Jedro

Tisti, ki je pridobil (s cesijo) pravico, o kateri teče pravda, more, ni pa dolžan, vstopiti v pravdo. Če ne vstopi, se pravda nadaljuje s pravdno (tožečo) stranko v skladu s 195. čl. ZPP/77. Če tožnik udira svojo terjatev po nastopu litispendence, ostane še naprej stranka v pravdi. Odslej se toži ne za svojo, ampak za odstopljeno materialno pravico. Z odtujitvijo je torej nastala sprememba v materialnem, ne pa tudi v procesnopravnem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 7.262,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2000 dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 97/20496 z dne 23.9.1997 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka, s katerima je bilo prvotni dolžnici, sedanji toženki naloženo, da plačala prvotni upnici, sedanji tožeči stranki znesek 1.452.469,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1997 do plačila in ji povrne stroške v znesku 15.025,00 SIT. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo nadalje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.262,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1998 do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka sama trpeti svoje stroške.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V obrazložitvi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je v zadevi nesporno, da je tožeča stranka svojo terjatev napram toženi stranki s cesijsko pogodbo odstopila Zavarovalni družbi Adriatic d.d. Koper. To z drugimi besedami pomeni, da je vtoževana terjatev tožeče stranke napram toženi stranki ugasnila. Toženka ni več dolžnik tožeče stranke, pač pa je dolžnik prevzemnika terjatve. Slednji pa ni podal nobene izjave v tej pravdi, da sedaj od toženke on vtožuje to terjatev oziroma proti toženki ni vložil tožbe za to terjatev, kar pa seveda še lahko stori. Če je torej terjatev tožeče stranke napram toženi stranki po materialnem pravu ugasnila, tožeča stranka nima več kaj terjati od tožene stranke, ampak mora tožbo proti toženi stranki umakniti. Prvostopno sodišče je torej napačno uporabilo materialnopravne določbe ZOR, ki se nanašajo na cesijo.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, v obrazložitvi pa navaja, da je tožeča stranka v tej pravdi naznanila dejstvo cesije in sodišču predlagala, da toženo stranko pozove na privolitev v spremembo. Brez te privolitve namreč Zavarovalna družba Adriatic d.d. ne more vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke (2. odstavek 195. člena ZPP). Ker je tožena stranka izrecno izjavila, da v takšno spremembo ne privoli, tožeči stranki procesna legitimacija v pravdnem postopku ni prenehala (1. odstavek 195. člena).

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ima prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče obvestila o tem, da je svojo terjatev do tožene stranke cedirala Zavarovalni družbi Adriatic d.d. Koper. To se je zgodilo s pogodbo z dne 24.12.1997, torej v teku te pravdne pred sodiščem prve stopnje, saj je sedanja tožeča stranka kot upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 10.9.1997, ta predlog pa je bil skupaj s sklepom o izvršbi vročen takratni dolžnici, sedanji toženki N. K. dne 7.10.1997. Tožeča stranka se tudi povsem pravilno sklicuje na določbe 195. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri v primeru, če katera od strank odtuji pravico, o kateri teče pravda, ni to ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča. Tisti, ki je pridobil pravico, o kateri teče pravda, mora vstopiti v pravdo namesto tožnika samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Tožeča stranka je že na glavni obravnavi dne 9.7.1998 navedla, da je terjatev, ki jo ima tožeča stranka do tožene stranke, s cesijsko pogodbo prenešena na Zavarovalno družbo Adriatic d.d., pri kateri je imela tožena stranka zavarovan kredit. To izjavo je ponovila v pripravljalni vlogi z dne 10.7.1998, kateri je priložila tudi kopijo pogodbe o odstopu terjatve in predlagala sodišču, da v skladu s 195. členom ZPP pozove toženo stranko na privolitev v spremembo tožeče stranke. Na glavni obravnavi dne 23.11.1998 pa je tožena stranka izjavila, da v takšno spremembo ne privoli, zato je sodišče v skladu s citiranimi določbami 195. člena ZPP pravdo nadaljevalo s prvotno tožečo stranko. Taka odločitev sodišča prve stopnje pa je seveda povsem pravilna in zakonita, saj glede na določbe 195. člena ZPP v primeru, da tožnik cedira svojo terjatev šele po nastopu litispendence, ostane še naprej stranka v pravdi. Do cesije je bil še aktivno legitimiran, po cesiji pa ne več, vendar ostane v pravdi kot stranka, kot tožnik. Odslej naprej se toži ne za svojo, ampak za odstopljeno materialno pravico. Pravico voditi pravdo v svojem imenu za tujo materialno pravico ima prav po izrecni določbi 1. odstavka 195. člena ZPP. Z odtujitvijo je torej nastala sprememba v materialnem, ne pa v procesnopravnem razmerju.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker je ugotovilo, da edina v pritožbi uveljavljana kršitev ni podana, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora po načelu uspeha v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP) sama nositi svoje stroške. Odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Pritožbene stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo, to je za plačilo sodne takse, pa pritožbeno sodišče šteje za stroške, ki so bili v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP potrebni za pravdo, zato je toženi stranki naložilo, da te stroške povrne tožeči stranki.