Jedro

V obravnavanem primeru bi za uvedbo preiskave moralo biti na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma izkazano, da je bil goljufiv namen pri osumljenemu A. A. podan že ob sklenitvi posojilnih pogodb z dne 21. 8. 2012 in z dne 18. 4. 2013. Ne gre pa za kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1, če se šele po sklenjenem poslu pojavi namen, da si storilec pridobi protipravno premoženjsko korist.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju kot neutemeljeno zavrnil zahtevo za uvedbo preiskave oškodovanca kot tožilca B. B. z dne 8. 7. 2020, zoper osumljenega A. A., zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je senat še odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki osumljenega in njenega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Oškodovanec kot tožilec se je po pooblaščencih zoper sklep pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi za uvedbo preiskave zoper osumljenca ugodi.

3. V odgovoru na pritožbo, ki so ga vložili 16. 9. 2022, se zagovorniki osumljenega, odvetniki iz odvetniške pisarne C. C. v Ljubljani, zavzemajo za zavrnitev pritožbe oškodovanca kot tožilca kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo oškodovanca kot tožilca za uvedbo preiskave zoper osumljenega. Sprejeto odločitev je podrobno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se sodišče druge stopnje na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje ter glede pritožbenih očitkov izpostavlja sledeče:

6. V skladu z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP je temeljni pogoj za uvedbo preiskave obstoj utemeljenega suma, da je oseba zoper katero se zahteva preiskava storila kaznivo dejanje. Po ustaljeni sodni praksi je utemeljen sum kot pravni standard, ki se zahteva za uvedbo preiskave podan tedaj, če je stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Podan mora biti že ob uvedbi preiskave, ne pa da se zanj v preiskavi podatki in dokazi šele zbirajo. Za uvedbo preiskave morajo biti torej na ravni zahtevanega dokaznega standarda izkazani vsi z zakonom predpisani znaki predmetnega kaznivega dejanja, med katere spada tudi goljufiv namen storilca. Kaznivo dejanje goljufije se namreč lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčevo dejanje je pri tem posebej motivirano, saj je storilčev namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Goljufiv namen storilca mora biti podan že ob sklenitvi posla. V obravnavanem primeru bi torej za uvedbo preiskave moralo biti na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma izkazano, da je bil goljufiv namen pri osumljenemu A. A. podan že ob sklenitvi posojilnih pogodb z dne 21. 8. 2012 in z dne 18. 4. 2013. Ne gre pa za kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1, če se šele po sklenjenem poslu pojavi namen, da si storilec pridobi protipravno premoženjsko korist. Običajna neizpolnitev pogodbe (zaradi nemožnosti ali namerne kršitve pogodbe) še ne pomeni predmetnega kaznivega dejanja, če ni bilo goljufivega namena ob sami sklenitvi pogodbe, temveč le civilno pravno obveznost. Upoštevajoč navedeno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dokazna presoja sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev pod točkami 20 do 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa neoporečna.

7. Iz opisa osumljencu očitanega kaznivega dejanja goljufije izhaja, da naj bi oškodovanca spravil v zmoto z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin. To izvršitveno ravnanje je konkretizirano z zapisom, da naj bi osumljenec oškodovancu lažno zatrjeval, da potrebuje finančna sredstva za nakup nepremičnine, na katero bo iz svoje hiše prestavil laboratorij za gojenje gob, da bo z izposojenimi sredstvi laboratorij izboljšal z nakupom dodatne opreme za proizvodnjo zdravilnih gob ter da bo izposojeni denar vrnil pod dogovorjenimi pogoji. Oškodovanca naj bi zapeljal k sklenitvi pogodb z ustvarjanjem vtisa uspešne osebe, ki ima znanje in možnosti za razvoj zdravilnih gob. Osumljenec naj bi pri tem zamolčal, da izposojenega denarja ne bo porabil za prikazovan namen, posojil pa ne bo mogel odplačati zaradi pomanjkanja premoženja in sredstev za odplačilo. Na ta način naj bi oškodovanca zapeljal v zmoto, da je v škodo svojega premoženja z osumljencem sklenil dve posojilni pogodbi.

8. Glede očitka iz opisa kaznivega dejanja, da naj bi osumljeni oškodovancu zatrjeval, da potrebuje sredstva za nakup nepremičnine, da bo na novo lokacijo prestavil laboratorij, je prvo sodišče pravilno izpostavilo dokazno nepodprtost tega očitka, saj iz elektronskega sporočila z dne 5. 7. 2012 izhaja, da je sam oškodovanec osumljenca v zvezi z nakupom predmetne nepremičnine spraševal, če potrebuje denar „zdaj ali kmalu“, da uredi nakazilo v Slovenijo, medtem ko mu je osumljeni odgovoril, da se ne mudi, saj je potrebno urediti še nekaj stvari. Nadaljnja elektronska korespondenca, ki jo pravilno dokazno ocenjuje prvo sodišče, prav tako izkazuje, da je bil oškodovanec vpet v sam projekt proizvodnje zdravilnih gob, ne zgolj finančno pač pa tudi dogovarjanjem in posvetovanji glede izvedbe projekta ter celo z nabavo določene opreme. Oškodovanec je vedel s čim se osumljeni ukvarja, saj sta imela tozadevne stike že od trenutka, ko sta se spoznala na konferenci o zdravilnih gobah v B. Oškodovanec je bil tudi natančno seznanjen z rezervno lokacijo za vzpostavitev kmetijskega obrata za proizvodnjo substratov v C. Zato ni izkazan očitek, da naj bi osumljenec pred oškodovancem ustvarjal lažen vtis osebe, ki se ukvarja z razvojem zdravilnih gob in ima za to vse potrebno znanje in izkušnje. Iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi osumljeni izposojeni denar porabil za kakšne druge namene kot te, ki so bili dogovorjeni z oškodovancem. Osumljeni je denar iz prvega posojila porabil za nakup zemljišča, saj je izkazano, da je 20. 12. 2012 sklenil dve prodajni pogodbi za nakup treh parcel od Č. Č. (skupaj 26.000 EUR). Po sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju z dne 15. 4. 2013, opr. št. D 746/2012, sta osumljenčeva mati D. D. in teta E. E., kot dedinji dedovali vsaka do ½ zapuščine, ki so jo predstavljale nepremičnine k. o. ..., k. o. ... in k. o. ..., v vrednosti 77.784,56 EUR (predvidena lokacija za proizvodnjo substratov v C.). Dedinji sta na podlagi podedovanih in solastnih nepremičnin sklenili dedni dogovor in dogovor o razdružitvi, po katerem je dedinja D. D. pridobila v izključno last več nepremičnin in se zavezala plačati sodedinji 37.500,00 EUR in sicer 7.500,00 EUR v 30 dneh, preostalih 30.000,00 EUR pa najpozneje do 15. 6. 2013. Ti podatki pa sovpadajo s sklenitvijo druge posojilne pogodbe z dne 18. 4. 2013 in pritrjujejo zagovoru, da je bilo posojilo namenjeno tudi izvedbi projekta gojenja zdravilnih gob oziroma proizvodnji substratov na lokaciji v C. Osumljeni je v kritičnem času ustanovil še Inštitut A., avgusta 2013 pa je bila za osumljenca kot investitorja izdelana tudi projektna dokumentacija v smislu idejne zasnove B., d. o. o., za mikološki laboratorij z rastlinjakoma za k. o. ..., par. št. 43/2, 43/3 in 44/3, kar predstavlja parcele, kupljene po prodajni pogodbi osumljenega z Č. Č. Že delni povzetek osumljenčevega delovanja v inkriminiranem obdobju torej ne potrjuje teze obtožbe, da naj bi že ob sami sklenitvi posla bil odločen, da zapadlih obrokov najetih posojil oškodovancu ne bo odplačal ter lokacije zgoraj citiranih nepremičnin ne bo uporabil za dogovorjeno izvedbo projekta gojenja in proizvodnje zdravilnih gob, saj vsa ravnanja osumljenca izkazujejo prav nasprotno, torej da je vse svoje postopke usmeril prav v uresničitev projekta, ki je bil v času sklepanja pogodb očitno načrtovan.

9. Pritožniki pritožbo gradijo na okoliščini, da sta osumljenec in oškodovanec kot tožilec sklenila posojilni pogodbi1, po katerih se je osumljeni zavezal posojilo odplačati pod pretnjo plačila zakonskih zamudnih obresti, ki sta jih specificirala. Dogovora osumljeni ni spoštoval kljub opozorilom in urgencam oškodovanca ter je ves čas zatrjeval, da bo posojeni denar porabil za nakup nepremičnine, da bo tja prestavil laboratorij, ki se je nahajal v njegovi hiši, ga izboljšal z nakupom dodatne opreme, česar pa ni storil niti oškodovancu ni vrnil izposojenega denarja. Prav tako osumljeni ni hotel podpisati dogovora sestavljenega po odvetniku Inkretu 15. 10. 2014. Laboratorija nikoli ni preselil ali izboljšal, čeprav je zemljišči kupil s tem namenom.

10. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene navedbe, saj je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sklepa, da z zahtevanim dokaznim standardom utemeljenega suma v predmetni kazenski zadev ni bilo izkazano, da je osumljenec ob sklepanju citiranih posojilnih pogodb ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa oziroma, da je bil že tedaj pri njem izkazan goljufiv namen. Ob takšnem zaključku, ko zbrani podatki in dokazi v predmetni zadevi prej nakazujejo, da gre med udeležencema za civilnopravno razmerje, glede katerega je nenazadnje oškodovanec s tožbo tudi uspel v pravdnem postopku, za obstoj osumljenčeve kazenske odgovornosti oziroma krivde niti ni odločilno, ali sta z oškodovancem kot tožilcem sklepala posojilno ali kakšno drugo pogodbo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo razumnim razlogom prvega sodišča v pritožbeno izpodbijanem sklepu, za katerega je ocenilo, da je pravilen in zakonit. 11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov iz drugega odstavka 96. člena ZKP, ki zavezuje oškodovanca kot tožilca k plačilu sodne takse.

1 Tako izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 6. 9. 2021, opr. št. P 77/2021, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 17. 3. 2022, opr. št. Cp 22/22