Jedro

Skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo (formalna pravnomočnost). Glede na to, da drugostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo (razen v primerih po 398. členu ZKP, za kar v tej zadevi očitno ne gre), je prvostopenjska sodba v obsodilnem delu glede odločbe o krivdi, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, postala formalno pravnomočna. Posledično je prvostopenjska sodba v navedenem delu postala tudi materialno pravnomočna, kar pomeni, da je bilo o obdolženkini krivdi za navedena dejanja dokončno odločeno (res iudicata).

Pritožbeno uveljavljanje kršitve prvega odstavka 359. člena in v zvezi s četrtim odstavkom 364. člena ZKP ni utemeljeno. Če bi prvostopenjsko sodišče v krivdoreku izpodbijane sodbe navajalo opis kaznivih dejanj, glede katerih je bila obdolženka že pravnomočno spoznana za krivo, bi to pomenilo, da bi s tem znova odločalo o obdolženkini krivdi zanje - torej o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno razsojeno. To pa bi predstavljalo očitno kršitev temeljnega načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot to izhaja iz 31. člena Ustave Republike Slovenije in prvega odstavka 10. člena ZKP.

O nastopu pravnomočnosti ne odloča višje sodišče, temveč pravnomočnost ob izpolnitvi vseh pogojev nastopi že na podlagi samega zakona.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve več kaznivih tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ki jih je pravno opredelilo na sledeč način: - z dejanji pod točkami 1, 2, 3 in 6 pravnomočnega dela sodbe Okrajnega sodišča v Kočevju I K 61034/2018-50 z dne 16. 3. 2021 (točka A./I. navedene sodbe) in z dejanjema pod točkama 1 in 12 izpodbijane sodbe je obdolženka storila šest kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena; - z dejanji pod točkami 2-11 izpodbijane sodbe je obdolženka storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1; - z dejanjema pod točkama 4 in 5 pravnomočnega dela sodbe Okrajnega sodišča v Kočevju I K 61034/2018-50 z dne 16. 3. 2021 (točka A./I. navedene sodbe) in z dejanjem pod točko 13 izpodbijane sodbe je obdolženka storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1; - z dejanji pod točkami 7-14 pravnomočnega dela sodbe Okrajnega sodišča v Kočevju I K 61034/2018-50 z dne 16. 3. 2021 (točka A./I. navedene sodbe) je obdolženka storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1; - z dejanji pod točkami 14-25 izpodbijane sodbe je obdolženka storila nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom istega člena in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Sodišče je obdolženki za vsako od šestih kaznivih dejanj tatvine, navedenih pod prvo alinejo, po drugem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen enega meseca zapora; za nadaljevano kaznivo dejanje, navedeno pod drugo alinejo, je po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora; za nadaljevano kaznivo dejanje, navedeno pod tretjo alinejo, je po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen dveh mesecev zapora; za nadaljevano kaznivo dejanje, navedeno pod četrto alinejo, je po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen treh mesecev zapora; za nadaljevano kaznivo dejanje, navedeno pod peto alinejo, je po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen štirih mesecev zapora.

Sodišče je nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določene: kazni zapora po izpodbijani sodbi; enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora, ki je bila obdolženki izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju III K 30147/2020 z dne 2. 11. 2020, pravnomočno 2. 3. 2021; enotno kazen enega leta in enega meseca zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 14281/2021 z dne 2. 11. 2020, pravnomočno dne 4. 1. 2022 in kazen enega meseca zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 46905/2021 z dne 3. 11. 2021, pravnomočno 10. 12. 2021, obdolženki izreklo enotno kazen treh let in sedmih mesecev zapora ter ji po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v to izrečeno enotno kazen vštelo del enotne kazni, ki jo je obdolženka že prestala po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju III K 30147/2020 z dne 2. 11. 2020, pravnomočni 2. 3. 2021, in sicer od dne 31. 8. 2021 dalje.

Na podlagi 74. člena KZ-1 in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da mora obdolženka plačati znesek 802,18 EUR, ki ustreza s kaznivimi dejanji pridobljeni premoženjski koristi ter da mora obdolženka oškodovancem plačati sledeče premoženjskopravne zahtevke: B. d.o.o. znesek 11,55 EUR; C. d.d. znesek 42,51 EUR, s presežkom 50,00 EUR pa se ta oškodovana družba napoti na pravdo; D. d.o.o. znesek 27,90 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 7., 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku 374. člena ZKP pritožil okrožni državni tožilec s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom VI Kp 61034/2018-56 z dne 13. decembra 2021 izpodbijano prejšnjo prvostopenjsko sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 61034/2018-50 z dne 16. 3. 2021 v zavrnilnem delu (točka B./I. izreka) razveljavilo v celoti, v obsodilnem delu (točka A./I. izreka) pa jo je razveljavilo glede pravne opredelitve, kazenskih sankcij, premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka (ne pa tudi glede odločbe o krivdi), ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem, torej v odločbi o krivdi, pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Glede na to pritožbeni senat pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je navedena prejšnja prvostopenjska sodba z dne 16. 3. 2021 v obsodilnem delu, ki predstavlja dejanja pod točkami 1. - 14. (točka A./I. izreka), postala pravnomočna glede odločbe o krivdi. Skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP sodba namreč postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo (formalna pravnomočnost). Glede na to, da drugostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo (razen v primerih po 398. členu ZKP, za kar v tej zadevi očitno ne gre), je prvostopenjska sodba Okrajnega sodišča v Kočevju I K 61034/2018-50 z dne 16. 3. 2021 v obsodilnem delu glede odločbe o krivdi, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, postala formalno pravnomočna. Posledično je prvostopenjska sodba v navedenem delu postala tudi materialno pravnomočna,1 kar pomeni, da je bilo o obdolženkini krivdi za navedena dejanja dokončno odločeno (_res iudicata_).

6. Pritožbena navedba, da Višje sodišče v Ljubljani v nobenem delu ni izpostavilo, da bi potrditev posameznih delov izpodbijane sodbe povzročila nastop pravnomočnosti, je brezpredmetna. O nastopu pravnomočnosti namreč ne odloča višje sodišče, temveč pravnomočnost ob izpolnitvi vseh pogojev nastopi že na podlagi samega zakona. Trditev, da zaključek prvostopenjskega sodišča glede pravnomočnosti dela prejšnje prvostopenjske sodbe nasprotuje listinam, na katere se sklicuje, je zato očitno neutemeljena. Posledično izpodbijana sodba tudi ni notranje kontradiktorna, kot to napačno trdi pritožnik, saj ne nasprotuje vsebini sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 61034/2018 z dne 13. 12. 2021. 7. Pritožbeno uveljavljanje kršitve prvega odstavka 359. člena v zvezi s četrtim odstavkom 364. člena ZKP ni utemeljeno. Kot že povedano, je prejšnja prvostopenjska sodba z dne 16. 3. 2021 v odločbi o krivdi za dejanja iz 1. - 14. točke obsodilnega dela postala pravnomočna. Če bi prvostopenjsko sodišče v krivdoreku izpodbijane sodbe navajalo opis teh kaznivih dejanj, za kar se zavzema pritožnik, bi to pomenilo, da bi s tem znova odločalo o obdolženkini krivdi zanje – torej o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno razsojeno. To pa bi predstavljalo očitno kršitev temeljnega načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (_ne bis in idem_), kot to izhaja iz 31. člena Ustave Republike Slovenije in prvega odstavka 10. člena ZKP.

8. Ob tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se je prvostopenjsko sodišče zgolj sklicevalo na nekonkretizirana dejanja, navedena v pravnomočnem delu prejšnje prvostopenjske sodbe z dne 16. 3. 2021. Vsa dejanja iz A./I. dela navedene sodbe vsebujejo tako abstraktni kot tudi dejstveni del opisa, v katerem so konkretno opisani zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Prav tako je v odločbah o pravni opredelitvi in o kazenskih sankcijah izpodbijane sodbe jasno in natančno razvidno, na kakšen način je prvostopenjsko sodišče pravno opredelilo posamezna dejanja – tako tista dejanja, ki so v odločbi o krivdi že postala pravnomočna, kakor tudi tista, o katerih je o tem odločalo v novem sojenju, ter kakšne kazni je določilo zanje. Glede na navedeno izrek izpodbijane sodbe vsebuje predpisane sestavine iz prvega odstavka 359. člena v zvezi s četrtim odstavkom 364. člena ZKP.

9. Drži, da je bil napotek Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi in sklepu VI Kp 61034/2018 z dne 13. 12. 2021, da bo moralo prvostopenjsko sodišče kazniva dejanja iz prejšnjega postopka, po možnosti pa tudi iz drugih oziroma izločenih zadev, obravnavati skupaj in jih ustrezno pravno opredeliti ter zanje izreči enotno kazensko sankcijo. To pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno izvedlo s tem, ko je na predobravnavnem naroku dne 9. 3. 2022 (l. št. 163) odločalo o obdolženkini krivdi zgolj glede kaznivih dejanj iz v celoti razveljavljenega zavrnilnega dela prejšnje prvostopenjske sodbe in glede kaznivih dejanj iz zadev, ki so bile kasneje združene s tem kazenskim postopkom. Na naroku za izrek kazenske sankcije dne 22. 4. 2022 (l. št. 206) pa je prvostopenjsko sodišče celostno obravnavalo vsa kazniva dejanja iz vseh vloženih obtožnih predlogov, tako tista, ki so na podlagi prejšnje prvostopenjske sodbe v odločbi o krivdi že postala pravnomočna, kot tudi tista, o katerih je sodišče o krivdi odločalo na predobravnavnem naroku dne 9. 3. 2022. Vsa ta dejanja je prvostopenjsko sodišče pravno opredelilo ter zanje določilo kazni ter izreklo enotno kazen, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, s čimer je tudi v celoti odločilo o vseh obtožbenih očitkih. Zato ne drži pritožbeno navajanje, da prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

10. Drugostopenjski senat pritrjuje pritožniku, da je z vabila na predobravnavni narok z dne 7. 1. 2022 (l. št. 139), obvestila o preklicu in preložitvi glavne obravnave z dne 21. 1. 2022 (l. št. 154) in z zapisnikov o predobravnavnem naroku z dne 9. 3. 2022 (l. št. 163) in naroku za izrek kazenske sankcije z dne 22. 4. 2022 (l. št. 206) izostala navedba obtožnega predloga Kt 17555/2020. A ne glede na to, izostanek navedbe tega obtožnega predloga ne predstavlja prekoračitve obtožbe po 9. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in prvim odstavkom 355. člena ZKP, kot to zatrjuje pritožnik.

11. Kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izrecno odkazuje na prvi odstavek 354. člena ZKP. Slednji določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. V konkretni zadevi pa ni nobenega dvoma, da je bil obtožni predlog Kt 17555/2020 vložen in v kazenskem postopku tudi obravnavan (_glej_ priložen spis I K 61565/2020 na l. št. 55). To je razvidno tako iz sklepa I K 61034/2018-27 z dne 30. 11. 2020 o združitvi postopkov (l. št. 53), kakor tudi iz zapisnika o predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije z dne 16. 3. 2021 (l. št. 95), pri čemer je ta obtožni predlog naveden tudi v uvodu prejšnje prvostopenjske sodbe I K 61034/2019-50 z dne 16. 3. 2021, s katero je sodišče o tem obtožnem predlogu tudi odločalo.

12. Nadalje ne gre prezreti prvega odstavka 397. člena ZKP, ki določa, da sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje, vzame za podlago prejšnjo obtožnico. Če je sodba sodišča prve stopnje deloma razveljavljena, vzame za podlago samo tisti del obtožbe, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe. To posledično pomeni, da je predmet obravnave prvostopenjskega sodišča v novem sojenju nedvomno predstavljal tudi obtožni predlog Kt 17555/2020 ter vsa v tem obtožnem predlogu očitana kazniva dejanja. Nenazadnje je to razvidno tudi iz števila kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ki so navedena tako v vabilu na predobravnavni narok z dne 7. 1. 2022 (l. št. 139) in obvestilu o preklicu in preložitvi glavne obravnave na dan 21. 1. 2022 (l. št. 154), kakor tudi v zapisnikih o predobravnavnem naroku z dne 9. 3. 2022 (l. št. 163) in naroku za izrek kazenske sankcije z dne 22. 4. 2022 (l. št. 206). Število navedenih kaznivih dejanj namreč ustreza vsoti kaznivih dejanj po vseh vloženih obtožnih predlogih, vključno z obtožnim predlogom Kt 17555/2020. Poleg tega so vsa ta kazniva dejanja vsebovana v izreku izpodbijane sodbe, obtožni predlog Kt 17555/2020 pa je tudi naveden v njenem uvodu.

13. Glede na vse navedeno gre po presoji pritožbenega senata izostanek navedbe tega obtožnega predloga pripisati očitni pomoti prvostopenjskega sodišča, ki pa nikakor ni takšne narave, da bi predstavljala prekoračitev obtožbe po 9. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in prvim odstavkom 355. člena ZKP, kot to zmotno navaja pritožnik. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se v zvezi z obtožnim predlogom Kt 17555/2020 nanašajo na neustrezno uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja z vidika enotnosti časa kot pogoja za uporabo tega instituta.

14. Pritožnik pa ne pojasni, konkretno katera naj bi bila tista tožilska aktivnost, ki se na opravljenih predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije v ponovljenem sojenju ni nanašala na vsebino očitkov po obtožnem predlogu Kt 17555/2020. Po oceni pritožbenega senata gre za neobrazloženo in pavšalno navedbo, ki je kot take niti ni mogoče preizkusiti.

15. Upoštevaje vse zgoraj navedeno, pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP niso izkazane.

16. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri določenih kazni kot tudi pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine. Obdolženkino priznanje krivde za vsa v izreku izpodbijane sodbe navedena kazniva dejanja na predobravnavnem naroku je tudi po presoji pritožbenega senata tehtna olajševalna okoliščina, ki je občutno pripomogla k hitrejšemu zaključku kazenskega postopka. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da je prvostopenjsko sodišče tej okoliščini dalo preveliko težo. 17. Vsekakor protipravna pridobitev tuje premoženjske koristi za potrebe nakupa prepovedanih drog predstavlja zavržen nagib. Vendar pa kljub temu ni mogoče prezreti, da je prav obdolženkina odvisnost od prepovedanih drog težko obvladljiva psihična okoliščina, ki je obdolženko zaradi osebne, premoženjske stiske in vedno vnovične potrebe po drogi, vodila k izvrševanju kaznivih dejanj. Zato obdolženkinega nagiba, da je s kaznivimi dejanji pridobivala sredstva za zlorabo prepovedanih drog, ni mogoče šteti izključno kot obteževalne okoliščine, za kar se zavzema pritožnik. Dejstvo, da je obdolženka kazniva dejanja izvrševala iz koristoljubnosti pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo že v okviru pravne opredelitve dejanj kot nadaljevanih kaznivih dejanj po prvem odstavku 54. člena KZ-1 (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Obdolženkino materinstvo petim otrokom, in neustrezen zgled zaradi svojih ravnanj, ne more predstavljati obteževalne okoliščine, kot zmotno meni pritožnik.

18. Skladno z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabijo določbe o steku iz 53. člena KZ-1, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Poleg že omenjene pomembne olajševalne okoliščine – obdolženkinega priznanja krivde, ne gre prezreti, da je vrednost odtujenih predmetov sorazmerno nizka. Zneski namreč znašajo od nekaj evrov do nekaj deset evrov, pri čemer seštevek zneskov odtujenih predmetov v okviru nadaljevanih kaznivih dejanj pod prvimi tremi alinejami iz izreka izpodbijane sodbe ne dosega niti polovice majhne vrednosti stvari. Upoštevaje navedeno je tudi po presoji pritožbenega senata prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo kriminalno količino v okviru nadaljevanih kaznivih dejanj ter sorazmerno z njo določilo kazni zapora.

19. Drži, da je obdolženka očitana ji kazniva dejanja izvrševala v času preizkusnih dob določenih v sodbah Okrajnega sodišča v Kočevju II K 55929/2018 in II K 24417/2016. Vendar pa to dejstvo samo po sebi ne predstavlja takšne obteževalne okoliščine, ki bi narekovala višjo kazen. Prvostopenjsko sodišče je namreč na več mestih (16., 17. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazložilo, da je obdolženka specialna povratnica, kar je kot obteževalno okoliščino tudi ustrezno upoštevalo pri določitvi kazni tako za posamezna kazniva dejanja kakor tudi za nadaljevana kazniva dejanja tatvine.

20. Prvostopenjsko sodišče je tako pri določitvi posameznih kazni kot tudi pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo vse obteževalne okoliščine (specialno povratništvo in število posameznih izvršitvenih ravnanj) ter olajševalne okoliščine (priznanje krivde na predobravnavnem naroku, nizka vrednost odtujenih predmetov, iskreno obžalovanje, pripravljenost ozdraviti se odvisnosti od prepovedanih drog ter si na ta način urediti življenje in znova začeti skrbeti za svoje otroke). Poleg tega ne gre prezreti, da je tožilstvo vsa očitana dejanja pravno opredelilo kot posamezna kazniva dejanja tatvine, pri čemer je prvostopenjsko sodišče upoštevaje dejanske okoliščine očitanih kaznivih dejanj, predvsem izvršitveni način in časovno sosledje (9. - 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), določena dejanja pravilno opredelilo kot nadaljevana kazniva dejanja, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Tudi pravna opredelitev nekaterih dejanj kot nadaljevanih kaznivih dejanj je na podlagi določb 54. člena KZ-1 vplivala na določitev oziroma izrek nekoliko nižje kazni, kot jo je predlagalo tožilstvo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na vse navedeno je izrečena enotna kazen v višini treh let in sedmih mesecev zapora pravična in primerna kazen. V nasprotno ne prepriča niti pritožnikovo izpostavljanje, da je sodišče pri izreku enotne kazni upoštevalo kazni iz prejšnjih pravnomočnih sodb Okrajnega sodišča v Kočevju III K 30147/2020, I K 14281/2021 in IV K 46905/2021. Tudi po oceni pritožbenega senata izrečena enotna kazen odraža stopnjo obdolženkine krivde, je sorazmerna s težo storjenih kaznivih dejanj in bo na obdolženko vplivala tako, da kaznivih dejanj v prihodnje ne bo več ponavljala.

21. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s 383. členom ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnil kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdil. 1 _Formalna pravnomočnost je predpostavka materialne pravnomočnosti._ - Dežman, Z. in Erbežnik, A. Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 503.