja tudi zavarovalno zastopništvo. Enako je toženka navajala tudi v postopku pred sodiščem. Trdila je še, da je tožnik v postopku pri delodajalcu priznal, da je opravljal toženki konkurenčno dejavnost, zato izredne odpovedi ni še dodatno, podrobneje konkretizirala. Za svoje navedbe je ponudila tudi dokaze, ki jih je sodišče izvedlo. Tožnik razen listin, drugih dokaznih predlogov ni podal, dokazni predlog s svojim zaslišanjem je umaknil. Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih dejstev ter izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da toženka opravlja zavarovalniške storitve, da je svoje dejanje v postopku pri delodajalcu priznal, da tožene stranke niti pred niti med zaposlitvijo ni seznanil s tem, da kot samostojni podjetnik opravlja zavarovalno zastopništvo, ter da je še v času odpovedi opravljal posle, ki predstavljajo konkurenco toženi stranki.

10. Ker je bila podana izredna odpoved s strani delodajalca, pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je bilo materialno dokazno breme na njegovi strani (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Vendar pa materialno dokazno breme delavca ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva in ponudi dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (212. člen ZPP)1, kar pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje. V obravnavani zadevi tožnik v postopku sploh ni nasprotoval navedbi tožene stranke, da ji je s svojimi zavarovalnimi posli konkuriral, še manj je to storil konkretizirano. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da bi moral tožnik za uspešno izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga vsaj trditi, da posli, ki jih je opravljal, ne sodijo v dejavnost, ki jo opravlja toženka in posledično ne pomenijo konkurenčne dejavnosti. Pravilno je tudi izpostavilo, da je toženka že v podani izredni odpovedi dovolj natančno opredelila odpovedni razlog, t.j. kršitev konkurenčne prepovedi zaradi opravljanja dejavnosti zavarovanega zastopništva, da bi tožnik lahko zatrjeval, da zavarovalni posli, ki jih je opravljal, ne predstavljajo konkurence toženki in zakaj. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved dovolj konkretizirana, saj je iz nje povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, slednji je bil vsebinsko in časovno tudi dovolj opredeljen, da je omogočal tako ustrezen zagovor delavca kot sodno presojo. Ker pa tožnik v postopku pred sodiščem niti ni prerekal navedb toženke, da je z zavarovalnimi posli, s katerimi se je ukvarjal še v času podaje odpovedi, konkuriral toženki (tega ne zatrjuje niti v pritožbi2), se je s tem odpovedal sodni presoji resničnosti tega dejstva, ki ga je zato šteti za nesporno. Neprerekana dejstva so namreč izenačena s priznanimi dejstvi, zato niti niso predmet dokazovanja (212. člen ZPP).

11. Pritožba nima prav, ko navaja, da naj bi prvostopno sodišče tožnika s tem, ko je od njega zahtevalo ustrezno trditveno podlago, postavilo v podrejen položaj, s čimer smiselno uveljavlja kršitev pravice do izjave in enakega obravnavanja. Razpravno načelo in s tem ustrezna trditvena podlaga je osnovno načelo pravdnega postopka in tako tudi individualnega delovnega spora. Od tožeče stranke se vedno in ne glede na pravila o dokaznem bremenu pričakuje, da postavi ustrezno trditveno podlago svojemu tožbenemu zahtevku. Stališče, za katerega se v pritožbi zavzema tožnik, bi pomenilo, da v delovnopravnih sporih, ki se nanašajo na redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, tožeči stranki (delavcu) ni treba navesti ničesar in da mora celotno trditveno breme nositi tožena stranka (delodajalec), ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, kar pa ni sprejemljivo in tega tudi ne narekujejo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje tega pravila v ničemer ni prekršilo. Navsezadnje ni presodilo, da tožnik ni dokazal neutemeljenosti odpovednega razloga, temveč, da je tožena stranka zaradi tega, ker tožnik ni oporekal trditvam, da je opravljal posle, ki predstavljajo konkurenco toženki, dokazala, da je opravljal konkurenčno dejavnost in s tem utemeljenost odpovednega razloga. Dodatno pa je ta zaključek podkrepilo tudi z ugotovitvijo, temelječo na izvedenem dokaznem postopku, in sicer da je tožnik dejansko tržil iste zavarovalne produkte kot toženka, saj to izhaja iz ponudbe za sklenitev zavarovanja C., ki jo je tožnik poslal svojemu sodelavcu A. A. ter izpisa spletne strani toženke (B13). Pravilno je tako sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da zadeve ni mogoče primerjati z zadevo opr. št. Pdp 430/2016 (VIII Ips 84/2017), saj je v citirani zadevi tožnik dejstvu, da njegovi posli predstavljajo konkurenčno dejavnost delodajalcu, izrecno oporekal in slednje tudi dokazoval, kar pa za obravnavano zadevo ne velja.

12. Neupravičen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo procesne določbe, ko je svojo odločitev oprlo na dokaz, ki ga ni izvedlo (to je vpogled v spletno stran tožene stranke). Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sodišče vpogledalo v spletno stran tožene stranke, temveč je povsem jasno razvidno, da se je oprlo na listinski dokaz (B13 – izpis spletne strani), katerega je vpogledalo in prebralo na naroku dne 7. 5. 2022, kot to izhaja iz sprejetega dokaznega sklepa.

13. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da naj bi tožena stranka v sodnem postopku nedopustno širila obseg prvotne obdolžitve, ko je predložila e-sporočilo tožnika sodelavcu A. A., kar naj bi sodišče prve stopnje nedopustno prezrlo. Drži sicer, da delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi in tudi sodišče ne sme preseči tega opisa. Vendar pa tožena stranka v konkretnem primeru s predložitvijo tega dokaza ni širila obdolžitve, pač pa je v okviru nedopustnega ravnanja, ki se očita tožniku že v odpovedi, t.j., da se je v okviru registrirane dejavnosti ukvarjal z istimi posli, kot toženka, o slednjem predložila zgolj dodaten dokaz. Vseh zbranih dokazov o obstoju kršitve ni potrebno predstaviti že v postopku pred delodajalcem, niti jih navesti v izredni odpovedi. ZDR-1 česa takega ne predvideva.

14. Tožnik v pritožbi niti ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tako on, kot toženka tržila isti zavarovalni produkt. Navaja zgolj, da izpis iz spletne strani (B13) ne dokazuje, da je bila ista vsebina na spletni strani toženke res objavljena v času spornega e-sporočila z dne 23. 1o. 2020 in da je v tistem času toženka dejansko tržila tudi ta zavarovalni produkt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne navedbe predstavljajo nedovoljene in s tem neupoštevne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Tožnik tovrstnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, kljub izrecnim trditvam tožene stranke, da tudi sama trži zavarovanja Zavarovalnice D. d.d. in da je produkt C., ki ga trži tudi tožnik, produkt iste zavarovalnice, kar je dokazovala s predloženimi listinami in pričo A. A. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da sta tako tožnik kot toženka tržila isti zavarovalni produkt. 15. Ne drži nadalje pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev glede pravočasnosti podane odpovedi. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve pojasnilo, da tožnik niti ni zatrjeval, da mu odpoved ne bi bila podana v zakonskem roku, toženka pa je navedla in tudi s pričami dokazala, da ji je tožnik na sestanku dne 21. 10. 2021 potrdil, da izvaja dejavnost zavarovalniškega zastopanja, dokončno pa se je seznanila z odpovednim razlogom s prejemom njegovega pisnega zagovora dne 4. 11. 2021, zato je odpoved, podana dne 17. 11. 2021, pravočasna. Pravilno pa je sodišče glede na neprerekane navedbe o tem, da tožnik ni hotel zapreti s.p., ker je imel preko te organizacijske oblike sklenjene še »žive pogodbe«, zaključilo tudi, da tožnikovo ravnanje predstavlja trajajočo kršitev, ki je trajala še v času podane odpovedi in tudi zato tožena stranka ni zamudila roka za podajo odpovedi. Tožnik v pritožbi ne podaja trditev, ki bi te ugotovitve sodišča lahko omajale. Ob neprerekanem dejstvu, da je tožnik še v času odpovedi opravljal posle, ki so konkurenčni poslom tožene stranke in da je imel v času odpovedi še sklenjene »žive«-aktivne zavarovalne pogodbe, na podlagi katerih je prejemal provizije, kar sam priznava, za presojo pravočasnosti odpovedi ni pomembno, kdaj so bile te pogodbe sklenjene.

16. Niso zmotne niti protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v postopku odpovedi svoje dejanje priznal in da v postopku odpovedi ni bilo sporno, da tožnik opravlja dejavnost, ki je konkurenčna toženki. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o teh dejstvih je v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Očitek "protispisnosti" (kot primer absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine. Takšnih nasprotij pritožbeno sodišče ni zaznalo, saj je sodišče prve stopnje korektno povzelo vsebino zapisnika sestanka z dne 21. 10. 2021 (B2). Tudi sicer dokazna ocena o navedenem ne temelji zgolj na tej listini, temveč tudi na prepričljivi izpovedi zaslišanih prič E. E. in F. F., ki sta bili poleg tožnika prisotni na sestanku.

17. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel. 1 Primerjaj: VSRS, opr. št. VIII Ips 245/2015. 2 Pritožba niti ne oporeka ugotovitvi sodišča, da je toženka dokazala, da sta tako tožnik kot ona sama opravljala posle iz dejavnosti zavarovalniškega zastopanja (da sta tržila iste zavarovalne produkte), in sta torej opravljala konkurenčno dejavnost.