Jedro

Tožena stranka je izplačilo očetovskega nadomestila pravilno omejila na višino dva in pol kratnika povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na podlagi zadnjih znanih uradnih podatkov o mesečnih plačah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2008 v delu, kjer je tožeči stranki priznana pravica do očetovskega nadomestila v sorazmernem delu mesečnega bruto zneska nadomestila, ki znaša na dan odločanja 3.158,93 EUR za celotni mesec ter da je tožeča stranka upravičena do očetovskega nadomestila v sorazmernem delu mesečnega bruto zneska nadomestila, ki znaša na dan odločanja 10.341,28 EUR bruto za celoten mesec. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se že citirana dokončna odločba tožene stranke odpravi v delu, kjer je tožeči stranki priznana pravica do očetovskega nadomestila v sorazmernem delu mesečnega bruto zneska nadomestila, ki znaša na dan odločanja 3.158,93 EUR za celoten mesec in da je tožeča stranka upravičena do očetovskega nadomestila za obdobje od 20. 8. 2007 do 3. 9. 2007 v višini 100 % povprečne osnove, od katere so bili obračunani prispevki za starševsko varstvo v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo prve vloge za starševski dopust ter da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni od izdaje sodbe izdati odločbo o višini očetovskega nadomestila. Sodišče je tudi odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi 9. člen Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG; Ur. l. RS, št. 114/2006) le delno razveljavil posamezne člene Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSVDP; Ur. l. RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo) oziroma da naj bi bile v 9. členu ZUTPG določbe ZSVDP razveljavljene le v delu, kjer določijo višino posameznih transferjev v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače in povprečne plače v Republiki Sloveniji. Prav tako pa je tudi napačen zaključek sodišča, da 6. alinea prvega odstavka 9. člena ZUTPG ni razveljavila 43. člena ZSVDP glede limitiranja očetovskega nadomestila. Določba 43. člena ZSVDP, na katero se opira izpodbijana odločba tožene stranke je bila razveljavljena s 1. 1. 2007. Gramatikalna razlaga celotnega 9. člena ZUTPG in 6. alinee 9. člena ZUTPG pokaže, da se 43. člen ZSVDP, ki ureja limitiranje starševskih nadomestil v celoti razveljavi. Razveljavitev pa pomeni, da sistema limitiranja ni, ne pa, kot je razumeti iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi se sistem limitiranja še naprej uporabljal, vendar z drugačnimi omejitvami. V prid tej razlagi govori dejstvo, da bi lahko zakonodajalec določbo 9. člena ZUTPG, še zlasti 6. alineo formuliral drugače, vendar je ni. Zakonodajalec je z 9. členom ZUTPG določbo 43. člena izrecno razveljavil v celoti. Če je določbo v celoti razveljavil, potem njegov namen ni bil, da bi ohranil sistem limitiranja. Če bi imel namen ohraniti sistem limitiranja, potem določbe 43. člena ne bi smel razveljaviti, pač pa bi jo moral ohraniti oziroma ustrezno spremeniti. Besedila prvega odstavka 9. člena ZUTPG ni mogoče razumeti, da bi se razveljavitev 43. člena ZSVDP nanašala samo na način določitve omejitve (to je, da bi se od uveljavitve ZUTPG za limitiranje uporabljala povprečna plača v RS v višini, veljavni na dan 31. 12. 2006, kot to določa 2. člen ZUTPG, namesto povprečne plače v RS na podlagi zadnjih znanih uradnih podatkov o mesečnih plačah, kot je to določal prvi odstavek 43. člena ZSVDP). Besedilo prvega odstavka 9. člena ZUTPG je pojasnjevalne narave in opisno opredeljuje, katere določbe zakonov se razveljavijo (v celoti). Razveljavitev izhaja tudi iz zapisa pri 43. členu ZSVDP v bazi Ius Info. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka sicer sodbo izpodbija tudi zaradi kršitev določb postopka, vendar teh kršitev ne navaja, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke in potrdil prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka upravičena do očetovskega dopusta v trajanju 15 koledarskih dni, ki ga bo izrabila v strnjenem nizu od 20. 8. 2007 do 3. 9. 2007 v obliki polne odsotnosti z dela ter je za to obdobje upravičena do očetovskega nadomestila v sorazmernem delu mesečnega bruto zneska nadomestila, ki znaša na dan odločanja 3.158,93 EUR za celoten mesec. Očetovsko nadomestilo se usklajuje enkrat letno v mesecu januarju z rastjo cen življenjskih potrebščin.

V zadevi je sporna višina priznanega očetovskega nadomestila. Tožena stranka je namreč izplačilo očetovskega nadomestila omejila na višino dva in pol kratnika povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na podlagi zadnjih znanih uradnih podatkov o mesečnih plačah.

ZSVDP v 41. členu določa, kako se oblikuje osnova za izračun starševskega nadomestila. V 43. členu, pa je določeno, da izplačilo starševskega nadomestila, razen porodniškega nadomestila, ne more biti višje od dva in pol kratnika povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na podlagi zadnjih znanih uradnih podatkov o mesečnih plačah. Izplačilo starševskega nadomestila tudi ne more biti nižje od 55 % minimalne plače. Kasneje je bil sprejet ZUTPG, ki določa višine, enotni način in rok usklajevanja posameznih vrst transferjev posameznikom in gospodinjstvom, ki se izplačujejo iz javnih finančnih virov v Republiki Sloveniji, to je iz državnega proračuna, proračunov občin, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (1. člen). Z dnem uveljavitve navedenega zakona so prenehale veljati določbe zakonov in drugih predpisov, ki določajo višine posameznega transferja ali njihovega dela v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače ali povprečne plače v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 9. člena ZUTPG). V 6. alinei prvega odstavka 9. člena istega zakona je tudi določeno, da preneha veljati 43. člen ZSVDP, ki se nanaša na najvišje in najnižje izplačilo nadomestila. Glede omejitve višine izplačila starševskega nadomestila torej ni mogoče uporabiti 43. člen ZSVDP, kajti le ta je z uveljavitvijo ZUTPG prenehal veljati, kar pa ne pomeni, da sama višina nadomestila ni več omejena. Glede višine je namreč potrebno uporabiti določbo 2. člena ZUTPG, kjer je določeno, da v primerih, ko so višine posameznega transferja določene v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače ali povprečne plače v RS, se kot višine upoštevajo vrednosti, veljavne na dan 31. decembra 2006, ki jih objavi minister oziroma ministrica, pristojen za socialne zadeve. Na dan 31. 12. 2006 je bila še vedno v veljavi določba 43. člena ZSVDP. Po omenjenem datumu druga višina ni bila določena. Pristojen minister je sprejel le sklepe o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji v letu 2007 (Ur. l. RS, št. 5/2007) oziroma v letu 2008 (Ur. l. RS, št. 5/2008). Ker druga višina ni bila določena, je torej potrebno upoštevati višino, veljavno na dan 31. 12. 2006, kar pomeni tudi omejitev izplačila, kot je bila tedaj določena v 43. členu ZSVDP.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede razlage določb ZUTPG oziroma namena tega zakona, pritožbeno sodišče opozarja na obrazložitev predloga navedenega zakona, kar vse je razvidno iz Poročevalca državnega zbora Republike Slovenije (priloga B/2), iz katerega izhaja, da je bil namen omenjenega zakona poenotenje mehanizmov usklajevanja za vse transferje, ki se izplačujejo iz javno-finančnih virov in zagotovitev enakopravnega socialnega položaja upravičencev do posameznih vrst transferjev. Iz namena zakona torej ne izhaja, da bi odpravil omejevanje izplačila, torej določitve najvišjega oziroma najnižjega izplačila starševskega nadomestila. Tudi kasneje sprejeti Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo (Ur. l. RS, št. 31/2008), ki za presojo sporne zadeve sicer ni odločilen, saj je bil izdan šele po izdaji prvostopenjske odločbe tožene stranke, v 51. členu določa omejitev izplačila starševskega nadomestila tako navzgor kot tudi navzdol. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.