Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je tožnik ob poškodbi utrpel kratkotrajni intenzivni primarni strah, utemeljeno pa je trpel tudi strah za uspeh zdravljenja, ki ni potekalo v skladu s predvidevanji, ko mavec ni zadostoval in je bilo treba kostne odlomke v ponovni operaciji naravnati in učvrstiti z os materialom, pri čemer je tožnik fizični delavec in eksistenčno odvisen od normalne uporabe obeh rok, tako da je sodišče ugotovilo, da se je intenzivno bal za uspeh zdravljenja, je primerna odškodnina iz naslova strahu v višini 1.500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka prisojena odškodnina zviša za 3.500,00 EUR (na 16.946,80 EUR), - zavrnjeni del zahtevka v II. točki izreka zniža za 3.500,00 EUR (na 39.500,00 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 103,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od naslednjega dne po poteku roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg že izplačane nesporne odškodnine še 13.446,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 945,51 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je prišlo sodišče v sodbi samo s seboj v nasprotje s tem, ko je za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem tožniku priznalo le 3.000,00 EUR odškodnine. Takšno odločitev je oprlo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, iz katerih nedvomno izhaja tožniku prizadejana škoda, katere protivrednost občutno presega prisojeni znesek. Povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke in navaja, da je sodišče spregledalo dejstvo, da bo pritožnik lažje telesne bolečine občasno trpel do konca svojega življenja, tako ob fizičnih obremenitvah kot pri vremenskih razmerah, te bolečine lahko občasno preidejo tudi v srednje hude bolečine. Ostale telesne bolečine, ki jih je tožnik pretrpel, je sodišče sicer navedlo, vendar pa jih dejansko ni upoštevalo, nedvomno opravičujejo višjo odškodnino od priznane. Sodišče očitno tudi ni upoštevalo škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi nevšečnosti pri samem zdravljenju in ki iz razloga, da ni šlo za običajen postopek zdravljenja, bistveno presega protivrednost priznane odškodnine. Povzema nevšečnosti, in sicer navaja, da je moral tožnik en mesec nositi radius mavec in nato še radius longeto, prestal je dva operativna posega, dva dni je bil hospitaliziran, 15-krat je bil rentgensko slikan, imel je 13 kontrolnih pregledov pri travmatologu ter mesečne periodične preglede pri svojem osebnem zdravniku v obdobju več kot dveh let, hoditi je moral na dolgotrajne in boleče fizioterapije (skupno 10 ponovitev). Na podlagi računalniške tomografije levega zapestja dne 6. 10. 2010 je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku vidna začetna artroza radiokarpalnega sklepa, zaradi česar ni več sposoben opravljati fizičnega dela in mu je bila od 9. 3. 2011 dalje priznana III. kategorija invalidnosti. Tožnik je bil kar dve leti in tri mesece v bolniškem staležu in ni mogel opravljati gradbenih del. Po škodnem dogodku so se tožniku začele pojavljati psihične težave. Glede na navedeno je tožniku priznana bistveno premajhna odškodnina. Sodišče je odločilo v nasprotju z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine, sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 311/2009. Sodišče odškodnine za strah ni priznalo v skladu z okoliščinami konkretnega primera, ne ujema se niti z obrazložitvijo sodišča v sodbi, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neposreden udarec vozila v roko tožnika je bil zanj nepričakovan in agresiven, bal se je za lastno življenje, sprva je zavračal operacijo, ker ga je bilo strah, kar vse že opravičuje višjo odškodnino kot zgolj 1.000,00 EUR. Poleg tega je utrpel strah za uspeh zdravljenja, kar je potrdil tudi sodni izvedenec, ki se je skozi čas še dodatno stopnjeval, saj zdravljenje ni bilo uspešno. Tožnika je bilo strah tudi za lastno eksistenco. V odločbi VIII Ips 311/2009 se je Vrhovno sodišče izreklo o pomembnosti okoliščine dolgotrajnosti strahu in ne le njegove intenzivnosti in prisodilo odškodnino za strah v višini 4,9 povprečnih plač. V konkretnem primeru je strah trajal še bistveno dlje, zato je odškodnina v višini 1.000,00 EUR prenizka. Nasprotuje tudi odškodnini, ki mu jo je sodišče priznalo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je ugotovilo, da je izvedenec pojasnil, da je tožnik utrpel trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu. Zaradi poškodb levega zapestja tožnik ne more več opravljati težkega fizičnega dela zidarja in je bil iz tega razloga tudi uvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Star je 50 let in bi z delom lahko preživljal sebe in svojo družino še vsaj nadaljnjih 10 let, kar mu je onemogočeno. Zaradi navedenega je podvržen duševnim bolečin. Napačne so ugotovitve sodišča, da ni verjeti, da naj bi se tožnik glede na svoj poklic in starost pred poškodbo še posebej ukvarjal s športom, saj tega ni zatrjeval. Tožnik je namreč v tožbi le izpostavil dejstvo, da je bil aktiven tako v običajnem življenju kot pri športnem vidiku, na kar ne more vplivati niti starost niti vrsta njegove zaposlitve. Sodišče je tako premalo upoštevalo dejstvo, da se tožnik najverjetneje nikoli več ne bo mogel ukvarjati s športom, iz zdravstvene dokumentacije jasno izhaja, da se mora izogibati kakršnimkoli obremenitvam. Poleg športa je bil tožnik aktivna oseba tudi v drugih pogledih. Bistveno se mu je poslabšala kvaliteta življenja, česar se zaveda in posledično močno duševno trpi. Nasprotuje priznani odškodnini zgolj v višini 14.000,00 EUR in se sklicuje na odločbo VIII Ips 311/2009, kjer je bila prisojena odškodnina v višini 39 povprečnih plač.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tožnika napačno uporabilo materialno pravo, saj ta odstopa od odškodnin, ki so jih sodišča prisojala v podobnih primerih. Povzema ugotovitve o poškodbi in posledicah ter navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da je bil tožnik samo zaradi poškodbe uvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila zaradi bolezni priznana III. kategorija invalidnosti (mnenje z dne 11. 4. 2012). Izvedenci so ugotovili, da so pri zavarovancu prisotne politopne bolečine, zato je bila še nadalje utemeljena III. kategorija invalidnosti. Nadalje je iz izvedenskega mnenja z dne 9. 3. 2011 razvidno, da je razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti posledica poškodbe zapestja in tudi psihičnih motenj v smislu prilagoditvene motnje. Tožena stranka meni, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti največ v višini 9.000,00 EUR in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 721/2008 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 16/2000 in II Cp 2638/2011. 4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranka pa ni utemeljena.

5. Pravno podlago in merila za določitev denarne odškodnine za nematerialno škodo določa Obligacijski zakonik (OZ). Ta v 179. členu določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to upravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Materialno pravo je zato pravilno uporabljeno, če je oškodovancu priznana pravična odškodnina, ki predstavlja ustrezno individualizacijo zadoščenja in hkrati odgovarja merilom, ki jih začrtjujejo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter splošnim gospodarskim razmeram. 182. člen OZ pa določa, da sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi tudi odškodnino za bodočo škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v obravnavani prometni nesreči utrpel le vsklepni zlom spodnjega dela koželjnice in udarnino levega kolka, medtem ko izguba sluha pri tožniku ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, prav tako je zaključilo, da v vzročni zvezi s prometno nesrečo ni prilagoditvena motnja. Glede anksiozno depresivne motnje pa je ugotovilo, da intenzivnost stresa ob obravnavanem škodnem dogodku ne dosega kriterijev za pojavljanje katere izmed s stresom povezanih psihičnih motenj, tako da tudi glede te vzročna zveza ni bila izkazana in tudi te zato pri odmeri odškodnine (tako pri telesnih bolečinah in nevšečnostih, kot pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

7. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin iz nevšečnosti tožeča stranka navaja, da naj bi obstajalo nasprotje v razlogih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ker je sodišče tožniku prisodilo le 3.000,00 EUR, iz ugotovitev izvedenca pa izhaja škoda, ki presega prisojeni znesek. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, pač pa tovrstne navedbe predstavljajo zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava pri določitvi višine odškodnine za tovrstno škodo. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo, da bo tožnik lažje telesne bolečine trpel še v bodoče, predvsem pri večjih fizičnih obremenitvah levice, kakor tudi ob vremenskih spremembah, te bolečine pa lahko občasno preidejo tudi v srednje hude bolečine, saj je sodišče prve stopnje tudi takšno ugotovitev pri obsegu škode navedlo. Tudi ta pritožbena navedba tako očitno meri na zmotno uporabo materialnega prava pri določitvi višine odškodnine, enako kot tudi zatrjevanje, da sodišče očitno ni upoštevalo vse škode zaradi pretrpelih nevšečnosti. Kot že navedeno, pa tožeča stranka neutemeljeno opozarja na psihične težave po škodnem dogodku, za katere vzročna zveza ni bila izkazana.

8. Upoštevaje dejstvo, da je tožnik trpel hude telesne bolečine v obdobju 2 dni, srednje hude bolečine kumulativno v obdobju dveh mesecev, lahke telesne bolečine pa skupno v obdobju šestih mesecev in upoštevaje že navedene bodoče telesne bolečine ter s strani izvedenca ugotovljene nevšečnosti in neugodnosti v času zdravljenja (pregled v urgentni travmatološki ambulanti UKC, naravnava zloma levega zapestja v splošni anesteziji in zamavčenje, uživanje tablet proti bolečinam, 16-krat pregledi na Polikliniki pri specialistu kirurgu travmatologu, zamavčenje levega zapestja, prstov, operacija levega zapestja, prva preveza, odstranjevanje šivov, začetno razgibanje zapestja, 10x ambulantna fizioterapija, predoperativna priprava, prejemanje infuzijskih raztopin in analgetikov, 20 filmov s 27 rentgenskimi slikami in obiski osebnega zdravnika) je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo prenizko. Upoštevaje bolečinska obdobja in obseg nevšečnosti je po oceni sodišča druge stopnje iz tega naslova pravična denarna odškodnina v višini 6.000,00 EUR. Pritožba se neutemeljeno v primerjavo sklicuje na odločbo VIII Ips 311/2009 (sklepni zlom spodnjega dela leve koželjnice z odlomkom stiloidnega odrastka in zdrobljeni zlom spodnjega dela desne koželjnice s pomaknitvijo zlomljenih delov kosti, kjer je šlo za daljše bolnišnično zdravljenje ter relativno večji obseg nevšečnosti – na primer 40 rentgenskih slikanj, prehodno pa se je poslabšalo tudi stanje tožnikove duševne bolezni - depresije). Primerljivejša je zadeva VSL II Cp 16/2000, kjer je bila za podoben obseg škode priznana odškodnina v višini 800.000,00 SIT (5,95 povprečih plač), kar upoštevaje višino povprečne plače na dan sojenja predstavlja znesek 5.935,00 EUR ter zadeva II Ips 859/2008, v kateri je bila za nekoliko manjši obseg škode prisojena odškodnina v višini 5,5 povprečne plače. Sodišče druge stopnje je zato prisojeno odškodnino zvišalo, kot že navedeno, na 6.000,00 EUR.

9. Utemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede višine prisojene odškodnine iz naslova strahu. Sodišče je iz tega naslova prisodilo tožniku 1.000,00 EUR, tudi po oceni sodišča druge stopnje nekoliko prenizko. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je tožnik ob poškodbi utrpel kratkotrajni intenzivni primarni strah, utemeljeno pa je trpel tudi strah za uspeh zdravljenja, ki ni potekalo v skladu s predvidevanji, ko mavec ni zadostoval in je bilo treba kostne odlomke v ponovni operaciji naravnati in učvrstiti z os materialom, pri čemer je tožnik fizični delavec in eksistenčno odvisen od normalne uporabe obeh rok, tako da je sodišče ugotovilo, da se je intenzivno bal za uspeh zdravljenja, je primerna odškodnina iz naslova strahu v višini 1.500,00 EUR, zato je sodišče druge stopnje odškodnino iz tega naslova zvišalo za 500,00 EUR. Neutemeljeno pritožba opozarja na odločbo VIII Ips 311/2009 glede višine prisojene odškodnine iz tega naslova, ko je dalj časa trajajoči strah vplival tudi na duševno bolezen tožnika. Tudi v tem delu pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (ker se višina odškodnine ne ujema z razlogi), dejansko pa gre za zatrjevano napačno uporabo materialnega prava.

10. Glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti se, kot že navedeno, pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri upoštevalo, da ima tožnik trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu, v slednjem se kažejo kot omejena gibljivost levega zapestja lažje stopnje, lažja ohlapnost drobnih mišic leve roke in v primerjavi z desno roko za 1/3 zmanjšani grobi stisk leve roke. Zaradi poškodbe levega zapestja tožnik ne more več opravljati težkega fizičnega dela zidarja, pri čemer je glede teh ugotovitev sodišče prve stopnje sledilo izvedencu. Tožena stranka sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da tožnik v III. kategorijo invalidnosti ni bil uvrščen samo zaradi poškodbe. Iz izvedenskega mnenja z dne 9. 3. 2011 (A57) je tako razvidno, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, iz 16. točke mnenja pa izhaja, da je razvrstitev v to kategorijo posledica poškodbe zapestja in psihičnih motenj v smislu prilagoditvene motnje, torej za razvrstitev poškodba ni bila izključni vzrok, vendar navedeno na odločitev ne vpliva, saj je za odmero odškodnine iz tega naslova odločilen dejanski obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot navaja sama tožena stranka, je bil tožnik uvrščen v III. kategorijo invalidnosti tudi zaradi poškodbe, ne pa le zaradi le-te. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je tako treba upoštevati, da je sodišče ugotovilo, da tožnik od poškodbe dalje ne more več delati, medtem ko je prej poklic lahko opravljal in je z zaslužkom preživel sebe in svojo družino in zato trpi duševne bolečine.

11. Pritožba tožnika v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo tudi tožnikovih trditev, da se ne bo mogel ukvarjati s športom. Tožnik trditve, da naj bi se še posebej ukvarjal s športom sicer ni podal (glede tega je sodišče navedlo, da mu ni verjeti, da se je glede na svoj poklic in leta pred poškodbo še posebej ukvarjal s športom), upoštevati pa je, da se zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika kaže tudi pri ostalih dejavnostih in aktivnostih, tožnik je takšne trditve podal, tožena stranka pa jih ni prerekala. Neutemeljeno pa tožnik tudi pri tej postavki izpostavlja posledice na duševnem zdravju (te so bile upoštevane v sodbi VIII Ips 311/2009, ki s konkretno zadevo zadevo ni primerljiva), saj, kot je bilo že navedeno, glede takšnih trditev vzročna zveza ni bila dokazana. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je razvidno iz gornjih ugotovitev, je po oceni sodišča druge stopnje odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika v višini 14.000,00 EUR odmerjena pravilno. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe tožnika, da je odmerjena prenizko, kot tudi tožene stranke, da naj bi šlo iz tega naslova tožniku največ 9.000,00 EUR. Tudi sodbe, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, s konkretno zadevo niso v celoti primerljive, saj je na primer tožnica v zadevi II Ips 721/2008 svoje delo še najprej opravljala (odškodnina iz tega naslova bi glede na višino povprečne plače ob sojenju znašala 10.206,00 EUR – 10,23 plač), enako velja tudi za zadevo VSL II Cp 16/2000, ko bi glede na vrednost povprečnih plač v času sojenja v konkretni zadevi odškodnina znašala 11.860,00 EUR (11,89 plač), primerljiva pa tudi ni zadeva VSL II Cp 638/2011. Glede na navedeni zadevi gre torej tožniku nekoliko višja odškodnina, to je 14.000,00 EUR, kot je tožniku pravilno prisodilo sodišče prve stopnje.

12. V celoti je sodišče druge stopnje tožniku prisojeno odškodnino zvišalo za 3.500,00 EUR, za enak znesek je zmanjšan zavrnjeni del zahtevka. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. členu ZPP. V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje, ki ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, iz že navedenih razlogov, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. V stroške postopka na prvi stopnji sodišče druge stopnje ni posegalo, saj šele po spremembi sodbe in dvigu odškodnine za 3.500,00 EUR uspeh tožeče stranke znaša približno 1/3, kot je pri izračunu že upoštevalo sodišče prve stopnje.

14. Glede pritožbenih stroškov je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi glede izpodbijanega dela (43.000,00 EUR) znaša 1.019,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo PTT storitev 20,00 EUR, 22% DDV pa 228,62 EUR. Skupaj potrebni pritožbeni stroški tožnika znašajo 1.267,82 EUR. Tožeča stranka je uspela glede zneska 3.500,00 EUR, izpodbijala pa je znesek 43.000,00 EUR, torej je bil njen uspeh 8,14%. V tem obsegu ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, torej 103,20 EUR. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.