Jedro

Kar zadeva zatrjevanje krvnega maščevanja, je potrebno utemeljitev tožene stranke popraviti v tem smislu, da se preganjanje zaradi krvnega maščevanja obravnava v zvezi s statusom begunca, ne pa v zvezi z subsidiarno zaščito, kajti krvno maščevanje se po mednarodni praksi v azilnih zadevah povezuje s pripadnostjo določeni družbeni skupini kot podlagi za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ.

Ker tožeča stranka ugotovitvi tožene stranke, da bi vrnitev tožnika v provinco Wardak pomenila zanj nečloveško ravnanje iz 2. alineje 28. člena ZMZ, razumljivo ne nasprotuje, se tudi sodišču do teh ugotovitev tožene stranke ni treba opredeljevati. Vendar pa je tožena stranka v nadaljevanju odločila, da ima tožnik realne možnosti, da najde notranjo zaščito (68. člen ZMZ) v mestu Kabul, kamor bi sicer lahko pripotoval z letalom in mu ne bi bilo treba v provinco Wardak. Pri presoji notranje zaščite je treba upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Tožena stranka je to storila na dovolj natančen, zanesljiv in celovit način.

Okoliščina, ali ima prosilec kakšnega sorodnika v Kabulu za podporo, je relevantna za presojo, vendar ne pomeni, da bi vsak, ki je sam, utrpel resno škodo v primeru vrnitve v Kabul. Tožnik ne spada v rizično oziroma ranljivo skupino z vidika vračanja v Kabul.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, prosilca, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1993 v kraju Tizak, okraj Hisa-I-Awal Behsud, provinca Wardak, državljan islamske republike Afganistan, zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je A.A. dne 15. 12. 2012 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je v prošnji navedel, da je po narodnosti Hazar, muslimanske veroizpovedi (šiit), samski, da je njegov materni jezik dari – farsi, da ni bil član nobene politične stranke ali organizacije, da ni bil še nikoli zaprt, ter da je za mednarodno zaščito že zaprosil na Švedskem, vendar je bil vrnjen v Grčijo in Republiko Slovenijo. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je prosilec navedel, da so mu talibi pred približno petimi ali šestimi leti ubili očeta, ki je bila na poti v Ghazni, ker je bil obtožen sodelovanja s tujci. Po smrti očeta je stric prevzel njegovo vlogo in skrbel za prosilčevo družino. Leto dni pred odhodom iz države (op. 2008) je bil stric zaradi slabih letin prisiljen, da se zaposli v oporišču (paiga), kjer je delal eno leto. Neke noči je prišel domov, zbudil celo družino in jim rekel, da morajo takoj zbežati, saj je ubil nekoga. Kasneje jim je razložil, da je bil tistega večera na straži in je poizkušal nekomu prodati nekaj orožja iz oporišča. Ker ga je pri tem opazil brat komandanta oporišča, je bil stric prisiljen nanj streljati. Zaradi strahu pred maščevanjem so vsi zapustili svoj kraj. V zvezi s tem je prosilec še pojasnil, da bi, če bi ubili strica, on kljub svoji mladosti postal glava družine, potem pa bi ubili še njega. Nadalje je prosilec navedel, da je bil preganjan s strani Paštunov, ker je hazarske narodnosti. Okraj kjer je živel, je zelo znan zaradi napadov Kučijev, ki s svojo živino nasilno vdirajo na ozemlja Hazarov in pri tem uničijo vse kmetijske pridelke. Polega tega pa tudi ustrahujejo ljudi, vdirajo v hiše, pokradejo pridelke in živino Hazarov, potem pa odidejo v drug kraj. Glede poti iz izvorne države do Republike Slovenije je navedel, da je Afganistan zapustil pred približno štirimi leti. Najprej so z družino odšli v Iran, kjer so ostali 4 tedne. Pot so ilegalno nadaljevali v Turčijo, potem pa so odšli proti Grčiji, kjer so jih sprovajalci ob prestopu turško-grške meje ločili. V Grčiji, kamor je vstopil sam, je ostal pet do šest mesecev, nato pa je ilegalno odšel na Švedsko, iz katere je bil po desetih mesecih leta 2010 vrnjen nazaj v Grčijo, kjer je ostal leto dni. V Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker imajo tam preveč beguncev. Na poti iz Grčije je bil prijet v Republiki Sloveniji, kjer je bil v Centru za tujce nastanjen šest mesecev. Ko je bil izpuščen, je ponovno odšel na Švedsko, kjer je bil po petih mesecih vrnjen v Republiko Slovenijo.

Na osebnem razgovoru dne 4. 9. 2012 je prosilec navedel, da nima osebnih dokumentov, taskiro (rojstni list) pa je oddal na Švedskem in je ni dobil nazaj. Pojasnil je, da naj bi na taskiri pisalo, da je rojen 2. 10. 1972. Ko ga je uradna oseba soočila z dejstvom, da iz dokumentacije švedskih državnih organov izhaja, da naj bi bil rojen dve leti prej, je prosilec pojasnil, da so se švedski organi zmotili in da kljub obljubi, da bodo datum popravili, tega niso storili. Prosilec je nadalje pojasnil, da izhaja iz kraja Tizak, okraj Hisa-I-Awai, provinca Wardak. Doma so se ukvarjali s kmetovanjem, zaradi suše so imeli samo še živino in sicer krave in ovce. Glede zapustitve izvorne države je pojasnil, da jo je zapustil približno štiri leta in pol nazaj, konec pomladi in na začetku poletja, potek poti do Republike Slovenije pa je opisal smiselno enako kot pri podaji prošnje. Na vprašanje uradne osebe, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, ko je bil prvič v Republiki Sloveniji in je bil v Centru za tujce nastanjen šest mesecev, je prosilec pojasnil, da mu je bilo s strani policije povedano, da je v dveh državah že zaprosil za mednarodno zaščito, zato ga bodo deportirali v eno od teh dveh držav. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da so njegovega očeta pred petimi ali šestimi leti ubili talibi, ko je bil na poti v Ghazni. Po njegovi smrti je skrb za družino prevzel očetov brat, prosilčev stric. Ko je bil prosilec soočen z dejstvom, da naj bi pri Hazarih skrb za družino v primeru smrti očeta prevzela njegova žena, dokler najstarejši sin ne doseže zrelosti, je prosilec pojasnil, da ni tako, saj ženska ni zmožna vzdrževati družine. Prosilec je okoliščine v zvezi z umorom, ki ga je izvršil stric, pojasnil smiselno enako kot pri podaji prošnje. V povezavi s tem je pojasnil še, da so oporišče, v katerem je delal stric, ustanovili tako Hazari kot tudi vlada z namenom vzdrževanja varnosti predvsem pred Kučiji. Po tem dogodku so bili primorani nemudoma zapustili svoje bivališče, ker so se bali maščevanja družine ubitega. Prosilec je na vprašanje uradne osebe, zakaj ni zgolj stric zapustil državo, je prosilec pojasnil, da je mama rekla stricu, da bodo v primeru, če pobegne samo on, ubili prosilca, ker bi ta v primeru odsotnosti strica postal glava družine. Ko je bil prosilec soočen z dejstvom, da je pri krvnem maščevanju običajno, da se sprti strani skušata pomiriti, je povedal, da mora v Afganistanu družina ubitega ubiti nekoga iz družine morilca. Prosilec je še dodal, da v njegovem kraju ne živi noben njegov sorodnik, tako da informacij o stanju v njegovem kraju nima. Drugi razlog zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito je, da je njegov kraj na območju, ki ga vsako pomlad napada nomadsko pleme Kuči. Kučiji pomladi pridejo oboroženi, ko zajamejo področje, pa spustijo svoje živali (kamele, ovce), da pojedo ves pridelek na poljih. Napadi Kučijev so se začeli dogajati osem oziroma devet let nazaj. Prosilec je še navedel, da je v izvorni državi preganjan tudi zato, ker je Hazar in Šiit, ker imajo Paštuni Afganistan za svojo državo in po njihovem Hazari ne bi smeli bivati v njej. Navedel je, da na njihovo območje prihajajo Paštuni in Kučiji, ki ubijajo Hazare in jim sežigajo imetje, Hazari pa se ne morejo preseliti, ker so povsod diskriminirani. Prosilec je na vprašanje svojega pooblaščenca še dodal, da državna oblast Hazarov ne more zaščititi pred Kučiji in tudi ne pred krvnim maščevanjem.

Iz policijske depeše Postaje letališke policije Brnik izhaja, da je bil prosilec na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/ 2003 deportiran iz Švedske v Republiko Slovenijo, saj je bilo ugotovljeno, da je prosilec v evropski prostor vstopil skozi Republiko Slovenijo, kjer je bil nastanjen v Centru za tujce, ki pa ga je 22. 9. 2011 samovoljno zapustil. Iz dokumentacije, ki so jo priložili švedski državni organi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 izhaja, da je prosilec na ozemlje Evropske unije vstopil skozi Grčijo 23. 9. 2008. Na Švedskem je prvič zaprosil za mednarodno zaščito 13. 5. 2009 z osebnimi podatki A.A., rojen 1. 5. 1993. Dne 13. 8. 2009 mu je bila prošnja zavrnjena in prosilec je bil dne 3. 2. 2010 v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003 vrnjen v Grčijo, kjer je takoj zaprosil za mednarodno zaščito. Na Švedskem je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito dne 7. 10. 2011 z osebnimi podatki B.B., rojen 30. 4. 1991. Iz dokumentacije nadalje izhaja, da prosilec ni posedoval nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti. Iz uradnih podatkov s katerimi razpolaga Ministrstvo za notranje zadeve, izhaja, da je bil prosilec 28. 3. 2011 s strani Policijske postaje Logatec nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Dne 3. 4. 2011 je bil pridobljen podatek, da je prosilec 13. 5. 2009 že zaprosil za mednarodno zaščito na Švedskem, zato je Republika Slovenija na Švedsko v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003 naslovila zahtevo za sprejem prosilca. Vendar Švedska ni prevzela odgovornosti za rešitev prošnje prosilca, saj je prosilca že dne 3. 2. 2010 vrnila v Grčijo.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da istovetnost prosilca ni ugotovljena, saj v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Pojasnil je, da je imel rojstni list (taskira), ki ga je predal švedskim državnim organom ob podaji prve prošnje na Švedskem. Ko ga je ob vrnitvi v Grčijo zahteval nazaj, so mu rekli, da ga bodo poslali v Grčijo, vendar ga tam ni dobil. Navedeno se ne sklada z dokumentacijo, ki so jo švedski državni organi predali Republiki Sloveniji, saj iz obrazca št. ..., s katerim so od Republike Slovenije zahtevali prevzem odgovornosti za obravnavanje prošnje, izhaja, da naj bi prosilec navedel, da je izvorno državo zapustil brez dokumentov. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da je prosilec pri podaji druge prošnje na Švedskem navedel drugačne rojstne podatke kot pri podaji prošnje v Republiki Sloveniji, saj je na Švedskem trdil, da je rojen 30. 4. 1991, v Republiki Sloveniji pa 1. 5. 1993. Prosilec je v zvezi s tem na osebnem razgovoru navedel, da ve, da je v taskiri pisalo, da je rojen 2. 10. 1372 (shamsi koledar), vendar je tožena stranka ugotovila, da to po gregorijanskem koledarju pomeni 23. 12. 1993, kar pa se ne sklada tako s podatki, ki jih je podal v Republiki Sloveniji, kot tudi ne s podatki, ki jih je podal na Švedskem. Ker prosilec ni predložil nobenega osebnega dokumenta in ker je spreminjal tako svoje izjave glede posedovanja taskire kot tudi glede svojega rojstnega datuma, je tožena stranka ugotovila, da istovetnost prosilca ni ugotovljena.

Ministrstvo za notranje zadeve je v skladu s 34. členom ZMZ odločalo v enotnem postopku mednarodne zaščite. Ker prosilec v postopku ni predložil nobenih dokazov, ki bi potrjevali njegove navedbe glede razlogov za pridobitev mednarodne zaščite, je Ministrstvo po primerjavi prosilčevih izjav z dostopnimi informacijami o izvorni državi preverjalo, ali so izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 21. člena ZMZ. Tožena stranka je ugotovila, da je prosilec navedel tri razloge za podelitev mednarodne zaščite. Prvi razlog je strah pred krvnim maščevanjem s strani družine, katerega člana je ubil prosilčev stric, drugi razlog so napadi nomadskega plemena Kuči, kot tretji razlog pa je prosilec uveljavljal preganjanje zaradi hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi.

Tožena stranka je ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v skladu z drugim odstavkom drugega člena ZMZ. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prosilec navajal, da je bil v izvorni državi preganjan, ker je hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi, kar se v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 27. člena ZMZ lahko šteje kot razlog za preganjanje. V zvezi s tem je tožena stranka najprej ugotavljala, kakšna je varnostna situacija glede Hazarov na splošno. Iz preučenih informacij na splošno izhaja, da odkar je leta 2001 padel režim talibov, so se etnična trenja in nasilje znatno zmanjšala v primerjavi s prejšnjimi obdobji.(1) Hazari po zadnjih podatkih predstavljajo okrog 9% prebivalstva Afganistana(2) in torej predstavljajo etnično manjšino, vendar pa v območju Hazarajata predstvaljajo etnično večino. Okraj Hisa-I-Awai Behsud (v nadaljevanju Behsud I), provinca Wardak, iz katerega izhaja prosilec, je v 90% poseljen s Hazari.(3) Hazari docela sodelujejo v javnem življenju, vključno v vladi in parlamentu, saj zavzemajo visoke položaje v vladi Hamida Karzaija.(4) Na predsedniških volitvah 20. 8. 2009 je bil na mesto drugega podpredsednika vlade ponovno izvojen Hazar Abdul Karim Khalili, ki je na tem položaju že od 7. 12. 2004. Nadalje iz preučenih informacij izhaja, da so Hazari soočeni z določeno stopnjo diskriminacije, kljub temu da si je vlada močno prizadevala, da bi razrešila napetosti, ki vladajo v odnosu do Hazarov.(5) Iz preučenih poročil izhaja, da je policija junija 2010 v provinci Uruzgan, okraju Khas Uruzgan, odkrila obglavljena trupla enajstih moških Hazarov. Policija je poročala, da so jih ubili talibi, ker so bili Hazari in Šiiti. Tožena stranka je glede navedenih dejstev ugotovila, da le ta ne ustrezajo standardu preganjanja iz 26. člena ZMZ, ker niso vsi Hazari izključno preganjani zaradi svoje narodnosti. Pri navedeni ugotovitvi se je tožena stranka oprla predvsem na Smernice UNHCR, ki Hazarov zgolj zaradi njihove narodnosti ne obravnavajo kot etnično skupino, ki potrebuje mednarodno zaščito. Iz smernic UNHCR namreč izhaja, da neke etnične skupine ni mogoče uvrstiti med manjšino zgolj z navajanjem državnih statistik. Pripadnik etnične skupine, ki na državni ravni predstavlja manjšino, ne bo ogrožen na območju, kjer predstavlja lokalno večino. Poleg tega pa dejstvo, da nekdo pripada manjšinski etnični skupini na določenem področju, samo po sebi še ne pomeni, da je ogrožen zgolj zaradi svoje etnične pripadnosti. Zgolj dejstvo, da nekdo pripada etnični skupini Hazarov, brez posebnih osebnih okoliščin, kamor sodi tudi območje iz katerega oseba izhaja, ne more pomeniti, da takšna oseba potrebuje mednarodno zaščito. Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da Hazari v izvorni državi vlagatelja niso preganjani zgolj zaradi svoje narodnosti. Nadalje je tožena stranka ugotavljala, ali so Hazari preganjani zaradi šiitske veroizpovedi. V zvezi s tem je Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, da so bili Hazari, ki v veliki večini pripadajo šiitski veji islama, preganjani zaradi svoje verske pripadnosti, v času talibskega režima (1996 – 2001), saj je spomladi leta 1997 mula Omar (voditelj in ustanovitelj talibov) izdal dekret, v katerem je Hazare proglasil za verske in zgodovinske sovražnike Paštunov. Po padcu talibskega režima leta 2001 je oktobra 2006 mula Omar pozval talibe, naj ne napadajo muslimanov, ki pripadajo drugim vejam. Po letu 2001 talibi šiitov niso več napadali.(6) Vendar pa je 6. 12. 2011 ob praznovanju šiitskega praznika Ashura v Kabulu in Mazar-e Sharifu prišlo do bombnih napadov na vernike, ki so praznovali omenjeni praznik. V dveh samomorilskih napadih na vernike je umrlo 59 ljudi, 55 v Kabulu in 4 v Mazat-e Sharifu.(7) Hamid Karzai je obžaloval napad in ga označil kot terorizem brez primere; napovedal je, da se bo o napadu pogovoril s Pakistanom, saj je teroristično dejanje izvedla pakistanska teroristična skupina. V zvezi z omenjenim napadom politični analitiki menijo, da poizkuša Pakistan izvajati pritisk na Kabul v kontekstu poslabšanih odnosov med ZDA in Pakistanom. Tožena stranka je nadalje preverjala še odnos državne oblasti Afganistana do šiitov. Iz preučenih informacij o izvorni državi izhaja, da so šiitski muslimani, ki so po narodnosti večinoma Hazari, v celoti udeleženi v javnem življenju, v parlamentu, ter zasedajo visoke položaje v vladi predsednika Karzeija.(8) Ustava Afganistana določa, da se šiitsko pravo uveljavlja v primerih, kadar obe strani pripadata šiitom.(9) Vlada je leta 2009 sprejela šiitski Družinski zakonik(10) Leta 2009 je bil sprejet Zakon o osebnem statusu, s čimer je bila uradno priznana šiitska sodna praksa in posredno tudi šiitska manjšina.(11) Zgodovinsko gledano se šiitska manjšina sooča z diskriminacijo večinskega sunitskega prebivalstva. Zaradi povečanja zastopanosti šiitov v vladi se je zmanjšalo odkrito diskriminiranje sunitov zoper šiitsko prebivalstvo. Iz informacij, ki jih je preučila tožena stranka, izhaja, da Hazari, ki pripadajo večinoma šiitski veji islama, niso preganjani s strani sunitskih talibov ali državne oblasti zaradi svoje veroizpovedi in se lahko polno udejstvujejo v javnem življenju, prosto praznujejo svoje verske praznike ter uporabljajo šiitsko pravo, v kolikor sta obe strani šiitske veroizpovedi. Glede bombnih napadov ob praznovanju Ashure leta 2011 je pristojni organ na podlagi preučenih informacij ugotovil, da bombnega napada niso izvedli talibi, saj so ti napad odločno zanikali in obsodili, odgovornost pa je prevzela pakistanska teroristična skupina Lashar-e Jhangvi al Alami. Tožena stranka je v zvezi s tem poudarila, da so napad izvedli nedržavni subjekti, ki se lahko v skladu s tretjo aliejo 24. člena ZMZ štejejo kot subjekti preganjanja oziroma resne škode samo, če je mogoče dokazati, da država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem. Ker iz preučenih informacij izhaja, da je afganistanski predsednik Hamid Karzai zelo ostro obsodil teroristična napada ter napovedal, da bo afganistanska vlada ukrenila vse potrebno v zvezi z napadoma, je tožena stranka prepričana, da bo afganistanska vlada v prihodnje poskušala preprečiti še kakšen teroristični napad na šiite. Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da Hazari v izvorni državi vlagatelja niso preganjani zaradi svoje šiitske veroizpovedi. Iz zadnjega poročila UNHCR o stanju v Afganistanu izhaja, da se nekateri pripadniki (manjšinskih) etničnih skupin, vključujoč Hazare, nezakonito selijo iz družbenih, ekonomskih in zgodovinskih razlogov, vendar pa to ne izključuje, da so se nekateri prisiljeni izseliti zaradi potrebe po mednarodni zaščiti. UNHCR torej meni, da so pripadniki etničnih skupin predvsem na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, lahko ogroženi zaradi narodnosti ali rase ali (pripisanega) političnega nasilja, vendar pa je potreba po zaščiti odvisna od osebnih okoliščin posameznega primera. UNHCR še poudarja, da zgolj dejstvo, da nekdo pripada manjšinski etnični skušini na določenem območju samo po sebi še ne more pomeniti, da je ogrožen zgolj zaradi svoje narodnostne pripadnosti.(12) Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da prosilčeve izjave glede preganjanja zaradi hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi niso verjetne ter nasprotujejo dostopnim splošnim in specifičnim informacijam o izvorni državi. Zato je ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca.

Ob upoštevanju 34. člena ZMZ je pristojni organ nadalje presojal pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Prosilec je v postopku uveljavljal resno škodo na podlagi prve alineje 28. člena ZMZ, saj je zatrjeval strah pred usmrtitvijo in sicer zaradi krvnega maščevanja družine moškega, ki ga je ubil prosilčev stric. Pristojni organ je ugotovil, da je krvno maščevanje v Afganistanu razširjeno predvsem med paštunskim prebivalstvom, čeprav se pojavlja tudi med pripadniki drugih narodnosti (Tadžiki, Hazari, Uzbeki) in sicer predvsem na področjih kjer zgodovinsko obstaja mešano prebivalstvo.(13) Znotraj žrtvinega sorodstva obstaja omejena kolektivna odgovornost za maščevanje in prispevanje k povrnitvi časti. Oseba, ki se maščuje, mora biti bližnji sorodnik žrtve. Vzrok krvnega maščevanja so umori, ki so pogosto rezultat obstoječih sporov. V skladu s Pashtunwalli – paštunski zakonik običajnega prava, so vzroki maščevanja kršitve »zar, zan, zamin« - zlato, ženske in zemlja. Nekateri umori ne spadajo v kategorijo krvnega maščevanja, med drugim tudi ubijanja v zvezi z vojno. Krvno maščevanje preti storilcu umora, vendar lahko pod določenimi pogoji krvno maščevanje doleti tudi brata morilca oziroma drugega njegovega sorodnika po očetovi liniji. Krvno maščevanje lahko preti tudi otrokom storilca, vendar šele, ko dosežejo polnoletnost. Pashtunwalli je zdaleč najobširnejši in najbolj razvit sistem običajnega prava v Afganistanu, ki ga ne uporabljajo zgolj Paštuni, ampak so ga v prirejeni obliki sprejele tudi druge narodnosti. Pri Hazarih je glavni organ presoje tradicionalno sodišče maraka in shura. Če so v spor vključeni Hazari iz različnih okrajev, potem bo tudi maraka vključevala člane iz različnih okrajev. Preden maraka začne presojati spor, se morata sprti strani sporazumeti da bosta priznali odločitev marake, saj so njene odločitve zavezujoče. V primeru naklepnega umora se zadeva običajno preda sodnim oblastem in storilec bo zaprt v državnem priporu. Sodišče pa lahko v sporazumu s strankami zadevo ponovno preda maraki, ki določi kazen. Pristojni organ je nadalje preučil tudi informacije o izvorni državi(14) glede družinskih razmerjih med Hazari, saj so slednja ključnega pomena pri krvnem maščevanju. Za Hazare je značilno, da živijo bodisi v razširjenih družinah, ki jih sestavlja več nuklearnih družin, bodisi v skupnostih s skupnim gospodinjstvom, v katerega so vključene nuklearne družine, ki niso v krvnem sorodstvu, bodisi v nuklearnih družinah. V nuklearni družini je mož glava družine. V primeru, da mož umre, najstarejša ženska v poligamni zakonski zvezi postane glava družine, dokler najstarejši sin ne doseže zrelosti. Izobražene hazarske ženske, še posebej tiste, ki se vrnejo iz izgnanstva v Iranu, so enako kot moški aktivne v civilni in politični sferi. Prosilec je na osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe odgovoril, da glava družine po smrti moža ne postane žena, saj ženske niso sposobne vzdrževanja družine. Zato je za njihovo družino po smrti očeta skrbel očetov brat (prosilčev stric), ki sam ni imel svoje družine. Pristojni organ je ugotovil, da se navedene izjave ne skladajo s preučenimi informacijami o izvorni državi, iz katerih izhaja, da najstarejša žena (če je zakonska zveza poligamna) po smrti moža skrbi za družino, dokler najstarejši sin ne doseže zrelosti. Za Hazare je na splošno značilno, da je vloga ženske v skupnosti veliko pomembnejša kot pri drugih narodnostih v Afganistanu, Hazari pa si na splošno prizadevajo izobraziti hčere. Zato je po presoji tožene stranke nenavadna izjava prosilca, da v domačem kraju nimajo nobenega sorodnika, ki bi jim lahko poročal o trenutni situaciji v domačem kraju. Izjave prosilca glede družinskih razmerij med Hazari, ki so ključnega pomena pri krvnem maščevanju, toženi stranki porajajo dvom v verodostojnost prosilca, saj se ne skladajo s preučenimi specifičnimi informacijami o izvorni državi. Prav tako se s preučenimi informacijami o izvorni državi ne skladajo izjave prosilca, da v Afganistanu ni običajno, da se pri krvnem maščevanju sprti družini skušata pomiriti, ampak mora družina žrtve ubiti nekoga iz storilčeve družine. Iz preučenih informacij prav tako izhaja, da krvno maščevanje med Hazari sicer obstaja na zgodovinsko etnično mešanih področjih, vendar ni tako pogosto kot med Paštuni. Pri tem je pomembno dejstvo, da iz etnične sestave okraja Behsud I, iz katerega izhaja prosilec, izhaja, da je 90 % prebivalstva Hazarov, zgolj 10 % pa je Paštunov.(15) Pristojni organ nadalje ugotavlja, da tudi prosilčeva zgodba o stricu, ki naj bi ustrelil brata komandanta postojanke, ker naj bi ga slednji zasačil pri prodaji orožja, ni verjetna iz dveh razlogov. Ko je bil prosilec s strani uradne osebe vprašan, kako naj bi družina ubitega izvedela, da ga je ubil stric, je prosilec pojasnil, da zaradi tega, ker je bil stric edini, ki je bil tisti večer v postojanki. Pristojni organ je ugotovil, da ni smiselno, da bi stric prodajal orožje iz postojanke prav v času, ko bi jo moral varovati, saj bi bil tako on edini odgovoren za izginotje orožja. Po presoji pristojnega organa prav tako ni logično, da je stric potem, ko je ustrelil brata komandanta, pobegnil in se tako izdal, saj bi bilo veliko bolj smiselno, da bi drugim rekel, da je bil brat komandanta ubit v boju, ko je nekdo poizkušal ukrasti orožje iz postojanke. Na podlagi navedenega je tožena stranka ugotovila, da prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil podvržen resni škodi iz prve alineje 28. člena ZMZ.

Po ugotovitvi pristojnega organa je prosilec v postopku uveljavljal resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ, saj je zatrjeval strah pred napadi nomadskega plemena Kučijev v njegovem kraju prebivanja Tizak, okraj Behsud I (Hisa-I-Awai Behsud), provinca Wardak. Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi(16) ugotovilo, da Kučiji zahtevajo pravico do pomladanske paše na območjih, kjer živijo Hazari. Spor med Hazari in Kučiji se je začel že konec 19. stoletja, ko se je afganistanski vladar paštunske narodnosti Abdur Rahman Khan odločil, da bo podredil relativno neodvisni osrednji del Afganistana, ki so ga pretežno naseljevali Hazari. Zaradi tega je spodbujal naselitev Paštunov na območje Hazarjata, Hazare pa so dodatno obdavčili in jih prodajali kot sužnje. Eden od ukrepov Abdura Rahmana Khana je bil tudi izdaja dekreta, s katerim je bila nomadskemu plemenu Kučijev podeljena pravica do pašnikov na območju Hazarjata, Hazari pa so bili razlaščeni. Z vdorom Sovjetske zveze v Afganistan leta 1979 je Hazarjat dobil večjo avtonomijo; v tem času so Hazari pašnike ponovno spremenili v obdelovalne površine. Ko so leta 1996 oblast prevzeli talibi, so Kučiji ponovno videli priložnost za zavzetje Hazarjata. Talibani so Kučije v zameno za ponovno pravico do pašnikov na območju Hazarjata, uporabili kot svojo vojsko v ofenzivi za zavzetje Hazarjata leta 1998. Ko so talibi septembra 1998 ob pomoči Kučijev zavzeli mesto Bamyan, v provinci Bamyan ter v decembru 1998 še mesti Yakawlang in Panyab, je prišlo do množičnih pomorov civilnega hazardskega prebivalstva. Po padcu talibov leta 2001 so se Kučiji ponovno umaknili iz Hazarjata. Kučiji so leta 2003 s privoljenjem lokalnega prebivalstva zopet prišli v Hazarjat, in sicer v okraje Behsud I (Hisa-I-Awal Behsud) in Behsud II (Markazi Behsud) province Wardak, z zagotovilom, da bodo kot gostje ostali zgolj to leto. Leta 2004 in 2005 so se Kučiji vrnili v okraja Behsud I in II, pri čemer je bil vsako leto ubit en domačin.(17) Maja in junija 2007 so se zlasti v okrajih Behsud I in II začeli prvi spopadi med Kučiji in Hazari, pri čemer je bilo ubitih enajst domačinov.(18) Spopadi so se leta 2008 zaradi suše poglobili in od junija do avgusta je okraja Behsud I in II v provinci Wardak zapustilo okoli 44.000 ljudi (6.000 družin), ki so se razselili v Kabul, Bamyan in Ghazni, ubitih je bilo 30 ljudi, 84 hiš je bilo zažganih, premoženje ljudi zaplenjeno, izginilo je veliko število živine, pridelki so bili uničeni, šole in lokalne klinike so bile zaprte.(19) V letu 2010 je ponovno prišlo do vpadov Kučijev. Dne 13. 4. 2010 so se Kučiji premaknili proti mejnim območjem okrajev Behsud I in II ter okraju Day Mirdad, provinca Wardak. Po manjših spopadih z domačini je izbruhnil oster boj, ki se je nadaljeval do 18. 5. 2010. Kljub odločitvi visoke državne delegacije in predsedniškemu odloku o takojšnji evakuaciji Kučijev iz območja okrajev Behsud I, II in Day Mirdad in kljub namestitvi državne vojske in policije za uveljavitev prekinitve ognja in izvedbo predsedniškega odloka, so Kučiji zavlačevali z evakuacijo iz teh območij do 30. 5. 2010 in začeli pleniti in požigati hiše. V kraju Tizak (okraj Behsud I), kjer živi približno 60 družin, so Kučiji oplenili domove, šolo, kliniko, oplenili ali požgali so več trgovin, pekarno in hotel na bazarju Tizak. Po koncu bojev je ostalo na tem območju popolnoma zapuščenih okoli 340 manjših in večjih vasi v treh okrajih (120 v Behsud I, 90 v Behsud II in 130 v Day Mirdad).(20) V letu 2011 ni bilo hujših spopadov med Kučiji in Hazari, vendar pa je bilo v okraju Nawur provinca Ghazni aprila 2011 s strani Kučijev požganih 27 vasi.(21) Nadalje je pristojni organ preučil informacije o izvorni državi v zvezi z vlogo afganistanskih državnih organov pri reševanju konflikta med Hazari in Kučiji. Ugotovil je, da mora vlada v skladu s 14. členom afganistanske Ustave Kučijem zagotoviti zemljo, vendar vlada do sedaj še ni sprejela nobene resne pobude, da bi to uresničila. Vlada je Kučijem sicer ponudila zemljo v okolici Kabula, ni pa se potrudila Kučije prepričati, da se tam naselijo.(22) Neučinkovitost in pomanjkanje volje za rešitev konflikta afganistanskih državnih organov izhaja tudi iz njihovega ravnanja ob konfliktu pomladi 2010. Čeprav so Kučiji 13. 4. 2010 dosegli meje okrajev Behsud I, II in Day Mirdad in so bili tako spopadi med Kučiji in Hazari pričakovani, ne centralna ne lokalna vlada nista sprejeli nobenih ukrepov za preprečitev nasilja. Zaradi njune brezbrižnosti so 16. 5. 2010 izbruhnili spopadi. Niti centralna ne lokalna vlada po spopadih leta 2010 nista ukrepali, da bi preiskali ali zabeležili zločine, ki so bili zagrešeni med spopadi, niti nista zločincev sodno preganjali. Lokalne oblasti so zgolj izjavile, da to presega njihove pristojnosti.(23) Pristojni organ je na podlagi preučenih informacij ugotovil, da je območje kraja Tizak (Tezak), okraj Hisa-I-Awai Behsud (Behsud I), provinca Wardak, iz katerega izhaja prosilec, vsako leto od leta 2007 naprej, z izjemo leta 2009, območje spopadov med nomadskim plemenom Kuči in Hazari. V spopadih, ki so geografsko in sezonsko omejeni na območja okrajev Behsud I, II, in Day Mirdad v provinci Wardak, prihaja do smrtnih žrtev, poškodb, požigov hiš in celih vasi, ter uničenja celotnega kmetijskega pridelka od katerega je odvisno življenje prebivalcev – Hazarov. Pristojni organ je glede opredelitve vsakoletnih spopadov med Kučiji in Hazari ugotovil, da se ravnanje Kučijev v nobenem primeru ne more šteti kot preganjanje. Spopadi se ne odvijajo zaradi narodnostne pripadnosti Hazarov ali njihove veroizpovedi ali političnega prepričanja, ampak zgolj zaradi dejstva, da na območju, za katerega Kučiji menijo, da imajo pravico do spomladanske paše, Hazari živijo in gojijo kmetijske pridelke. Na področju okrajev Behsud I, II in Day Mirdad se Hazarov ne more šteti kot posebno družbeno skupino, saj v skladu s petim odstavkom 27. člena ZMZ Hazarom iz navedenih območij ni prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo. Hazari se iz omenjenega področja lahko preselijo, kar v večini primerov tudi počnejo, s preselitvijo pa niso več žrtve Kučijev.

Pristojni organ je nadalje presojal, ali je ravnanje Kučijev nad lokalnim prebivalstvom v okrajih Behsud I, II in Day Mirdad, provinca Wardak, mogoče kvalificirati kot mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje. Ker ravnanja določena v drugi alineji 28. člena ZMZ, glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ne zajemajo zgolj njihovega fizičnega učinka, ampak tudi psihični učinek, v konkretnem primeru ne gre spregledati tega psihičnega učinka. Gre za izpostavljenost večletnemu, ponavljajočemu se strahu, ki zajema najprej strah za posameznikovo življenje, poleg tega pa tudi strah, da bo posameznikovo celoletno delo, ki mu omogoča preživetje, v nekaj mesecih uničeno, poleg tega pa obstaja še realna možnost, da mora zapustiti svoje bivališče in se preseliti drugam. Pristojni organ je ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ugotovil, da ravnanje Kučijev ustreza pojmu nečloveškega ravnanja in je zato v nasprotju s tretjim členom Evropske konvencije za človekove pravice. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. Bilgin proti Turčiji, št. 23819/94, 16. 11. 2000 in Dulas protu Turčiji, št. 25801/94, 30. 1. 2001) je namreč razvidno, da je v določenih primerih uničenje oziroma poškodovanje lastnine opredelilo kot ravnanje, ki krši tretji člen navedene Konvencije. Pristojni organ je na podlagi preučenih informacij ugotovil, da državni organi ne nudijo zaščite lokalnim prebivalcem okrajev Behsud I, II in Day Mirdad, saj kljub vsakoletnim vpadom Kučijev na omenjena področja ne sprejemajo nobenih ukrepov za preprečitev resne škode. Nadalje niti centralna niti lokalna vlada po spopadih leta 2010 nista ukrepali, da bi preiskali ali zabeležili zločine, ki so bili zagrešeni med spopadi, ter zločince sodno preganjali. Lokalne oblasti so zgolj izjavile, da to presega njihove pristojnosti. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da država lokalnim prebivalcem na območju okrajev Behsud I, II in Day Mirdad ne zagotavlja zaščite pred vpadi nomadskega plemena Kučijev. Pristojni organ je nadalje ugotovil, da so izjave prosilca v zvezi z vpadi Kučijev, podane v postopku mednarodne zaščite, skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim splošnim in specifičnim informacijam o izvorni državi. Ker se napadi Kučijev ob upoštevanju, da država kot subjekt zaščite lokalnim prebivalcem ne nudi zaščite, lahko štejejo kot resna škoda iz druge alineje 28. člena ZMZ in ker obstaja utemeljeno tveganje, da bodo Kučiji zaradi odsotnosti aktivnosti državnih organov tudi v prihodnosti še naprej vpadali na območje, kjer živi prosilec, je Ministrstvo za notranje zadeve zaključilo, da bi bil prosilec ob vrnitvi v svoj kraj Tizak podvržen nečloveškemu ravnanju.

Pristojni organ je nadalje preverjal ali v izvorni državi prosilca obstaja nevarnost, da bi bil prosilec podvržen resni škodi, in sicer zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Pristojni organ je na podlagi preučenih informacij ugotovil, da se je število varnostnih incidentov od oktobra 2011 do marca 2012 zmanjšalo za 15 % v primerjavi z ustreznim obdobjem lanskega leta.(24) V obdobju od 1. 2. 3012 do 30. 4. 2012 pa je bilo opazno še večje zmanjšanje incidentov v primerjavi z istim obdobjem lani. Samo aprila 2012 je bilo zabeleženih 28 % manj incidentov kot aprila 2011. Padec števila incidentov je ocenjen kot posledica številnih dejavnikov, vključujoč slabe vremenske razmere, uspešne napore afganistanskih in mednarodnih oboroženih sil, politično držo talibskih poveljnikov in negotovost borcev spričo poročil o mirovnih pogajanjih in bližajočem umiku pripadnikov mednarodnih vojaških enot.(25) Tudi iz opažanj nevladnih organizacij izhaja, da se je ob koncu drugega četrtletja v 2012 število napadov zmanjšalo za 38 % v primerjavi z istim obdobjem lani.(26) Vendar pa se je v prvi polovici leta povečalo število ciljnih ubijanj civilistov, ki po mnenju protivladnih sil podpirajo afganistansko vlado ali mednarodne oborožene sile.(27) Po preučitvi informacij o izvorni državi je pristojni organ ugotovil, da v celotni izvorni državi prosilca ne obstaja takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Tako iz najnovejših Operativnih smernic Združenega kraljestva iz junija 2012(28) izhaja, da raven vsesplošnega nasilja vzetega kot celota, ni tako visoka, da bi bil civilist zgolj zaradi svoje navzočnosti v državi izpostavljen resnični nevarnosti, ki ogroža njegovo življenje ali osebo. Iz smernic UNHCR(29) pa izhaja, da se kot splošno nasilje lahko označi varnostna situacija zgolj v provincah Heimand, Kandahar, Kunar in v delih province Ghazni in Khost. Tožena stranka je po primerjavi prosilčevih izjav z dostopnimi informacijami o izvorni državi nadalje preverjala pogoje iz tretje alineje 21. člena ZMZ. Pristojni organ je ugotovil, da se je prosilec potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj je razloge za zapustitev izvorne države navedel samoiniciativno, na vprašanja uradne osebe pa je odgovarjal po svojih najboljših močeh. Nadalje je ugotovil, da prosilec glede dejstva, da je Hazar in v zvezi z napadi Kučijev na območje okraja Hisa-I-Awai Behsud v provinci Wardak, ni mogel predložiti nobenih dokazov. V zvezi z zatrjevanim krvnim maščevanjem pa je ugotovil, da v kolikor bi bile njegove izjave verodostojne, prosilec ne bi mogel predložiti nobenega dokaza, saj je takoj po umoru, ki ga je zagrešil stric, zapustil svoj kraj. Poleg tega pa je pristojni organ ugotovil še, da je prosilec navedel utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, ki bi potrjevali njegove razloge za mednarodno zaščito. Nadalje iz obrazložitve Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je prosilec podal verodostojne izjave glede svojega kraja prebivanja ter varnostne situacije v okraju Behsud I, provinca Wardak, saj so medsebojno usklajene in se ujemajo z dostopnimi informacijami o izvorni državi. Prosilec pa v postopku ni podal verodostojnih izjav glede preganjanja zaradi hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi, saj se njegove izjave ne ujemajo z dostopnimi informacijami o izvorni državi. Prav tako je pristojni organ ocenil, da prosilec ni podal verodostojnih izjav tudi glede krvnega maščevanja, ki naj bi mu grozilo v njegovi vasi Tizak, saj izjave niso verjetne ter se tudi ne skladajo z dostopnimi informacijami o izvorni državi. Nadalje je tožena stranka presojala čas podaje prošnje. Prosilec je na osebnem razgovoru na vprašanje, zakaj v času petih mesecev in pol nastanitve v Centru za tujce ni zaprosil za mednarodno zaščito, odgovoril, da mu je policija rekla, da je že zaprosil za azil v dveh državah, zato ga bodo deportirali v eno od teh dveh držav. Tožena stranka navedenega pojasnila ni štela kot opravičljivega, saj je na Švedskem zaprosil za mednarodno zaščito kar dvakrat in sicer drugič po tem, ko je bil že odstranjen v Grčijo. Tožena stranka je glede na navedeno ugotovila, da prosilec vsekakor ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo mogoče, pri čemer tudi ni navedel nobenega utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Končno je pristojni organ ugotavljal splošno verodostojnost prosilca. Pri tem je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/09 in Up-1472/09 z dne 20. 10. 2011 uporabil tri kriterije za oceno verodostojnosti prosilca (notranje neskladje, zunanje neskladje, verjetnost obstoja dogodkov). Tako je ugotovil, da v prosilčevih izjavah obstajajo notranja neskladja glede datuma rojstva in posedovanja osebnega dokumenta (taskire). Nadalje je ob primerjavi prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o stanju v izvorni državi, ugotovil pomembna zunanja neskladja v zvezi s preganjanjem Hazarov in Šiitov ter obstojem krvnega maščevanja med Hazari in družinskimi razmerji med njimi. Poleg tega je pristojni organ ocenil, da prosilčeve izjave v zvezi s krvnim maščevanjem, kot edinim dogodkom, ki ga je prosilec omenil, niso verjetne. V skladu z navedenim je tožena stranka presodila, da prosilec ni izkazal splošne verodostojnosti. Pri tem je kot pomembno ocenila dejstvo, da čeprav je bil prosilec v letu 2011 skoraj pol leta nastanjen v Centru za tujce v Postojni, ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega pa je prosilec tudi zamolčal, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji 3. 2. 2010, kar je v skladu s 15. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku.

Ker je tožena stranka ugotovila, da bi bil lahko prosilec v okraju Behsud I, provinca Wardak soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, je preverjal ali se prosilcu lahko nudi notranja zaščita v njegovi izvorni državi. Iz Smernic UNHCR, v katerih so določena področja, kjer se varnostna situacija lahko oceni kot splošno nasilje, ne izhaja, da je v Kabulu takšna varnostna situacija. Iz preučenih informacij izhaja, da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro.(30) Kabul ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let. Čeprav se je uporniško nasilje postopoma razširilo po vsej državi, je Kabul ostal sorazmerno miren, kljub temu da prihaja do osamljenih hudih incidentov. Uporniki napadajo večinoma center mesta, in sicer ne zato, da bi ga fizično obvladali, ampak da bi ga zavzeli psihološko.(31) Afganistanske in koalicijske sile so sredi leta 2010 povečale pritisk na posameznike, povezane z mrežo Haqqani, ki izvaja večino napadov na Kabul z zaprtjem več »varnih hiš«, vendar je mreža Haqqani spremenila svojo taktiko in izkoristila militantne duhovnike v Kabulu, da so v lokalnih mošejah skladiščili orožje. Dne 15. 4. 2012(32) so talibi izvedli napad na diplomatsko četrt Kabula, v napadu so bile poškodovane tuje ambasade ter sedež Nata in parlament. Napad so samostojno ubranile afganistanske varnostne sile, ki so se odzvale pravočasno in učinkovito, saj so bile dobro vodene in koordinirane. Petnajst od devetnajstih samomorilskih napadalcev so afganistanske varnostne sile ubile, še preden so se razstrelili. Iz preučenih informacij nadalje sledi(33), da tradicionalne razširjene in skupnostne strukture afganistanske družbe še naprej predstavljajo glavni mehanizem zaščite, še posebej v ruralnem okolju. Afganistanci, še posebej ženske in otroci brez spremstva ter ženske, ki same vodijo gospodinjstvo brez moške zaščite, ne bodo sposobni preživeti brez čezmerne stiske na območju brez socialnih mrež, vključujoč urbana središča. V luči navedenega UNHCR ocenjuje, da je notranja razselitev razumna alternativa, kjer je na razpolago zaščita s strani posameznikove razširjene družine, skupnosti ali plemena na območju razselitve. Samski moški in nuklearne družine lahko v določenih okoliščinah preživijo brez družinske podpore in podpore skupnosti v urbanih in polurbanih območjih z urejeno infrastrukturo in učinkovito vladno kontrolo. Večina virov v zvezi z varnostno situacijo navaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. Nekateri viri pa v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Mednarodna nevladna organizacija ugotavlja, da se je samskemu moškemu na splošno v Kabulu lažje naseliti in se vključiti kot pa celi družini. Glede na preučene informacije je tožena stranka zaključila, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra in tako omogoča prosilcu, da bo lahko bival v njem. Čeprav nekateri viri poudarjajo nevarnost samomorilskih bombnih napadov, pa je njihovo število v pet milijonskem mestu precej zanemarljivo, pri čemer velja izpostaviti, da gre v primeru bombnih napadov najpogosteje za ciljno nasilje, ki je uperjeno na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev in mednarodnih organizacij. Ravnanje afganistanskih varnostnih sil v zadnjem terorističnem napadu na Kabul, zaradi katerega ni ugasnilo življenje nobenega civilista, po oceni tožene stranke dokazuje, da so afganistanske varnostne sile sposobne izvajati nadzor nad Kabulom tudi brez pomoči koalicijskih sil. Tožena stranka je nadalje presojala še osebne okoliščine prosilca. Ugotovila je, da prosilec sicer resda nima poklicnih kvalifikacij in iz njegovih izjav ne izhaja, da bi imel sorodnike v Kabulu, vendar je mlad, zdrav, samski moški, kar mu glede na preučene informacije zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Na podlagi preučenih informacij o Kabulu ter ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca je pristojni organ zaključil, da se od prosilca lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu, kjer ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo zaradi napadov Kučijev. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi bila prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo v Kabulu zagotovljena notranja zaščita pred resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ, je tožena stranka zaključila, da prosilec ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitev določb postopka, materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je tožena stranka nepravilno zaključila, da istovetnost tožnika ni podana. Slednje utemeljuje z navajanjem, da prosilci za mednarodno zaščito praviloma potujejo brez osebnih dokumentov. Poleg tega je po njenem vprašanje, ali je prevod tolmača na Švedskem pravilen. Zato predlaga pridobitev spisa iz Švedske.

Tožeča stranka zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. V zvezi s presojo tožene stranke o upravičenosti za priznanje statusa begunca, navaja, da iz odločbe izhaja, da člani vlade ne naredijo ničesar za Hazare. Navaja, da tožnik nima niti izobrazbe niti socialne mreže, zato v primeru naselitve v Kabulu ne bo imel možnosti preživetja. Tožnik pri zaslišanju ni povedal, da je stric orožje prodal talibanom, tako da se je zameril tudi policistom, ker tega ni bil vprašan. Navaja še, da se zaključek tožene stranke, da krvno maščevanje med Hazari ni razširjeno, ne ujema z navedbo na strani 13 izpodbijane odločbe, kjer je navedeno, da je krvno maščevanje v Afganistanu razširjeno predvsem med paštunskim prebivalstvom, čeprav se pojavlja tudi med pripadniki drugih narodnosti. Tožeča stranka po njenem ni upoštevala konkretnih razmer za tožnika, ampak je navajala le odnose v družinah v mestih, članih vlade itd. V zvezi s presojo upravičenosti za subsidiarno zaščito tožeča stranka navaja, da je tožnik v nevarnosti tako zaradi krvnega maščevanja kot tudi zaradi policije.

Glede kršitve materialnega prava tožeča stranka navaja, da iz prošnje in izjave tožnika ni nikjer razvidno, koga ima tožnik sploh še v Afganistanu. Navaja, da ni smiselno nekoga vračati, če je država tako notranje razseljena in da je za tožnika nemogoče, da bi se vrnil v Kabul, ker tam nima sorodnikov, ki bi ga podpirali.

Nadalje tožeča stranka predlaga razpis obravnave. Predlaga, naj tožnik na obravnavi pojasni, koga ima še v Afganistanu in kdo bi mu lahko pomagal, kaj pomeni glava družine glede na poročilo o izvorni državi in v zvezi z možnostjo preživetja družine, kdo je preživljal njihovo družino, kakšno izobrazbo ima tožnik, komu se je stric zameril: ali samo družini ubitega ali tudi policiji, kakšno izobrazbo ima tožnik, ali je stric delal v trdnjavi kot varnostnik ali kot podaljšana roka policije, ali je zaradi pomoči policiji tožnik v nevarnosti tako pred policijo kot pred krvnim maščevanjem in kaj mu je rekel inšpektor v zvezi z vlaganjem prošnje za azil. Tožeča stranka navaja, da je ocena tožene stranke, da tožnik prošnje ni podal pravočasno, nepravilna in prestroga. Tožnik je že leta 2008 zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Iz tako težkih razmer je šel tožnik na Švedsko, ki ga je vrnila v Grčijo kljub sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, 21. 1. 2011, iz katere izhaja, da so razmere v Grčiji za begunce tako težke in nemogoče, da prosilcev tja ni možno vračati.

Nadalje tožeča stranka v tožbi navaja, da je kljub temu, da je Kabul relativno varno mesto, potrebno to presojati za vsak primer posebej, saj se kljub večji varnosti dogajajo samomorilski napadi. Ker se v Afganistanu razmere dnevno spreminjajo, ker tožnik nima nikogar v Afganistanu oziroma to iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ker bi ga v Afganistanu ubili zaradi krvnega maščevanja in zaradi sodelovanja tožnikovega očeta s policijo oziroma Kučiji, ker se v kraj, iz katerega izhaja, tudi po mnenju tožene stranke ne more vrniti, so razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljeni. Poleg tega pa velja v azilnem pravu načelo v dvomu v korist prosilca. Tožeča stranka poudarja še dejstvo, da je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala prestare informacije o izvorni državi. Tožeča stranka sodišču predlaga, da razsodi, da se Wahidu Jafariju prizna status begunca oziroma podrejeno prizna status subsidiarne zaščite ali pa se odločba tožene stranke odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in v celoti vztraja pri izdaji odločbe. Tožena stranka iz tožbenih navedb glede napak pri presoji upravičenosti do subsidiarne zaščite ne more razbrati, zakaj točno je nepravilno ugotovila dejansko stanje. Glede navedb tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti tožnika, tožeča stranka navaja, da njegova istovetnost ni bila ugotovljena, ker v postopku ni predložil nobene listine. Tožnikove navedbe v zvezi z nezmožnostjo pridobiti osebne dokumente v Afganistanu nimajo pomena, ker je tožnik zatrjeval, da je imel rojstni list (taskiro), čeprav to ne izhaja iz dokumentacije Švedskih državnih organov. Tožena stranka opozarja, da je tožnik v tožbi navedel nova dejstva glede dogodka, ki naj bi sprožil krvno maščevanje. Tako je tožnik navedel, da je njegov stric poskušal prodati orožje talibom, kot opravičilo, da tega ni navedel tudi na osebnem razgovoru, pa je dejal, da o tem ni bil vprašan. Navajanje tožeče stranke, da naj bi tožnikov stric poskušal prodati orožje talibom, je popolnoma novo dejstvo, ki toženo stranko še bolj utrjuje v prepričanju, da se je tožnik izmislil dogodek v zvezi z njegovim stricem. Prvič zato, ker tožnik pred tem ni nikoli omenjal talibov, drugič pa zato, ker iz informacij o izvorni državi tožnika izhaja, da na področju okraja Behsud I, iz katerega izhaja tožnik, ni prisotnosti talibov, saj je v tem okraju kar 90 % prebivalcev Hazarske narodnosti in zgolj 10 % Paštunov. Prav tako tožnik na novo navaja dejstvo, da naj bi ga preganjala policija, vendar tožena stranka iz tožbenih navedb ne more razbrati, zaradi česa naj bi policija preganjala tožnika, ki ni izvršil nobenega kaznivega dejanja. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da pisec tožbe očitno nima veliko znanja o izvorni državi tožnika. Navedbe tožnika, da v Hazarjatu, ki je tako zaostal, ni mogoče pričakovati, da imajo marake, je popolnoma napačno. Običajno pravo, ki ga izvajajo marake, je namreč značilno prav za podeželsko okolje. Tožena stranka poudarja, da je v izpodbijani odločbi na podlagi informacij o izvorni državi natančno preučila možnost, da se tožnik lahko varno vrne v Kabul. Izpostavlja, da iz nobene informacije o izvorni državi ne izhaja, da mora imeti Hazar, ki se vrne v Kabul, tam svoje sorodnike, ampak je dobro, če ima socialno mrežo, ki pa jo sestavljajo Hazari na splošno. Tožena stranka poudarja, da so tožbene navedbe, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi oprla predvsem na zastarelo poročilo Zveznega urada za azil Republike Avstrije napačne. V zvezi z vrnitvijo v Kabul je tožena stranka namreč dala poudarek predvsem poročilu Danske službe za priseljevanje iz maja 2012, ki je glede datuma svoje izdaje vsekakor relevantno. Ker je v izpodbijani odločbi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, meni, da razpis glavne obravnave ni smiseln. Ker je tožnik v tožbi navedel neutemeljene očitke, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka v zvezi z odločitvijo o statusu begunca med drugim navaja, da v ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 550/2012 z dne 19. 12. 2012 magister K. odpira vprašanje, kakšna je stopnja nasilja, ki že pomeni „utemeljeno tveganje, da prosilec utrpi resno škodo“. Tožnik Wahid Jafari navaja, da mu grozi smrt zaradi krvnega maščevanja. V zadevi Elgafaji v 45. točki sodišče EU navaja kriterije, ki so potrebni za ugotovitev „individualne grožnje“ in s tem priznanje statusa begunca. Sodišče EU je v tej sodbi izrecno poudarilo, da mora sedaj nacionalno sodišče izpeljati to interpretacijo „v luči besedila in namena direktive s ciljem doseči rezultat, ki ga ta zasleduje“. V ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 550/2012 z dne 19. 12. 2012 se na deveti strani, tretji odstavek navaja, da „če se v azilnem postopku odkrijejo poleg prvotno zatrjevanega še drugi razlogi za podelitev statusa begunca, je popolnoma jasno in nesporno, da je treba upoštevati tudi te druge razloge in ne zgolj prvotno navedenega“.

Glede pravice do subsidiarne zaščite navaja, da to ni pravica na podlagi mednarodne pogodbe, ampak pravica, vnesena v našo zakonodajo „samo“ na podlagi prava (direktiv) EU. Vprašanje, ali se lahko izsledi posameznika, mora torej temeljiti oceni stanja glede na konkretni primer. Glede na dejstvo, da je prosilčev stric sodeloval tako s Hazari in Talibani je verjetnost, da bi mu hazarska manjšina nudila zaščito, zelo majhna. Afganistan je plemenska skupnost z močnimi družinskimi povezavami, kar pomeni, da če je potrebno nekoga najti, se ga bo našlo. Za prosilca vrnitev v Afganistan v rodno mesto ali v Kabul ni varna. Mesto se je v zadnjih letih močno povečalo, vsak dan prihajajo novi ljudje, vendar kljub temu vladi ni težko najti prav konkretnega posameznika. V danskem poročilu na sedmi strani v prvem odstavku neodvisna organizacija navaja, da vlada lahko brez težav v Kabulu izsledi ljudi, če iščejo določeno osebo. Prosilec je zaradi zločina, ki ga je zagrešil njegov stric, izpostavljen nevarnosti tako s strani policije in ljudstva. Glede nastanitve v Kabulu dansko poročilo navaja, da so najemnine zelo visoke, nekateri v mestu živijo v šotorih, saj si druge nastanitve ne morejo privoščiti, vlada pa ne zagotavlja zavetišč. Po navedbah IOM v danskem poročilu samski moški v Kabulu živijo skupaj z drugimi sorodniki in ni znan noben primer, po katerem bi samostojno preživeli v Kabulu. Manjšina Hazarov, ki je nastanjena v Kabulu, se nahaja v zahodnem delu mesta v najrevnejših četrtih, kjer nimajo niti osnovne infrastrukture. Vrnjeni begunci so zmožni reintegracije le s pomočjo lanov lokalne skupnosti. Ni smiselno nekoga vračati, če je država tako notranje razseljena. V njegovem kraju ne živi noben sorodnik, tako da nima podatkov o stanju v njegovem kraju. Prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil ponovno združen z družino. Prosilčeva zgodba v zvezi s stričevim ubojem ni verjetna, vendar pa je pomembno dejstvo, da je nekoga ubil in ne verjetnost stričeve zgodbe. Prosilec je bil ob odhodu iz kraja mladoleten in bi bil kljub neresnični stričevi izjavi lahko žrtev krvnega maščevanja. Poleg krvnega maščevanja bi bil izpostavljen nevarnosti policije, da ga izsledi in ubije zaradi stričevega zločina. Zaradi umora lahko pride do potrebe po krvnem maščevanju. Oseba, ki se maščuje, mora biti sorodnik žrtve. Maščevanje naj doleti morilca, vendar so dovoljene alternative, umor drugega krvnega sorodnika po očetovi strani. Kar se tiče tradicionalnega prava in reševanja sporov, nezapletene spore lahko rešijo posamezniki, ki poznajo versko in običajno pravo. Če se spor zaostri, se skliče jirga, ki je nekakšen forum, razprava na vaški ravni. Poročilo Landinfo navaja, da sta krvno in zasebno maščevanje sprejemljiva, še posebej na območjih, kjer je mešano prebivalstvo. Osebno maščevanje je postal običajno med različnimi skupinami in po razgovorih s hazarskimi voditelji je osebno maščevanje močno razširjeno. V izvorni državi je preganjan, ker je Hazar in šiit. Freedom of the World 2012 navaja, da so Hindujci, Siki in Šiiti, še posebej tisti, ki so Hazari, močno diskriminirani s strani sunitske muslimanske večine. Vojaške skupine so napadale mošeje in decembra 2011 je bilo v dveh brutalnih spopadih med šiiti v Kabulu in Mazar-i-Sharif ubitih več kot 60 oseb, 200 je bilo ranjenih. V tožbi se relevantna navajanja glede informacij o stanju v izvorni državi nahajajo v angleškem jeziku. Neoverjeni prevodi so bili že sprejeti kot dokaz v drugih zadevah s področja mednarodne zaščite, ki jih je obravnavalo Upravno sodišče. Predlaga, da se ta praksa sprejme kot primerna in edina možna, saj svetovalci s področja mednarodne zaščite niso upravičeni do povračila stroškov prevoda.

3. Tožba ni utemeljena.

4. Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS- 1 v zvezi z 4. odstavkom 75. člena ZMZ), ampak bo po uvodnem povzetku ključnih principov in standardov za sojenje v predmetni zadevi, glede na konkretne okoliščine primera, utemeljitev tožene stranke v določenih elementih popravilo in dopolnilo tudi upoštevajoč tožbene ugovore in argumente tožnika v upravnem sporu.

Izhajajoč iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom (in 13. členom) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), ki je relevantna tako za obravnavanje subsidarne zaščite, kot tudi za obravnavanje preganjanja v smislu Ženevske konvencije o statusu beguncev po pravu EU, sodišče v spodnjih alinejah povzema temeljne principe in standarde, ki jih je sodišče moralo uporabiti v tej zadevi glede na konkretne okoliščine primera. Te principe in standarde je Upravno sodišče povzelo po vzoru nedavne sodbe ESČP, ko je ravno tako šlo za Afganistanskega begunca iz province Wardak (sodba ESČP v zadevi H in B. Proti Združenemu kraljestvu, 9. 4. 2013) s to razliko, da sta v zadevi H. in B. pritožnika spadala v skupino z nižjo podporo in vezmi z vladnimi silami, ker sta bila prevajalec oziroma pomagač pri volitvah mednarodnim silam, medtem ko v obravnavanem upravnem sporu tožnik te vezi z vladnimi silami nima. Relevantni temeljni principi in standardi so naslednji: tožnik v tej zadevi nima očitno neutemeljenega zahtevka, zato je sodišče uporabilo test najstrožje presoje relevantnih okoliščin; v okviru najstrožje presoje je nujno potrebno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi, sodišče v tovrstnih primerih ugotavlja, ali obstajajo utemeljeni razlogi za verjetnost, da bi bil tožnik v primeru zavrnitve in vrnitve v izvorno državo izpostavljen realnemu tveganju, da bo preganjan v smislu 26. in 27. člena ZMZ oziroma da bo žrtev resne škode (28. člen ZMZ), pri čemer tožniku ni treba dokazati, da je večja verjetnost, da bo v izvorni državi preganjan oziroma da bo doživel resno škodo, kot da ne bo;(34) načeloma mora prosilec predložiti dokaze, ki izkazujejo utemeljene razloge za verjetnost, da bi bil izpostavljen realnemu tveganju, ki ga pravo o beguncih varuje, vendar pa je obveznost tudi na toženi stranki, da ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti in obveznost sodišča, da ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti, če je to potrebno, pri čemer so pretekli dogodki pomembni za ugotavljanje tveganja, nujno pa je treba ugotavljati prihodnje tveganje in osebne okoliščine tožnika; absoluten značaj pravice iz 3. člena MKVČP zahteva razlago, po kateri nevarnost lahko grozi bodisi s strani vladnih ali nevladnih subjektov; ni mogoče izključiti, da splošno nasilje v izvorni državi nikakor ne more pomeniti realnega tveganja za preganjanje ali resno škodo zgolj zaradi vrnitve prosilca v izvorno državo; možnost notranje razselitve mora biti realna v tem smislu, da ni pretirano pričakovati od prosilca, da bo potoval v varni del države, da bo tam sprejet in da bo lahko varno živel. 5. V zvezi z morebitnim preganjanjem tožnika na podlagi njegove pripadnosti etnični skupnosti oziroma narodu Hazarov s strani Paštunov sodišče ugotavlja, da tega preganjanja (1. ali 3. alineja alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ) tožnik v tožbi (točka II/1 tožbe) niti ne uveljavlja. V prošnji pa je kot podrejen razlog za pobeg omenil, da je Hazar. Vendar tožnik ni navedel nobenega dejanja preganjanja, ki bi bil nanj, ali na člane njegove družine usmerjen zaradi tega, ker je pripadnik Hazarov. Tožbeni navedbi o tem, da se nekateri Hazari nezakonito selijo in da so soočeni z določeno stopnjo diskriminacije sta postavljeni pavšalno in brez podpore v drugačnih informacijah o stanju v izvorni državi, kot jih je uporabila tožena stranka oziroma brez da bi tožnik ovrgel verodostojnost uporabljenih informacij s strani tožene stranke. Zato v navedenem delu utemeljitev tožene stranke ne potrebuje nobene dopolnitve. Tožnik v tožbi ravno tako ne uveljavlja preganjanja zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi (2. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ), ker je Šiit; tega ni zatrjeval niti v prošnji, a je tožena stranka vseeno dovolj celovito obravnavala tudi te okoliščine, tako da ugovor v pripravljalni vlogi, da mora organ „upoštevati tudi druge razloge in ne zgolj prvotno navedenega“, ničesar ne spreminja v prid tožniku.

6. Kar zadeva zatrjevanje zaradi krvnega maščevanja, je potrebno utemeljitev tožene stranke popraviti v tem smislu, da se preganjanje zaradi krvnega maščevanja obravnava v zvezi s statusom begunca, ne pa v zvezi z subsidiarno zaščito, kajti krvno maščevanje se po mednarodni praksi v azilnih zadevah povezuje s pripadnostjo določeni družbeni skupini kot podlagi za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 440/2012 z dne 8. 6. 2012 in sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, 127. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem lahko sledi oceni neverodostojnosti, ki jo je izvedla tožena stranka, v njenih bistvenih elementih in sicer:

7. Po ugotovitvah tožene stranke se izjave prosilca, da v Afganistanu ni običajno, da se pri krvnem maščevanju skušata sprti družini pomiriti, ampak mora družina žrtve ubiti nekoga iz storilčeve družine, ne skladajo s preučenimi specifičnimi informacijami o izvorni državi. Iz njih namreč izhaja, da je med Hazari običajno, da se naklepnega storilca preda državnim oblastem, ki pa potem lahko storilca predajo v presojanje maraki, to je sodišču, ki uporablja običajno pravo. Iz preučenih informacij prav tako izhaja, da krvno maščevanje med Hazari sicer obstaja na zgodovinsko etnično mešanih področjih, vendar ni tako pogosto kot med Paštuni.(35) Pri tem je pomembno tudi, da je v okraju Behsud I, iz katerega izhaja prosilec, kar 90 % Hazarov(36), kar kaže, da je zaradi večinskega hazarskega prebivalstva majhna možnost, da bi bilo tam prisotno krvno maščevanje brez poskušanja razrešitve spora prek marakija (lokalnega sodišča). Tožnik pa ne pravi, da so poskušali spor zgladiti pred omenjenim sodiščem, ali da to nikakor ni realna rešitev spora. Ugovor tožeče stranke v tožbi, češ da v tako zaostalem okolju kot je Hazarjat, ni mogoče pričakovati, da bodo imeli marako ali sodišče, je neprepričljiv, saj ni podkrepljen z nobenimi informacijami o tožnikovem lokalnem okolju. V tožbi je v svoj zagovor navedel, da je iz gorskega predela, kjer je 6 mesecev sneg in so ceste neprevozne in je kraj odrezan od države; vendar pa je tožnik na razgovoru dne 4. 9. 2012 povedal, da so štirje večji kraji v bližini njegovega kraja Day Mirdad, Kutup, Balekon, Khavad, govoril je o sušnem obdobju, da je gojil živino, krave, ovce, pšenico, krompir, čebulo, da je imel namakalni sistem. To ne kaže na to, da bi bil tožnik iz popolnoma zaostalega gorskega predela, ki je pol leta odrezan od bližnjih mest. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da se tožnikov odgovor, ki ga je podal na osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe glede vloge ženske v družini v primeru smrti moža, da glava družine po smrti moža ne postane žena, saj ženske niso sposobne vzdrževanja družine, zato je za njihovo družino po smrti očeta skrbel očetov brat (prosilčev stric), ravno tako ne sklada s preučenimi informacijami o izvorni državi. Iz njih namreč izhaja, da najstarejša žena (če je zakonska zveza poligamna) po smrti moža skrbi za družino, in sicer do takrat, ko najstarejši sin doseže zrelost.(37) Po ustaljeni praksi velja, če so v izjavah oziroma ravnanjih prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba dati stranki možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti razčisti.(38) Tožena stranka je na osebnem razgovoru tožnika soočila z neskladjem med njegovimi izjavami in informacijami o izvorni državi tako glede tega, da se družini pred krvnim maščevanjem skušata pomiriti, kot tudi glede tega, da je pri Hazarih običajno, da v primeru smrti očeta, postane glava družine njegova žena do zrelosti najstarejšega sina. Tožnik kljub temu ni spremenil svojih izjav niti jih ni podrobneje dopolnil. Viri, ki jih je pri tem uporabila tožena stranka, so verodostojni, relevantni, informacije so zajete na uravnotežen način in niso zastarele, uporabljenih pa je bilo več virov, med drugim tudi Smernice UNHCR za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, zato sodišče nima razloga, da bi dvomilo v njihovo verodostojnost. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da je tožnikova zgodba o stricu, ki naj bi ustrelil brata komandanta postojanke, ker naj bi ga ta zasačil pri prodaji orožja, premalo prepričljiva in zato ni zadosti verjetna iz dveh razlogov.(39) Ko je bil tožnik s strani uradne osebe vprašan, kako naj bi družina ubitega izvedela, da ga je ubil stric, je tožnik pojasnil, da zato, ker je bil stric edini, ki je bil tisti večer v postojanki. Zelo malo verjetno je, da bi stric prodajal orožje iz postojanke prav v času, ko bi jo moral varovati, saj bi bil tako edini odgovoren za izginotje orožja. Prav tako je malo verjetno, da bi stric potem, ko je ustrelil brata komandanta, pobegnil, saj bi se tako izdal, da je on storilec. Kar je še posebej nesmiselno zaradi tega, ker je ubil edino pričo, ki ga je zalotila pri prodaji orožja, pri čemer pa samega uboja naj ne bi nihče drug videl. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi, da verodostojnost tožnika, v smislu tretjega kriterija za oceno verodostojnosti, dodatno zmanjšuje še navedba v tožbi, da je „orožje prodal talibom“, zato ga preganja tudi policija, ker se jim je s prodajo zameril. Tožena stranka v zvezi s tem upravičeno opozarja, da je tožnik v tožbi navedel nova dejstva glede dogodka, ki naj bi sprožili krvno maščevanje. Tožnik v tožbi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni dejstva o prodaji orožja navedel že v postopku izdaje odločbe. Navaja le, da te podrobnosti tožnik na zaslišanju ni povedal, ker tega ni bil vprašan. Poleg tega je v prošnji je navedel, da je „poizkušal nekomu prodati orožje.“ Prodaja orožja talibom je prav gotovo dejstvo, ki je z vidika preganjanja tako pomembno, da tožnik v prošnji ne bi dejal, da ga je poskušal prodati „nekomu“, če bi ga prodal talibom. Na osebnem razgovoru je kljub temu, da mu je uradna oseba v zvezi s tem dogodkom postavila več vprašanj, povedal samo, da je orožje prodal nekomu. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj bi njega preganjala policija zaradi poskusa prodaje orožja, ki ga je poskušal storiti tožnikov stric in ne on. Naslednja pomembna notranja nekonsistentnost med prošnjo in zaslišanjem je namreč v tem, da je v prošnji navedel, da je šlo za poskus prodaje, na zaslišanju in v tožbi pa pravi, da je bila prodaja izvršena. Ker nista izpolnjena kriterija zunanje in notranje konsistentnosti tožnikove zgodbe in ker obstoj dogodkov, kot jih je opisal tožnik, ni zadosti verjeten, sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini v zvezi z zatrjevanim krvnim maščevanjem. V pripravljalni vlogi tožnik celo sam pravi, da „prosilčeva zgodba v zvezi s stričevim ubojem ni verjetna, vendar pa je pomembno dejstvo, da je nekoga ubil in ne verjetnost stričeve zgodbe“ in da bi bil „kljub neresnični stričevi izjavi lahko žrtev krvnega maščevanja“. Po prepričanju sodišča je stričeva zgodba glede na izpovedbi v prošnji in na zaslišanju neločljivo povezana z zatrjevanim ubojem, zato tega ni mogoče obravnavati ločeno. Na podlagi negativne ocene o verodostojnosti tožnika sodišče zaključuje, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi krvnega maščevanja ali zamere policije.

8. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega akta posredno ugotovila, da pa bi država Slovenija kršila pravico tožnika do prepovedi nehumanega oziroma nečloveškega ravnanja iz določila 3. člena MKVČP, če bi tožnika vrnila v provinco Wardak zaradi tega, kar tam počnejo Kučiji s Hazari in njihovim imetjem. Tožena stranka torej ni štela, da gre v provinci Wardak zaradi spopadov med Kučiji in Hazari za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada v smislu 15c. člena Kvalifikacijske direktive oziroma 3. alineje 28. člena ZMZ. Sodišče v tem ne vidi nobene napake pri uporabi materialnega prava, tudi ne ob upoštevanju sodbe v zadevi Elgafaji, ki jo omenja tožnik v pripravljalni vlogi. Ker tožeča stranka ugotovitvi tožene stranke, da bi vrnitev tožnika v provinco Wardak pomenila zanj nečloveško ravnanje iz 2. alineje 28. člena ZMZ, razumljivo ne nasprotuje, se tudi sodišču do teh ugotovitev tožene stranke, ki jih sodišče sprejema, ni treba opredeljevati. Vendar pa je tožena stranka v nadaljevanju odločila, da ima tožnik realne možnosti, da najde notranjo zaščito (68. člen ZMZ) v mestu Kabul, kamor bi sicer lahko pripotoval z letalom in mu ne bi bilo treba v provinco Wardak. Pri presoji notranje zaščite je treba upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Tožena stranka je to storila na dovolj natančen, zanesljiv in celovit način. Ključen protiargument tožnika je, da tožnik nima nobenega sorodnika v Kabulu, ki bi ga podpiral, in da nima izobrazbe. Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij o Kabulu ter ob upoštevanju osebnih okoliščin ugotovila, da se od prosilca lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu, kjer ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo. Iz informacij o državi izvora izhaja, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra. Poročilo Danske službe za priseljevanje, ki temelji na različnih virih, navaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu.(40) Poročilo Zveznega urada za azil Republike Avstrije iz decembra 2010 pa navaja, da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro. Na splošno pa je stanje v večjih mestih varnejše kot na podeželju.(41) Čeprav iz nekaterih virov izhaja, da obstaja nevarnost samomorilskih napadov, gre v primeru bombnih napadov najpogosteje za ciljno nasilje, ki je uperjeno na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev in mednarodnih organizacij. Na podlagi Smernic za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana UNHCR, sodišče ocenjuje, da ima tožnik kljub temu, da nima poklicnih kvalifikacij in da v Kabulu nima sorodnikov, možnosti pri iskanju zaposlitve in pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež, saj je mlad, zdrav in samski moški. Tožeča stranka sicer navaja, da tožnik v Kabulu ne bo imel možnosti preživetja, ker nima niti izobrazbe niti socialne mreže, vendar ob tem ne navede nobenega vira, ki bi potrjeval njene navedbe, da ob takih osebnih okoliščinah ni varno vračati begunca v Kabul. Pri tem se sodišče opira na upravno-sodno prakso v Sloveniji, ki temelji na sodni praksi ESČP in nekaterih sodišč držav članic EU. Že v zadevi U 42/2012-6 z dne 15. 2. 2012 je Upravno sodišče zavzelo stališče, da tožena stranka lahko upošteva, da po stališču ESČP iz aktualnih sodb v zadevah Husseini proti Švedski z dne 6. 9. 2011 (oziroma 13. 10. 2011), ki sicer ni dokončna, in J.H. proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 11. 2011 (oziroma 20. 12. 2011), ki temeljita tudi na dejstvih iz Smernic UNHCR o upravičenosti za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana z dne 17. 12. 2010, ni znakov, da je situacija v Afganistanu /.../“ (Husseini, odst. 84) oziroma /.../ posebej v Kabulu, kamor naj bi bil pritožnik vrnjen“ (J.H., odst. 55) /.../ tako resna, da bi vrnitev pritožnika sama po sebi pomenila kršitev 3. člena MKVČP.“ Enako stališče je zavzelo Upravno sodišče v kasnejši zadevi I U 1821/2012-8 z dne 6. 2. 2013. Pritožnik v zadevi Husseini proti Švedski je bil pripadnik Hazarov, v zadevi J.H. proti Združenemu kraljestvu pa je šlo za vračanje osebe v Kabul. V zadevi I U 1821/2012-8 z dne 6. 2. 2013 je Upravno sodišče tudi navedlo, da je po stališču UNHCR in tudi sodni praksi ESČP dejstvo, da ima oseba iz Afganistana določeno pomoč v domači družini, dejavnik, ki vpliva na oceno ogroženosti z vidika 3. člena MKVČP (sodba ESČP v zadevi S.H.H. proti Združenemu kraljestvu, 8. 1. 2013, odst. 42. in 83-84). ESČP je v zadevi S.H.H., ker tožnik ni izkazal, zakaj mu ne bi mogli pomagati dve sestri v Afganistanu pri varni vrnitvi domov, odločilo, da ne gre za kršitev 3. člena MKVČP, čeprav je bil pritožnik fizično hendikepiran. V obravnavani zadevi pa je tožnik mlad in zdrav ter samski, zato sklicevanje na to, da tožnik nima nikogar v Kabulu, glede na primerljivo sodno prakso ESČP, ki temelji tudi na ugotovitvah in na odločitvah domačih sodišč, ne more odtehtati pravilne dokazne ocene tožene stranke, ki za razliko od navedb tožnika, temelji na v spis predloženih informacijah o stanju v izvorni državi. Vrhovno sodišče je relevantnost navedene sodne prakse ESČP potrdilo v pritožbenem postopku zoper sodbo Upravnega sodišča I U 1821/20012-8 (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 112/2013 z dne 28. 3. 2013 , odst. 8 in 11). Ta mednarodna sodna praksa po mnenju Upravnega sodišča odtehta pomislek tožnika, da „ni znan noben primer, po katerem bi samostojno preživeli v Kabulu“.Okoliščina, ali ima prosilec kakšnega sorodnika v Kabula za podporo, je relevantna za presojo, vendar ne pomeni, da bi vsak, ki je sam, utrpel resno škodo v primeru vrnitve v Kabul. Tožnik ne spada v rizično oziroma ranljivo skupino z vidika vračanja v Kabul. 9. V teh okoliščinah tožnik ni uspel v tožbi z nasprotnimi dokazi ovreči dokazne ocene tožene stranke glede pogojev za subsidiarno zaščito. Iz dokazne ocene tožene stranke med drugim izhaja, da je varnostna situacija v Kabulu precej dobra. Poročilo Danske službe za priseljevanje, ki temelji na različnih virih, navaja, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu.(42) Poročilo Zveznega urada za azil Republike Avstrije iz decembra 2010 pa navaja, da je varnostno stanje v Kabulu sorazmerno dobro. Na splošno pa je stanje v večjih mestih varnejše kot na podeželju.(43) Čeprav iz nekaterih virov izhaja, da obstaja nevarnost samomorilskih napadov, gre v primeru bombnih napadov najpogosteje za ciljno nasilje, ki je uperjeno na vladne stavbe, hotele, sedeže veleposlaništev in mednarodnih organizacij. Iz teh in drugih informacij, ki jih je uporabila tožena stranka, in jih sodišče ne bo ponavljalo, izhaja tudi, da tožnik v Kabulu ne bi bil preganjan iz razloga, ker je Hazar oziroma tožnik ni za to predložil nobenega konkretnega nasprotnega dokaza. V pripravljalni vlogi se tožnik sicer sklicuje na vir neodvisne organizacije, da „vlada lahko brez težav v Kabulu izsledi ljudi, če iščejo določeno osebo“ in da je „prosilec zaradi zločina, ki ga je zagrešil njegov stric, izpostavljen nevarnosti tako s strani policije in ljudstva“. Vendar tožnik ni nikdar trdil, da ga sledi ali da mu grozi vlada, vlada Hazarov ne preganja, katero „ljudstvo“ naj bi tožnika izsledilo v Kabulu, pa tudi ni jasno iz omenjene navedbe v pripravljalni vlogi.

10. Sodišče zato potrjuje presojo tožene stranke, da bi bila prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo v Kabulu zagotovljena notranja zaščita pred resno škodo in da zato ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite ali statusa begunca. Sodišče ni zaslišalo tožnika na glavni obravnavi, ker je imel tekom upravnega spora dovolj možnosti, da bi predložil kakšen dokaz, če ta obstaja in je dostopen na svetovnem spletu, ki bi omajal dokazno oceno tožene stranke; v tožbi pa tudi ni konkretno izpodbijal ugotovljene ocene o neverodostojnosti glede krvnega maščevanja; sodišče namreč argumente tožene stranke o tem, da tožnik ni kakor hitro je bilo to mogoče zaprosil za mednarodno zaščito, ni štelo za pomembne in zato okoliščina v zvezi s časom, ko je tožnik izrazil namen za mednarodno zaščito, nima nobene teže. Glavna obravnava pa ni sama sebi namen. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji brez zaslišanja tožnika.

11. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : UNHCR, Smernice za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, Immigration and Refugee Board of Canada, Situacija in ravnanje s Hazari (junij 2010 – junij 2011).

opomba (2) : CIA, Svetovni podatki 2011, Zvezni urad za azil Republike Avstrije, ÖIF – länderinfo n5, Manjšine v Afganistanu: Hazari.

opomba (3) : Wikipedia, Etnična sestava v provinci Wardak.

opomba (4) : Notranje ministrstvo Združenega kraljestva, Poročilo o državi izvora: Afganistan, Williams, Brian Glyn, Afganistan objavljeno: vodič po najdaljši vojni Amerike, Immigration and Refugee Board of Canada, Situacija in ravnanje s Hazari (junij 2010 – junij 2011), Ministrstvo ZDA za zunanje zadeve, Afganistan: Mednarodno poročilo o verskih svoboščinah.

opomba (5) : UNHCR, Smernice za ocenjevanje potrebe po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, Ministrstvo ZDA za zunanje zadeve, Afganistan: Mednarodno poročilo o verskih svoboščinah.

opomba (6) : Zvezni urad za azil republike Avstrije, ÖIF – länderinfo n 5, Manjšine v Afganistanu, Landinfo, Afganistan: Človekove pravice in varnostne razmere, Poročilo dr. Antonia Giustozzija.

opomba (7) : Komisija ZDA za verske svoboščine, Letno poročilo 2012, Radio Free Europe, Veliko ubitih v eksplozijah v Afganistanu, Radio Free Europe, Afganistanski predsednik se je vrnil v Kabul in pravi, da se bo o napadih pogovoril s Pakistanom, Institute for War and Peace Reporting. Pakistan kriv za grozodejstva v afganistanskem šiitskem templju.

opomba (8) : Notranje ministrstvo Združenega kraljestva, Poročilo o državi izvora: Afganistan, Williams, Brian Glyn, Afganistan objavljeno: Vodič po najdaljši vojni Amerike, Immigration and Refugee Board of Canada, Situacija in ravnanje s Hazari (junij 2010 – junij 2011), Ministrstvo ZDA za zunanje zadeve, Afganistan: Mednarodno poročilo o verskih svoboščinah.

opomba (9) : Ministrstvo ZDA za zunanje zadeve, Afganistan: Mednarodno poročilo o verskih svoboščinah, Komisija ZDA za verske svoboščine, Letno poročilo 2012.