Jedro

Tožnik ne izkaže z zadostno stopnjo verjetnosti svoje trditve, da je bil šele 24. 6. 2020 seznanjen, kdaj izteče rok za tožbo, kot tudi ne trditve, da mu ni bil zagotovljen prevod sklepa v njegov jezik in da ni vedel, da se mudi z vložitvijo tožbe. Iz zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito, na katerem je tožnikov podpis, namreč ravno nasprotno izhaja, da je bil tožnik še pred izdajo sklepa (16. 6. 2020), preko tolmača za paštu jezik in torej v svojem jeziku ustno seznanjen, da mu bo izdan sklep o omejitvi gibanja ter poučen, da ima v treh dneh po prejemu pisnega odpravka sklepa možnost tožbe na Upravno sodišče, dne 19. 6. 2020 pa mu je bil vročen tudi prevod napadenega sklepa. Glede na omenjene podatke, ki so izkazani z listinami, katerih obstoj tožnik ne prereka in njihovi vsebini konkretno ne ugovarja, se tako pokaže, da drugačna in obenem povsem splošna zatrjevanja v predlogu o tem, da mu ni bil zagotovljen prevod in da ni vedel, da se mudi, očitno niso dovolj, oziroma ne zadoščajo za ugoditev predlogu.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

II. Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 26. 6. 2020 vložil tožbo zoper odločbo (pravilno: sklep) tožene stranke št. 2142-869/2020/3 (1312-09), izdan v zadevi priznanja mednarodne zaščite - pridržanja na podlagi 3. alinee prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Dne 29. 6. 2020 pa je sodišče v zvezi z vloženo tožbo prejelo še predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. V predlogu pa navaja, da mu je bil omenjeni sklep vročen 19. 6. 2020, da pa je šele 24. 6. 2020, ko je dal pooblastilo svoji pooblaščenki, razumel, da je rok za vložitev tožbe iztekel 22. 6. 2020. Predlog je zato pravočasno vložen znotraj subjektivnega roka osmih dni in objektivnega roka treh mesecev po 105. členu ZUP. Dalje navaja, da je rok za vložitev tožbe zamudil iz upravičenih razlogov. Slovenskega jezika namreč ne razume, angleškega pa bolj malo. Tožniku ni bil zagotovljen prevod odločbe (pravilno: sklepa) v njegov jezik niti ni vedel, da se mudi in da mora nemudoma pooblastiti svetovalca. Tako je na razgovor s svetovalko prišel 24. 6., ko je mislil, da pritožbeni rok še teče. Tudi s svetovalko se ni mogel posvetovati, ker ne pozna pravnih izrazov v angleščini, za zagotovitev prevajalca pa ni bilo dovolj časa. Svoje pravice je torej uspel zavarovati šele po prevzemu pooblastila s strani pooblaščenke in po pridobitvi in študiju dokumentacije. Kot dokaz prilaga vročilnico in izpodbijani akt ter predlaga svoje zaslišanje. Kot zamujeno dejanje pa prilaga tožbo zoper izpodbijani sklep ter predlaga, da se mu dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

3. Tožena stranka na predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni odgovorila, je pa posredovala upravne spise in navedla, da vztraja pri svoji odločitvi.

4. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

5. Po določbah 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki je pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru, lahko stranka v primeru, če iz opravičenega vzroka zamudi rok za tožbo ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je treba vložiti v osmih dneh, ko je prenehal vzrok za zamudo; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (prvi, drugi in tretji odstavek 24. člena).

6. V konkretnem primeru se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za tožbo zoper že omenjeni sklep o pridržanju. Kot izhaja iz predloga, razvidno pa je tudi iz upravnih spisov, je bil tožniku sklep, zoper katerega vlaga tožbo, nesporno vročen 19. 6. 2020. Tridnevni rok za tožbo je torej potekel 22. 6. 2020 in je torej tožnik z vložitvijo tožbe (26. 6), kot sam pove, nedvomno zamudil. Ko navaja razloge za zamudo, pa tožnik po presoji sodišča ne izkaže z zadostno stopnjo verjetnosti svoje trditve, da je bil šele 24. 6. 2020 seznanjen, kdaj izteče rok za tožbo, kot tudi ne trditve, da mu ni bil zagotovljen prevod odločbe (pravilno: sklepa) v njegov jezik in da ni vedel, da se mudi z vložitvijo tožbe. Iz zapisnika o o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito, na katerem je tožnikov podpis, namreč ravno nasprotno izhaja, da je bil tožnik še pred izdajo sklepa (16. 6. 2020), preko tolmača za paštu jezik in torej v svojem jeziku ustno seznanjen, da mu bo izdan sklep o omejitvi gibanja ter poučen, da ima v treh dneh po prejemu pisnega odpravka sklepa možnost tožbe na Upravno sodišče, dne 19. 6. 2020 pa mu je bil vročen tudi prevod napadenega sklepa. Glede na omenjene podatke, ki so izkazani z listinami, katerih obstoj tožnik ne prereka in njihovi vsebini konkretno ne ugovarja, se tako pokaže, da drugačna in obenem povsem splošna zatrjevanja v predlogu o tem, da mu ni bil zagotovljen prevod in da ni vedel, da se mudi, očitno niso dovolj, oziroma ne zadoščajo za ugoditev predlogu. Okoliščine za utemeljitev predloga je namreč treba po določbah citiranega tretjega odstavka 24. člena ZUS-1 v konkretnem primeru verjetno izkazati in to že ob vložitvi predloga. Te in takšne verjetnosti, ki bi zadoščala za ugoditev predlogu, pa po presoji sodišča v konkretnem primeru glede na povedano ni zaslediti.

7. Ker torej okoliščin, s katerimi utemeljuje razlog za zamudo, tožnik po presoji sodišča ni verjetno izkazal, je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje ob smiselni uporabi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljenega zavrnilo.

8. Čim pa je tako in predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne vzdrži pravne presoje, je tožba zoper izpodbijani sklep, vložena 26. 6. oziroma 29. 6. 2020 skupaj s predlogom, glede na nesporni datum vročitve sklepa tožniku (19. 6. 2020) in glede na (prekluzivni) tridnevni rok iz drugega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je potekel 22. 6. 2020, vložena prepozno.

9. Sodišče je zato moralo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavreči.