Jedro

Pritožbi priloženo izvedensko mnenje, ki ga je priskrbela obramba, je šteti kot strokovno mnenje, ki po vsebini dopolnjuje pritožbene razloge v odločilnih dejstvih in predstavlja zavračanje izvedenskih mnenj, na katerih temelji sodba.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.M. in V.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojeni A.M. je dolžan plačati povprečnino v višini 1000 EUR, obsojeni V.B. pa v višini 800 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 26.3.2007 A.M. in V.B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem in prvem odstavku 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, povprečnino v znesku 850 EUR ter stroške oškodovanca in izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.3.2008 pritožbi zagovornika obdolženega V.B. in zagovornikov obdolženega A.M. zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolženemu B. naložilo v plačilo povprečnino v znesku 600 EUR, obdolženemu M. pa v znesku 800 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obeh obsojenih. Zagovorniki A.M. uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jih zagrešilo pritožbeno sodišče in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter glede na obstoj precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev ugotovljenih v izpodbijani sodbi, razveljavi izpodbijani sodbi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

3. Zagovornik obsojenega V.B. se je v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti pridružil navedbam zagovornikov obsojenega A.M., predlagal, da se upoštevajo tudi glede obsojenega B., saj se enakovredno tičejo obeh soobsojenih ter izpostavil, da ostaja nerazčiščeno vprašanje vzročne zveze med zatrjevano posledico in dejanjem, ki se očita obtožencu in da niso upoštevani razlogi navedeni v psihiatričnem izvedenskem mnenju dr. V. 4. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovorih na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, podanih na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da sta neutemeljeni. Ugotavlja, da zahteva zagovornika obsojenega M. zatrjevanja, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, ne obrazloži, navedbe, da sodba nima razlogov o psihiatričnem izvedenskem poročilu mag. M.V., dr. med. in o krivdi obsojenega M. ter da je podano nasprotje med razlogi v sodbi pa ne držijo.

5. Glede zahteve zagovornika obsojenega V.B. vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva ne vsebuje nobenega konkretiziranega razloga iz prvega odstavka 420. člena ZKP, saj se zgolj sklicuje na razloge navedene v zahtevi zagovornikov soobsojenega M., sodišče pa se skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

B.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovorniki obsojenega A.M. utemeljujejo nasprotje med izrekom sodbe in razlogi sodbe z navedbo, da je bila v izreku izpodbijane sodbe pritožba obsojenega M. kot neutemeljena zavrnjena, ker oškodovančeva možganska kap ni pretrgala vzročne zveze med udarci, ki naj bi jih obsojena zadala oškodovancu in med njegovo posttravmatsko stresno motnjo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da zaradi odsotnosti simptomov in znakov pretresa možganov ni mogoče organsko povezati udarcev v glavo s kasnejšimi psihičnimi motnjami oškodovanca kot posledici organske poškodbe možganov.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Razlogi zavrnitve pritožbene navedbe o pretrgani vzročni zvezi v ničemer ne nasprotujejo zaključku sodišča, da možganska kap ni pretrgala vzročne zveze med udarci, ki naj bi jih obsojenca zadala oškodovancu in njegovo posttravmatsko stresno motnjo. Sodišče druge stopnje v prvem delu, opirajoč se na izvedensko mnenje dr. K., izključi neposredno zvezo med posttravmatskim psihičnim doživljanjem oškodovanca ter možganskim infarktom, s čimer izključi tudi zatrjevano pretrganje vzročne zveze, v nadaljevanju pa sklicujoč se na izvedensko mnenje dr. P. in dr. S. pojasni, da kasnejše psihične motnje oškodovanca niso odraz organske poškodbe živčevja, ki bi nastala pri udarcih, zadanih s strani obsojencev, pač pa psihološki odziv oškodovanca na obravnavani, zanj hudo stresen dogodek.

9. Trditve vložnikov, da izpodbijana sodba nima razlogov o psihiatričnem izvedenskem poročilu sodnega izvedenca, psihiatra, mag. M.V., dr. med., ne držijo. Sodišče druge stopnje se je na šesti strani sodbe opredelilo do navedenega izvedenskega mnenja, ki so ga zagovorniki priložili svoji pritožbi in pojasnilo, da je mnenje, ki si ga je priskrbela obramba za potrebe tega postopka, šteti kot strokovno mnenje, ki po vsebini dopolnjuje pritožbene razloge v odločilnih dejstvih in predstavlja zavračanje izvedenskih mnenj, na katerih utemeljeno temelji sodba, le drugačno oceno dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni našlo podlage, da bi v izvedenska mnenja izvedencev T. in K. podvomilo, zato je zavrnilo predlog po dopolnitvi dokaznega postopka.

10. Neutemeljene so navedbe zagovornikov, da izpodbijana sodba nima razlogov o M. očitani nezavestni malomarnosti glede oškodovančeve kronične posttravmatske stresne motnje. Zagovorniki so v pritožbi zatrjevali, da obdolženemu M. ni mogoče očitati nezavestne malomarnosti za povzročitev posttravmatske stresne motnje, ki jo je utrpel oškodovanec, ker ne obstoji vzročna zveza med obravnavanim dogodkom in hudo posledico na oškodovančevem zdravju. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene navedbe o prekinjeni vzročni zvezi in v celoti sprejelo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, s tem pa soglašalo tudi z ugotovljeno obliko krivde, katera je v sodbi sodišča prve stopnje natančno obrazložena.

11. Očitek zahteve, da so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ni utemeljen. Zagovorniki vidijo navedeno kršitev v tem, da je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe prvo povzet del izreka, da je z oškodovancem najprej fizično obračunal obdolženi B., nato pa obdolženi M., v nadaljevanju pa je navedeno, da ni mogoče točno opredeliti posameznih načinov njunih udarcev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v opisu dejanja, iz katerega izhaja, da je oškodovanca najprej s pestjo udaril in na tleh ležečega nekajkrat brcnil obsojeni B., nato pa ga je dvakrat s pestjo udaril v glavo obsojeni M., določno konkretizirano ravnanje obeh obsojenih, s katerim sta izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem in prvem odstavkom 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Sodišče prve stopnje je po presoji vseh izvedenih dokazov z gotovostjo zaključilo, da je obdolženima očitano dejanje v celoti dokazano, vključno z vsemi v izreku opisanimi udarci, kar je tudi prepričljivo obrazložilo ter dodalo, da ni mogoče točno, torej še natančneje, opredeliti posameznih načinov njunih udarcev, kar pa za obstoj predmetnega kaznivega dejanja niti ni potrebno, saj je ravnanje obsojenih v opisu že dovolj konkretizirano.

12. Zahteva trditve, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je v abstraktnem delu izreka sodbe govora o za vselej v manjši meri okvarjenem zdravju oškodovanca, v konkretnem delu pa o začasno hudo okvarjenem zdravju oškodovanca, ne konkretizira, zato je ni mogoče presoditi, sicer pa je iz konkretnega opisa dejanja razvidno, da je bilo oškodovančevo zdravje začasno hudo okvarjeno, kot tudi da je oškodovanec trajno osebnostno spremenjen.

13. Glede na določbo prvega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi. Le Vrhovno sodišče lahko ob odločanju o zahtevi, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu predvideno odločitev, česar pa Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo in je v celoti sprejelo zaključke nižjih sodišč.

14. V postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti velja pravilo, da se pravnomočna sodba preizkuša samo glede tistega obdolženca, v čigar korist je bila vložena zahteva, pri čemer se Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži, zato sklicevanje zagovornika obsojenega B. na zahtevo soobsojenega M. ne more biti upoštevno. Izjemo od navedenega pravila predstavlja v drugem odstavku 424. člena ZKP urejen institut beneficium cohaesionis, ki ureja postopanje sodišča v primeru spoznanja, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, za uporabo te določbe pa ni podlage, že iz razloga, ker sta izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo vložila oba. Zahteva zagovornika obsojenega V.B. trditve o neupoštevnosti razlogov psihiatričnega izvedenskega mnenja dr. V. ne konkretizira, zato je ni mogoče presoditi. Z zatrjevanjem, da ostaja nerazčiščeno vprašanje vzročne zveze med zatrjevano posledico in dejanjem, ki se očita obtožencu ter navajanjem lastne presoje, kaj je povzročilo osebnostno spremenjenost oškodovanca, vložnik zahteve graja sprejeto dokazno oceno, utemeljuje torej zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

15. V zahtevi zagovornikov obsojenih M. in B. zatrjevane kršitve po drugi točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva zagovornika obsojenega B. pa je vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obsojenega A.M. in V.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.