Jedro

Tožena stranka je v pritožbenem postopku dopolnjevala postopek ter tožnika pozvala k predložitvi dokaza o opravljanju dejavnosti, vendar pa tožniku po predložitvi odločbe Občine A, Sekretariata za družbeni razvoj z dne 7. 12. 1993 ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s tem pa je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita. Sklep tožene stranke o tem, da je pritožba tožnika neutemeljena, temelji zgolj in izključno na ugotovitvi, ki izhaja iz predložene odločbe Občine A, da opravljene storitve po spornem računu niso oziroma ne bodo uporabljene za namene opravljanja dejavnosti tožnika. Gre torej za popolnoma novo okoliščino, s katero tožnik v prejšnjem postopku ni bil seznanjen. Dodatno je tožena stranka kršila določbe postopka tudi s tem, ko pritožbenih navedb, ki se nanašajo predvsem na uporabo 34.člena ZDDV, sploh ni presodila (2. odstavek 254. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave RS, Glavni urad z dne 23. 3. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 19. 12. 2000, s katero je prvostopni organ (pri)tožniku za obdobje april 2000 ugotovil presežek DDV v višini 152.992,00 SIT in odločil, da se ta presežek DDV prenese v naslednje obračunsko obdobje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in 17/00, v nadaljevanju ZDDV) iz katere izhaja, da je temeljni pogoj za odbitek vstopnega DDV to, da zavezanec storitve uporabi za namene opravljanja dejavnosti. Po določbi 15. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 1/99 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP) mora zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, po določbi 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP), pa se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. Ker je dokazno breme na strani zavezanca je ta dolžan dokazati, da je bila sporna analiza trga uporabljena za namene opravljanja dejavnosti. Tožnik je na poziv davčnega organa predložil odločbo Sekretariata za družbeni razvoj Občine A z dne 7. 12. 1993, v kateri je natančno opredeljena dejavnost, ki jo tožnik opravlja. Drugih dokazil tožnik ni predložil. Na podlagi navedene odločbe davčni organ ne more jasno in nedvomno ugotoviti stanja stvari in zato ni mogoče zaključiti, da je bila sporna raziskava uporabljena za namene opravljanja dejavnosti, zato temeljni zakonski pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV ni izpolnjen. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je odločba prvostopnega davčnega urada skladna z zakonskimi določbami.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. S podjetjem AAA d.o.o. je sklenila pogodbo o raziskavi trga, in sicer o možnosti trženja tujih produktov pokrival, ogledal in podlog 3D na območju Češke, Hrvaške, Madžarske, Slovaške, ZRJ ter dodatno še Nemčije in Avstrije. Po opravljeni raziskavi ter predstavitvi izsledkov je tožeča stranka dne 14. 4. 2000 prejela račun podjetja AAA d.o.o. in ga tudi plačala. Storitev raziskave trga je bila naročena za potrebe opravljanja dejavnosti. Tožena stranka zmotno ugotavlja, ko šteje, da temu ni tako in da v tem tudi ne more jasno in nedvomno ugotoviti dejanskega stanja. Predložena je odločba Sekretariata za družbeni razvoj Občine A, iz katere je razvidno, za katere dejavnosti je tožeča stranka registrirana, tožena stranka pa tožeče stranke ni pozvala, naj predloži še kakšno drugo dokumentacijo, npr. takšno, ki bi dokazovala resnost namenov uporabe sporne storitve (tržne raziskave). Prvostopni organ v svoji odločbi najprej ugotavlja, da račun ni napisan pravilno, ker na njem ni vpisana količina. Tožena stranka pa je od tožeče stranke zahtevala le dokazila o opravljanju dejavnosti, zato tožeča stranka vse do prejema sporne odločbe ni vedela, da je sporna tudi resnost namena razširitve dejavnosti. Kolikor bi tožena stranka že tekom postopka navedla ta svoj pomislek, bi tožeča stranka že tedaj predložila korespondenco s potencialnimi tujimi partnerji, iz katere je razvidno, da se je dogovarjala o možnostih poslovnega sodelovanja, seveda pa ni sklepala pogodb, saj vse do prejema izsledkov raziskave ni vedela, ali se je razširitev poslovanja splača ali ne. Tožena stranka v izpodbijani odločbi niti ne odgovarja na trditev tožnika, da je nameraval uporabiti storitev "raziskavo trga" za potrebe opravljanja bodoče dejavnosti. Navaja le, da ne more jasno in nedvomno ugotoviti stvari. Kolikor tožena stranka ni mogla jasno in nedvomno ugotoviti stvari, potem bi morala pozvati tožečo stranko, da se o tem izjasni. Pozvala pa jo je le, naj predloži dokazila o opravljanju dejavnosti, čeprav je sama vsebina registrirane dejavnosti nepomembna za rešitev vprašanja o utemeljenosti ali neutemeljenosti obračuna vstopnega DDV. Odločitev tožeče stranke je tako napačna, saj zmotno izenačuje dejavnosti od katerih se plačuje DDV z registriranimi dejavnostmi, nadalje tudi napačno ne upošteva zakonske možnosti, da je storitev uporabljena za namene dejavnosti, ki se bo opravljala v bodoče. Tožeča stranka je naročila raziskavo trga, dobila za to storitev račun in račun plačala. Namen storitve je bila uporaba pridobljenih izsledkov raziskave za opravljanje bodoče dejavnosti od katere se plačuje DDV. Tožeča stranka je tako izpolnila vse zahteve, ki jih mora po 1. odstavku 40. člena ZDDV izpolniti davčni zavezanec, da lahko obračuna plačani DDV drugemu davčnemu zavezancu kot svoj vstopni DDV. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da spremeni davčno odločbo tako da ugotovi, da je znašal presežek DDV za obdobje april 2000 1.672.992,00 SIT (torej vključno z zneskom v višini 1.520.000,00 SIT). Tožeča stranka nadalje glede na 53. člen ZDDV predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da ji presežek DDV vrne, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 60 dni od predložitve obračuna DDV do plačila ter da sodišče naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor o tem, ali lahko tožnik kot zavezanec za plačilo DDV odbije vstopni DDV po računu št. 06/00 z dne 10. 4. 2000 v višini 1.520.000,00 SIT, pri čemer se izstavljeni račun nanaša na "tržne raziskave po pogodbi z dne 15. 3. 2000". Organ prve stopnje je svojo odločitev, da tožniku ni mogoče priznati odbitek vstopnega DDV po spornem računu, utemeljil z določbo 34. člena ZDDV, ker zavezanec davčnemu organu ni predložil nobenih dokazil o tem, da bi davčni organ lahko z gotovostjo ugotovil, da so bile storitve tržne raziskave tudi v resnici opravljene in da niti iz računa samega niti iz preostale dokumentacije ni razvidna količina in vrsta opravljenih storitev (4. in 5. točka 1. odstavka 34. člena ZDDV). Tožena stranka pa je svojo odločitev utemeljila z določbo 40. člena ZDDV, po kateri sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca pri uvozu blaga ali kot prejemnik storitve, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Da bi tožena stranka ugotovila, ali je bila sporna raziskava uporabljena za namene opravljanja tožnikove dejavnosti, je tožnika pozvala, naj dokaže, da je bila sporna analiza trga uporabljena za namene opravljanja dejavnosti. Tožnik je zato v pritožbenem postopku predložil odločbo Sekretariata za družbeni razvoj Občine A z dne 7. 12. 1993, v kateri je opredeljena dejavnost, ki jo tožnik opravlja. Tožena stranka ugotavlja, da na podlagi navedene odločbe ne more jasno in nedvomno ugotoviti stanja stvari, zato ni mogoče zaključiti, da je bila sporna raziskava uporabljena za namene opravljanja dejavnosti. Tako temeljni zakonski pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV ni izpolnjen. Tožena stranka je v pritožbenem postopku dopolnjevala postopek ter tožnika pozvala k predložitvi dokaza o opravljanju dejavnosti, vendar pa tožniku po predložitvi odločbe Občine A, Sekretariata za družbeni razvoj z dne 7. 12. 1993 ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s tem pa je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka in je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita. Sklep tožene stranke o tem, da je pritožba tožnika neutemeljena, temelji zgolj in izključno na ugotovitvi, ki izhaja iz predložene odločbe Občine A, da opravljene storitve po spornem računu niso oziroma ne bodo uporabljene za namene opravljanja dejavnosti tožnika. Gre torej za popolnoma novo okoliščino, s katero tožnik v prejšnjem postopku ni bil seznanjen. Dodatno je tožena stranka kršila določbe postopka tudi s tem, ko pritožbenih navedb, ki se nanašajo predvsem na uporabo 34.člena ZDDV, sploh ni presodila (2. odstavek 254. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.