Jedro

Določbi člena 154/2 ZPP in 158/1 ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Tožnik se namreč lahko zadovolji s tem, da toženec samo delno izpolni tožbeni zahtevek. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca (ob izpolnitvi predpostavke potrebnosti tožbe) povrnitev pravdnih stroškov. Ne more pa dobiti povrnjenih vseh svojih pravdnih stroškov (razen v situaciji iz 3. odstavka 154. člena ZPP), ampak samo toliko, kolikor jih je upravičen dobiti po 2. odstavku 154. člena ZPP. Povrnitev stroškov mora zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.

Sedmi odstavek 164. člena ZPP velja samo za toženca, takrat, kadar tožnik ne umakne tožbe na obravnavi.

Umik tožbe ne zahteva tudi umika zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov.

Do (delne) povrnitve pravdnih stroškov pri umiku tožbe zaradi (delne) izpolnitve lahko pride tožeča stranka samo, če istočasno z umikom tožbe zahteva povrnitev pravdnih stroškov. Do drugačne razlage, kaj je umik tožbe, tudi pravila o litispendenci ne privedejo. Ta se nanašajo na zahtevke, glavne in akcesorne, katerih podlaga je pravno razmerje, obstoječe pred pravdo. To pa ne velja za zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov. Ta začne nastajati šele z začetim pravdnim postopkom in nastaja zaradi njega.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločitev v prvem odstavku izreka sklepa sodišča prve stopnje, se z a v r ž e. II. V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zaradi izpolnitve obveznosti iz zavarovalne pogodbe je tožeča stranka vložila proti toženi stranki tožbo na plačilo tolarske protivrednosti 7.524,00 DEM z obrestmi. Na tretjem naroku dne 27.5.1997 je tožbo umaknila. Umik je pojasnila s podatkom, da ji je tožena stranka dne 5.5.1997 plačala 685.278,90 SIT. Pri tem je vložila stroškovnik in predlagala, naj sodišče odloči o stroških postopka upoštevajoč uspeh, ki temelji na izvensodni poravnavi.

Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, nasprotovala pa je zahtevi tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov in tudi sama vložila stroškovnik.

Sodišče prve stopnje je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (prvi odstavek izreka sklepa), tožeči stranki pa naložilo, da mora plačati toženi stranki 60.550,00 SIT pravdnih stroškov. Svoje stališče je obrazložilo s tem, da je tožena stranka znesek 685.278,90 SIT plačala na drugi dejanski in pravni podlagi od tiste, s katero je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek, pri tem pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, da bi izvensodna poravnava vsebovala tudi dogovor o obveznosti plačila pravdnih stroškov.

Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških spremenilo in toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 76.309,00 SIT. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP in na 1. odstavek 158. člena ZPP.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo v celoti izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava - 154. člena ZPP v zvezi z 2., 3. in 194. členom ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti sta odgovorili obe stranki spora in predlagali: tožeča stranka prvenstveno zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, podrejeno pa ugoditev in razveljavitev sklepov obeh sodišč, tožena stranka pa spremembo sklepa pritožbenega sodišča in naložitev plačila pravdnih stroškov tožeči stranki.

Zahteva za varstvo zakonitosti delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Ker ne gre za situacijo iz 3. odstavka 401. člena ZPP, je imelo Državno tožilstvo Republike Slovenije za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo na razpolago rok treh mesecev (1. odstavek 401. člena ZPP). Zoper odločitev v prvi točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, nanašajočo se na ustavitev postopka zaradi umika tožbe, ni bilo pritožbe. Tri mesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper omenjeno odločitev je zato začel teči z dnem, s katerim tega dela odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo (1. točka 2. odstavka 401. člena ZPP).

Pooblaščenec tožene stranke, ki je zadnji prejel sklep sodišča prve stopnje, ga je prejel 4. junija 1997. Z 20. junijem 1997 torej sklepa sodišča prve stopnje v omenjenem delu ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo. Takrat je tudi začel teči trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in je potekel z 20. septembrom 1997 (3. odstavek 112. člena ZPP). Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena šele 13.5.1998, je bila v delu, s katerim izpodbija sklep sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka, vložena prepozno, Zato jo je sodišče v tem delu zavrglo (2. odstavek 408. člena ZPP v zvezi s 392. členom ZPP).

Razlogi zahteve za varstvo zakonitosti vzbujajo vtis, da njen vlagatelj meni, da se določbi 2. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 158. člena ZPP izključujeta. Temu pa ni tako. Omenjeni dve določbi se dopolnjujeta. Tožnik se namreč lahko zadovolji s tem, da toženec samo delno izpolni tožbeni zahtevek. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca (ob izpolnitvi predpostavke potrebnosti tožbe) povrnitev pravdnih stroškov. Ne more pa dobiti povrnjenih vseh svojih pravdnih stroškov (razen v situaciji iz 3. odstavka 154. člena ZPP), ampak samo toliko, kolikor jih je upravičen dobiti po 2. odstavku 154. člena ZPP.

O povrnitvi stroškov odloči sodišče samo na določno zahtevo stranke (1. odstavek 164. člena ZPP). Ta mora zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških (3. odstavek 164. člena ZPP). Upoštevajoč omenjene zakonske določbe je bila torej tožeča stranka prisiljena na naroku, na katerem je tožbo umaknila, zahtevati povrnitev pravdnih stroškov. Umiku tožbe je namreč (pravilno) sledil sklep o ustavitvi postopka, s katerim je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Glede na 4. odstavek 164. člena ZPP je to tudi moralo storiti.

Če tožeča stranka ne bi zahtevala povrnitve stroškov ob umiku tožbe, glede na zgoraj navedene določbe ZPP tega pozneje ne bi mogla več storiti. Sedmi odstavek 164. člena ZPP velja namreč samo za toženca takrat, kadar tožnik ne umakne tožbe na obravnavi. Za tožnika pa velja, glede zahteve za povrnitev stroškov, kadar umakne tožbo izven obravnave, drugi primer iz 3. odstavka 164. čena ZPP.

Situacije glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov po določbah 2. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 158. člena ZPP ne spremeni okoliščina, da sta se stranki spora izvensodno dogovorili, s kolikšnim zneskom bo tožena stranka poravnala terjatev tožeče stranke. S tem, da je tožeča stranka omenila izvensodno poravnavo, je samo pojasnila, zakaj umika tožbo v celoti, čeprav ji tožena stranka ni plačala vsega, kar je zahtevala. To pojasnilo (dano celo po umiku tožbe) pa ni sprememba istovetnosti tožbe. Na podlagi izvensodne poravnave ni namreč tožeča stranka ničesar zahtevala. Tudi brez omenjenega pojasnila bi lahko tožbo umaknila v celoti, čeprav ji tožena stranka ne bi plačala vsega, in pri tem zahtevala povrnitev samo sorazmernega dela pravdnih stroškov. Samo če bi se stranki spora izvensodno glede pravdnih stroškov dogovorili drugače, bi stranka, ki bi se na drugačen dogovor sklicevala, morala izvensodno poravnavo predložiti. Ker pa tega ni storila nobena stranka, vsebina izvensodne poravnave za odločitev o stroških ni pomembna. Zato opustitev preizkusa izvensodne poravnave pri odločanju pritožbenega sodišča ni kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Takšne kršitve pa tudi sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Ker zahtevi tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov ni ugodilo, mu ni bilo treba ugotavljati utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Umik tožbe ne zahteva tudi umika zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov. Če bi namreč lahko opredelili kot umik tožbe samo tisto razpolaganje tožeče stranke s tožbenim zahtevkom, s katerim ta umika tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov, bi to imelo za posledico nadaljevanje spora do meritorne odločitve sodišča, čeprav je tožena stranka med postopkom zahtevek (delno) izpolnila. V nasprotnem primeru namreč tožeča stranka, zlasti glede na 3. in 4. odstavek 164. člena ZPP, ne bo prišla do povrnitve (dela) svojih pravdnih stroškov.

Do (delne) povrnitve pravdnih stroškov lahko pride tožeča stranka v situaciji, kot je obravnavana, samo če istočasno z umikom tožbe zahteva povrnitev pravdnih stroškov. Do drugačne razlage, kaj je umik tožbe, tudi pravila o litispendenci ne privedejo. Ta se nanašajo na zahtevke, glavne in akcesorne, katerih podlaga je pravno razmerje, obstoječe pred pravdo. To pa ne velja za zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov. Ta začne nastajati šele z začetim pravdnim postopkom in nastaja zaradi njega. Je sicer tudi akcesorne narave, vendar gre pri njem za akcesornost posebne vrste. Na glavni zahtevek je vezan samo v toliko, kolikor brez njega zaradi posebne situacije - pravde - sploh ne nastane. Še bolj, in sicer izključno, pa je vezan na pravdo, v kateri je nastal. Če je tožba umaknjena, jo tožnik lahko znova vloži (3. odstavek 193. člena ZPP). Umik zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov pa ima za posledico, da ga tožnik sploh ne more več uveljaviti. To izhaja iz določb 1. do 4. odstavka 164. člena ZPP. Iz njih in ne iz 3. odstavka 194. člena ZPP pa izhaja tudi, da pravdna stranka (ne samo tožeča) izven pravde, v kateri in zaradi katere nastajajo, pravdnih stroškov sploh ne more uveljavljati.

Iz povedanega sledi, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve procesnega in materialnega prava niso podane. Zato je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, v katerem je bila pravočasno vložena, na podlagi 2. odstavka 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.