Jedro

Tožbo za ugotovitev neobstoja pravnega razmerja med lastniki stanovanjskih enot v objektu in toženo stranko kot upravnikom lahko tožnik naperi zgolj proti vsem skleniteljem pogodbe o upravljanju. Za vse bo namreč veljalo, da upravnik stanovanjske stavbe nima veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju in obratovanju stanovanjske hiše. Ker je tožnik tožil le toženo stranko kot upravnika, ne pa vseh skleniteljev pogodbe o upravljanju, je tožil nepravo stranko. Tak tožbeni zahtevek je treba zavrniti.

Izrek

I. Pritožba tožnika zoper sklep se zavrže. II. Pritožbi tožnika zoper sodbo in toženke zoper sklep se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja sklenjene pogodbe o upravljanju storitev upravljanja in obratovanja stanovanjske hiše na H. v L. med toženko in posameznimi lastniki stanovanjskih enot. Ocenilo je, da bi takšno tožbo tožnika morala naperiti zoper vse etažne lastnike oziroma vsaj takšno število etažnih lastnikov, da bi njihov solastniški delež presegel večino celotne vrednosti stavbe. Obema tožnikoma je naložilo povračilo stroškov postopka tožencu, in sicer vsakemu do višine 184,52 EUR.

2. S sklepom z dne 13. 10. 2014 je sodišče pritožbo tožnice štelo za umaknjeno, ker ni plačala dolžne sodne takse za pritožbo v višini 90,00 EUR.

3. Zoper sodbo vlaga laično pritožbo tožnik (po umiku pritožbe tožnice). Meni, da odvetnika ne potrebuje, saj je v službenih zadevah pogosto nastopal kot direktor in zastopal podjetje. Prvič se je srečal s pojmom napačne pasivne legitimacije. V pravdi zadostuje obstoj stvarne legitimacije, torej da je tožnik nosilec pravic, toženec pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja. Od resničnosti stvarne legitimacije je odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka. Procesna legitimacija pomeni upravičenje sprožiti konkretni spor, če ta ni podana, sodišče tožbo zavrže. Sodišče je napačno odločilo o vprašanju procesne legitimacije. V obravnavanem sporu gre po vsebini in materialnih dokazih za stvarno legitimacijo, saj ureja obojestranska razmerja nosilcev pravic in obveznosti iz pogodbe 2/98. To je podpisal zgolj eden od 22 lastnikov stanovanj, ki ima v lasti samo 6,05 % delež skupnih prostorov. Pogodba bi postala veljavna, ko bi jo podpisalo več kot 50 % lastnikov skupnih prostorov. Tožena stranka priznava obstoj dolžniško upniškega razmerja, saj tožnika stalno toži za stroške, ki nastajajo na stanovanju, in za stroške še treh drugih stanovanjskih enot. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

4. Zoper sklep vlagata pritožbo oba tožnika, prilagata potrdilo o dodatnem plačilu sodne takse in navajata, da sta prejela enake plačilne naloge. Nikjer v tekstu ni bilo omenjeno, da znaša celotna taksa 180,00 EUR. Opravičujeta se zaradi zapleta s plačilom in predlagata, naj sodišče nadaljuje postopek pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep

6. Obveznost plačila sodne takse za pritožbo nastane z vložitvijo pritožbe (1. točka drugega odstavka 5. člena ZST-1). Njena višina je odvisna od vrednosti zahtevka (19. člen ZST-1), ki ga je tožeča stranka v popravi in dopolnitvi pritožbe za obravnavano zadevo določila v višini 2.500,00 EUR. Sodišče je glede na navedeno vrednost odmerilo skupno sodno takso za pritožbo v višini 180,00 EUR (označeno na pritožbi list. št. 72 spisa) in tožnikoma poslalo skladno s prvim odstavkom 34. člena ZST-1 vsakemu svoj plačilni nalog za plačilo 90,00 EUR sodne takse. Iz podatka v spisu (izpisek na list. št. 86), ki mu pritožnica ne nasprotuje, izhaja, da je sodno takso poravnal le T. K., M. K. pa je to storila šele s plačilnim nalogom 14. 11. 2014, kar je bilo glede na rok plačila, ki se je iztekel 31. 8. 2014, prepozno. Sodišče je zato pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 105. a člena ZPP, ko je njeno pritožbo štelo za umaknjeno. Zgolj navedba imen obeh tožnikov na plačilnem nalogu za plačilo polovice vrednosti sodne takse na pravilno izpolnitev dolžne taksne obveznosti ne more vplivati.

7. Ker sodišče tožnikove pritožbe ni štelo za umaknjene, saj je takso poravnal, nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Zato jo je sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP), pritožbo tožnice pa zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

8. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev neobstoja pravnega razmerja med lastniki stanovanjskih enot v objektu H. v L. in toženo stranko kot upravnikom, torej uveljavlja negativno ugotovitveno tožbo (prvi odstavek 181. člena ZPP).

9. Tožnik pogodbe o upravljanju storitev upravljanja in obratovanja stanovanjske hiše s toženko kot upravnikom ni podpisal, zatrjuje pa, da ta ne more veljati, ker je ni podpisalo toliko lastnikov stanovanj, da bi njihovi solastninski deleži presegali 50 % skupne lastnine stavbe. Tak zahtevek bi tožnik samostojno lahko postavil le kot vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP glede rešitve predhodnega vprašanja v sporu s toženko zaradi plačila stroškov upravljanja. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da v postopku, kjer ga uveljavlja kot edini zahtevek, za katerega mu je sicer sodišče priznalo pravni interes, tega lahko naperi zgolj proti vsem skleniteljem pogodbe o upravljanju. Gre za primerljiv položaj kot pri ugotovitvi ničnosti pogodbe, kjer vse stranke pogodbe predstavljajo nujne sospornike, saj se spor lahko za vse reši le na enak način (196. člen ZPP). Za vse bo namreč veljalo, da upravnik stanovanjske stavbe nima veljavno sklenjene pogodbe o upravljanju in obratovanju stanovanjske hiše. Ker je tožnik tožil le toženo stranko kot upravnika, ne pa vseh skleniteljev pogodbe o upravljanju, je tožil nepravo stranko. Tak tožbeni zahtevek je treba zavrniti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, ki je tožniku pred tem tudi nudilo ustrezno materialno procesno vodstvo in ga poučilo o možnosti pravne pomoči laični stranki.

10. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.