Jedro

Površna in pomanjkljiva dokazna ocena ni povzročila zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavlja le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi takšne površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.159,60 EUR v roku 15 dni s pripadki (3. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev pod 1. točko izreka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in ustrezno spremeni sklep o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je ugotovilo, da policisti niso imeli razloga tožniku slediti na stranišče, tam z njim fizično obračunati in ga prisilno privesti na policijsko postajo. Glede na izvedene dokaze je takšna ugotovitev nepravilna. Opozarja na izpovedbo priče K. U., iz katere sledi, da se je tožnik izogibal identifikacijskemu postopku in predložitvi dokumentov ter pri tem žalil policiste. Enako oziroma podobno sta izpovedala tudi zaslišana D. S. in S. P.. Nepravilna je nadalje ugotovitev, da policisti tožnika niso predhodno opozorili na nedostojno in žaljivo ravnanje, ki naj bi privedlo do nujnih prisilnih ukrepov in da ga na prisilne ukrepe niso opozorili. Priča A. M. J., ki je bila za šankom, ni mogla slediti pogovoru med policisti in tožnikom. Celo sama je izpovedala, da mize, kjer so bili policisti, ni videla. Priča tako ni mogla vedeti, ali so policisti tožnika predhodno opozorili. Tudi žena tožnika, P. Ž., ni verodostojna priča, ki bi lahko potrdila ugotovitve, ki jih je zapisalo sodišče. Njena izpoved je v nasprotju celo z izpovedbo tožnika. So pa priče K. U., D. S. in S. P. izpovedale o opozorilu glede prisilnih sredstev. Nadalje ne drži, da sta priči A. M. J. in P. Ž. izpovedali, da tožnik, preden je odšel na WC, s policisti ni imel fizičnega stika. Tako A. M. J. tega sploh ni mogla videti, P. Ž. pa je, v nasprotju z vsemi drugimi izpovedbami, trdila, da tožnik policistom sploh ni ničesar rekel in da tožnik dejansko s policisti sploh ni imel nobenega stika, ne fizičnega, ne verbalnega, kar ni res. Nadalje sodišče v sodbi ugotavlja, da prisilna sredstva, ki so bila uporabljena, niso bila primerna in da je bilo prekršeno načelo sorazmernosti pri njihovi uporabi. Policisti so po ugotovitvah sodišča tožnika z gumijevko zbili po tleh, strokovnih prijemov pa niso uporabili, niti niso skušali z njimi obvladati tožnika. Takšne ugotovitve sodišče ni utemeljilo niti z enim dokazom, prav tako pa jih tudi ni obrazložilo. S tem je storilo kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, saj sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov. Iz izpovedi policistov izhaja, da so bili pogoji za uporabo prisilnih sredstev podani in da so poskušali uporabiti najprej milejša prisilna sredstva in sicer ključ na levi roki, vendar tega zaradi tožnikovega upiranja ni bilo mogoče narediti. To je bil razlog, da je bila uporabljena tonfa. Neobrazložena in nedokazana je tudi ugotovitev sodišča o tem, da so policisti tožnika obvladali že z udarcem s tonfo in s tem, ko so izvedli strokovni prijem ključ in ga zbili po tleh, zato za nadaljnjo uporabo fizične sile niso imeli razlogov. Tudi v zvezi s tem opozarja na izpovedbe policistov o tem, da je bil tožnik vidno vinjen in se je ves čas aktivno upiral in mahal z rokami. Policist S. P. je v zvezi s tem celo izpovedal, da je bila intenzivnost upiranja tožnika v tem postopku močna in intenzivna in da je v štirinajstih letih svojega dela v policiji imel le še en postopek, kjer se je udeleženec tako intenzivno upiral kot tožnik. Nepravilna je nadalje ugotovitev, da tožena stranka ni utemeljila uporabe prisilnih sredstev policistov. Tudi izvedeniško mnenje prof. dr. M. T. z dne 25. 1. 2012 potrjuje navedbe tožene stranke, da so poškodbe tožnika nastale zgolj zaradi aktivnega upiranja aretaciji. Izvedenec je namreč zapisal, da poškodb (razen tistih pridobljenih zaradi vklenitve z lisicami) ni mogoče razmejiti med poškodbe, ki so jih tožniku zadali policisti, in poškodbe, ki jih je tožnik dobil zaradi aktivnega upiranja. Sodišče je napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj se v sodbi sklicuje na Pravilnik o policijskih pooblastilih in Navodilo o uporabi prisilnih sredstev, ki sta prenehala veljati že pred dogodkom. Tožniku je bila neutemeljeno prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in posega v osebnostne pravice. Ob tem, da je bil tožnik pod vplivom alkohola in je ves čas žalil policiste, ni mogoče slediti tožnikovi izpovedi, da je bil zaradi dejanj policistov prizadet. 3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pod točko 2 izreka, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek nad prisojenim zneskom 2.600,00 EUR (to je za nadaljnjih 1.900,00 EUR) pravnomočna, saj tožeča stranka pritožbe ni vložila. V preostalem delu, ki je izpodbijan s pritožbo tožene stranke, pa je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeni preizkus v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožnik je s tožbo v tem postopku od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jo je utrpel 22. 2. 2009, ko naj bi ga pretepli policisti, ki so se zaradi intervencije nahajali v gostinskem lokalu C.. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo v celoti. Takšno odločitev je oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: - 22. 2. 2009 okoli 3.00 ure zjutraj so zaradi intervencije v lokal C. prišli policisti Policijske postaje Brežice; - tožnik, ki se je v tem lokalu že nahajal, je pristopil k policistom, z njimi začel prepir, nanje vpil in se nedostojno vedel; - ko so policisti zahtevali, da se odstrani, je to upošteval in odšel na WC; - policisti so mu brez razloga sledili in v prostoru WC-ja z njim fizično obračunali in ga nato prisilno privedli na policijsko postajo; - da ga pred uporabo prisilnih sredstev niso opozorili na nedostojno in žaljivo ravnanje, niti na možnost njihove uporabe in njihovo stopnjevanje; - da so, ne da bi pred tem uporabili strokovne prijeme, tožnika z tonfo (palica z ročajem) zbili po tleh; - da po tem, ko je bil tožnik že obvladan z udarcem s tonfo in izvedbo strokovnega prijema (ključ na desni roki), za nadaljnjo uporabo fizične sile niso imeli razlogov; - da razen poškodb, ki so nastale kot posledica uklenitve, ostalih poškodb ni mogoče razmejiti med poškodbe, ki so jih tožniku zadali policisti in poškodbe, ki jih je dobil zaradi aktivnega upiranja; - da je bil tožnik v postopku o prekršku spoznan za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), to je zaradi nedostojnega vedenja do policistov, ne pa tudi odgovornega za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZRJM-1 (kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu) in prvem odstavka 22. člena ZRJM-1 (kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe).

7. V zvezi z dejanskimi ugotovitvami, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo v tretji, četrti, peti, šesti in sedmi alineji prejšnje točke, je pritrditi pritožbi, da je dokazna ocena pomanjkljiva in v določenih delih neobrazložena. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo te določbe ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena (1). Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

8. Pritožnica tako utemeljeno opozarja na (spregledane) izpovedbe policistov, ki so opravili intervencijo in ki ugotovitev sodišča ne potrjujejo. Dajejo celo podlago za povsem nasprotne zaključke. Sodišče prve stopnje se do teh izpovedb v razlogih ni opredelilo. Očitno je sicer, da je sledilo izpovedbi tožnika, v določenih delih, kolikor je to sodišču ustrezalo, pa tudi priči A. M. J. in P. Ž., ni pa pojasnilo zakaj, niti ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo zaslišanim policistom. Obe izpovedbi prič niti ni kritično ocenilo. Pritožnica tako utemeljeno opozarja, da je A. M. J. dogajanje lahko spremljala le z določenega mesta in z določene razdalje (stala je za šankom), da policistov, ki so opravljali razgovor, ni mogla videti in ni mogla z gotovostjo potrditi, da tožnik pred tem, ko je šel na WC in je na vratih izrekel žaljivko, ni bil za mizo, kjer so bili policisti. Kako je sodišče na podlagi njene izpovedbe lahko zaključilo, da policisti tožnika niso predhodno (že) opozorili na nedostojno in žaljivo vedenje in možnost prisilnih ukrepov, ni jasno. V sodbi so izostali tudi razlogi glede verodostojnosti priče P. Ž.. Dejstvo, da gre za tožnikovo ženo, namreč terja njeno kritično presojo. Sodišče bi moralo zato njeno izpovedbo oceniti tako samo zase, kot tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je izpovedbami ostalih zaslišanih prič in tožnika samega. Ob takšni presoji bi lahko ugotovilo, da izpovedba z ostalimi izvedenimi dokazi ni skladna, v pomembnih delih je v nasprotju celo z izpovedbo tožnika. Pritožbenemu sodišču se zato utemeljeno vzbuja dvom v resničnost tega, kar je priča povedala.

9. V sodbi, na kar pritožnica prav tako opozarja, tudi ni razlogov o tem, kako oziroma na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da policisti pred uporabo udarca s tonfo niso uporabili strokovnega prijema kot milejšega prisilnega sredstva. Enako velja za ugotovitev, da po tem, ko so policisti izvedli udarec s tonfo in strokovni prijem ključ, niso imeli več razloga za nadaljnjo uporabo fizične sile. Tudi v primeru, če je na to sklepalo iz izpovedbe tožnika samega, bi to moralo ustrezno obrazložiti in se tudi v tem pogledu opredeliti do drugačnih izpovedb zaslišanih policistov. Iz teh izpovedb namreč izhaja, da so poskušali uporabiti najprej milejša prisilna sredstva in sicer ključ na levi roki tožnika, vendar s tem zaradi tožnikovega upiranja niso bili uspešni, da je bil tožnik vidno vinjen in da se je ves čas aktivno upiral in je s tem prenehal šele, ko je prišlo do pritiska na njegovo nogo in mu je bilo posledično mogoče vkleniti poleg desne tudi levo roko.

10. Sodišče se v dokazni oceni tudi ni opredelilo do listinskih dokazov, predvsem dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Omenja zgolj sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah ZSV 55/2009, ki jo je predložil tožnik, vendar pa iz razlogov ni mogoče razbrati, kakšen pomen ji sodišče namenja. Po 14. členu ZPP je namreč sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Na odločbo, ki je bila izdana v zvezi z očitanimi prekrški torej vezanosti ni in takšna odločba sodišča v pravdnem postopku ne veže. Gre torej le za listinski dokaz, ki ga je, kot vsakega drugega, potrebno dokazno oceniti in povezati z ostalimi dokazi.

11. Vse opisane pomanjkljivosti niso povzročile zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

12. Ker pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te samo ne more odpraviti, saj celovite dokazne ocene namesto sodišča prve stopnje (ne da bi ponovno na pritožbeni obravnavi zaslišalo stranke in vse priče) ne more opraviti, niti namesto sodišča prve stopnje o tem napisati manjkajočih razlogov, je na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

13. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, naj svojo dokazno oceno gradi na trdnejših in prepričljivejših temeljih kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Predvsem bo moralo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ne zgolj nekaterih in nato navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Šele s tem bo omogočen tudi pritožbeni preizkus odločitve.

14. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi že zaradi zgoraj navedenih razlogov, pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na utemeljenost pritožbenega očitka glede uporabe materialnega prava. Pravilnik o policijskih pooblastilih iz leta 2000 in Navodilo o uporabi prisilnih sredstev, ki ju je sodišče prve stopnje uporabilo, namreč v času, ko je do škodnega dogodka prišlo, nista več veljala. Navodilo o uporabi prisilnih sredstev (Ur. l. SRS, 25/1981 s spremembami) je bilo razveljavljeno že 23. 6. 2000 z Pravilnikom o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS 51/2000). Razveljavljen je bil tudi Pravilnik o policijskih pooblastilih iz leta 2000 (Ur. l. RS, 51/2000) in sicer z novim Pravilnikom o policijskih pooblastilih, ki je bil sprejet v letu 2006 in objavljen v Uradnem listu RS št. 40/2006 ter dopolnjen s spremembami v letu 2008. 15. Do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na obstoj škode in njeno višino, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

16. Zaradi delne razveljavitve sodbe glede glavnega zahtevka, je moralo pritožbeno sodišče posledično razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh bo moralo sodišče prve stopnje odločiti s končno odločbo. Predmet takšnega odločanja bodo tudi priglašeni pritožbeni stroški (tretji odstavek 165. člen

(1) J. Zobec v delu Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 90.