Jedro

Presoja upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja, verjetni izgled za uspeh in jo je razumno začeti. Taka presoja pa ne sme preseči pravnega standarda očitno nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Delovnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 115/2013 z dne 14. 5. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. Bpp 115/2013 z dne 14. 5. 2013, je tožena stranka odločila, da se prosilcu ne dodeli brezplačna pravna pomoč. V obrazložitvi navaja, da je prosilec (tožnik v tem sporu) dne 19. 4. 2013 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v socialnem sporu. Iz odločbe CSD Žalec z dne 22. 4. 2013 je razvidno, da je za čas od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2013, upravičen do denarne socialne pomoči v višini 122,49 EUR neto mesečno in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za isto obdobje. Iz odločb CSD Žalec z dne 13. 6. 2012, 28. 11. 2012 in 21. 2. 2013, je razvidno, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči, vendar le v določenem znesku, ne pa v višini 260 EUR, kot je najvišji priznani znesek socialne pomoči skladno z določbami Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Iz obrazložitve izhaja, da je center za socialno delo upošteval posredno ugotovljeni dohodek v višini 138,75 EUR. Navedeno odločitev je potrdil pritožbeni organ. Iz obrazložitve vseh navedenih odločb izhaja, da predstavlja posredno ugotovljeni dohodek kredit, katerega odplačuje prosilec ter dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti. Oba upravna organa sta tako verjetno pravilno uporabila določbo 20. člena ZSVarPre in odločila, da je prosilec upravičen le do razlike med najvišjim zneskom denarne socialne pomoči 260 EUR in posredno ugotovljenim zneskom ter dohodkom iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti.

2. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka s tem, ko je navedla, da sta oba upravna organa verjetno pravilno uporabila določbo 20. člena ZSVarPre, da je tožnik upravičen le do razlike med najvišjim zneskom denarne socialne pomoči in posredno ugotovljenim zneskom ter dohodkom iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, prekomerno posegla v samo vsebino zadeve, o kateri je tožnik šele nameraval vložiti tožbo oziroma začeti socialni spor. Za takšno stališče ni imela nobene opore, tožniku je vnaprej odrekla pravico do sodnega varstva in je o zadevi, o kateri sploh ni bila vprašana, na nek način tudi razsodila. Namesto, da bi ugotavljala, ali je tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, je ugotavljala, ali bo s svojim zahtevkom uspel, čeprav ji argumenti v pritožbi, ki jo je tožnik nameraval vložiti, sploh niso bili znani. Tožnik ocenjuje, da ima v socialnem sporu verjetne izglede za uspeh, in da njegova zahteva ni očitno nerazumna. Tožena stranka je sama ugotovila, da sta oba upravna organa le verjetno pravilno odločila, kar pomeni, da je prav tako verjetno, da sta odločila tudi nepravilno. Tožnik je socialni spor že sprožil in vložil dve tožbi za odpravo izpodbijanih odločb. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. V spornem primeru je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker po njeni presoji ne izpolnjuje vsebinskega pogoja, ki ga določa 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

6. Presoja upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno začeti. Taka presoja pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Tožena stranka v razlogih za takšno odločitev navaja zgolj to, da sta po njeni oceni tako Center za socialno delo Žalec, kot tudi ministrstvo verjetno pravilno uporabila določbo 20. člena ZSVarPre in odločila, da je prosilec upravičen le do razlike med najvišjim zneskom denarne socialne pomoči 260 EUR in posredno ugotovljenim zneskom ter dohodkom iz osnovne kmetijske iz gozdarske dejavnosti.

7. Po presoji sodišča zgoraj navedena razlaga tožene stranke, ne zadostuje za odločitev, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato zadeva očitno nerazumna. 20. člen ZSVarPre določa v prvem odstavku, da se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Med strankami postopka ni sporno, da tožnik v zadnjih treh mesecih plačuje kredit v višini 138,75 EUR. Ali se takšni mesečni obroki, ki po navedbah tožnika predstavljajo odplačevanje stanovanjskega kredita, lahko štejejo za fiktivno ugotovljeni dohodek v višini posredno ugotovljenih dohodkov, pa je po presoji sodišča dejansko in pravno vprašanje, glede katerega je tožnik že dne 16. 5. 2013 vložil pravno sredstvo pri pristojnem sodišču. To pomeni, da je tožena stranka z razlogi v izpodbijani odločbi že posegla v vsebinsko odločanje, za kar pa je pristojno Delovno in socialno sodišče. Po presoji sodišča, glede na okoliščine spornega primera, zadeva ni očitno nerazumna, tako da je razumno začeti socialni spor zoper upravno odločbo, s katero je odločeno, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči samo v višini 121,25 EUR in sicer v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 11. 2012. Sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi, da je tožnik upravičen le do razlike socialne pomoči, zgolj pavšalno navedla tudi dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, ki pa ga ni niti določno, niti dokazno utemeljila.

8. V ponovnem postopku bo tožena stranka, upoštevajoč zgoraj navedeno mnenje sodišča, ob nadaljnji presoji ostalega premoženjskega stanja tožnika po določbi 27. člena ZSVarPre, ki se uporablja v zvezi z določbo 13. člena ZBPP odločila, ali tožnik v socialnem sporu izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 9. Sodišče je izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

10. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.