Jedro

Glede na to, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek uveljavlja na poslovni podlagi, to je, da je opravljala posle upravnika kot pooblaščena organizacija (drugi odstavek 145. člena Stanovanjskega zakona; SZ), pritožbeno sodišče opozarja, da se lahko tožeča stranka na to določbo sklicuje le, če je pred uveljavitvijo SZ sklenila pogodbo o upravljanju s hišnim svetom ali stanovanjsko skupnostjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se v ugoditvenem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka odločilo, da sklep o izvršbi tukajšnjega sodišča opr. št. I 523/95 z dne 23.10.1995, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 525.915,00 SIT, za zakonite zamudne obresti od zneska 91.786,00 SIT od 6.6.1995 dalje do plačila, za zakonite zamudne obresti od zneska 171.655,80 SIT, ki tečejo od 7.6.1995 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 15.805,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1995 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo. Pod točko II. izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi tukajšnjega sodišča opr. št. I 924/96, z dne 29.11.1996 v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 39.693,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.11.1996 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v višini 4.960,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.11.1996 dalje do plačila, v preostalem delu pa je navedeni sklep pod točko 1. izreka, zaradi umika tožbe, razveljavilo, v 3. točki izreka pa tožbeni zahtevek, glede preostalega dela izvršilnih stroškov, zavrnilo. V točki III. izreka pa je nato sklenilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 153.699,00 SIT nadaljnih pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1998 dalje do plačila, v roku osmih dni, pod izvršbo.

Zoper to sodbo in sklep v njenem ugoditvenem delu se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da sta oba toženca mnenja, da je sodišče prve stopnje s tako oblikovanim izrekom sodbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Oba sklepa o izvršbi sta bila namreč pravnomočno razveljavljena. Po mnenju tožencev tudi ni mogoče pomešati izvršilnega in pravdnega postopka. Izrek sodbe v pravdnem postopku mora biti jasen, določljiv in izvršljiv. Nadalje navaja, da je tožena stranka izrecno oporekala vsem za njo obremenilnim postavkam v kartici etažnega lastnika in zahtevala, naj tožeča stranka predloži verodostojne listine, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali so terjatve tožeče stranke utemeljene ali ne. Tožeča stranka je nato predložila 77 listov teh listin, ki so bile vročene pooblaščencu tožene stranke v petek dne 11.9.1998 in je bilo zaradi tega nemogoče te listine pregledati in primerjati s posameznimi postavkami, to pa ji je bilo tudi sicer onemogočeno, saj so listine popolnoma neurejene, zaradi slabih fotokopij nečitljive in tudi nerazumljive.

Zaradi tega je tožena stranka izrecno zahtevala, da tožeča stranka poda konkretne navedbe o vsaki posamezni postavki, za katero bremeni toženo stranko. Tega tožeča stranka ni storila, dejansko stanje pa je ostalo očitno zmotno in nepolno ugotovljeno. Nadalje se tožena stranka v pritožbi sklicuje na vzporedno pravdo, ki je tekla pred so diščem po tožbi sedanje tožeče stranke zoper sosedo tožene stranke.

Slednja je dobila na vpogled čitljivo dokumentacijo in ugotovila skoraj pri vseh postavkah napake pri obremenitvah na njeni kartici.

Tožena stranka v pritožbi tudi poudarja, da so tudi ročni izpisi obremenitev neverodostojni, saj ni jasno za katero obdobje se obrestuje in katera glavnica ter po kakšni stopnji. Sodišče prve stopnje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo tudi glede vprašanja utemeljenosti zahtevkov tožeče stranke po temelju. Čeprav je tožena stranka deloma plačevala stroške upravljanja, s tem tožeči stranki še ni priznala svojstva upravnika. Tožena stranka je namreč mnenja, da tožeči stranki ni mogoče priznati svojstva upravnika. Prav tako pritožnik meni, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da je tožeča stranka bila upravičena obračunavati toženi stranki stroške ogrevanja po pavšalno določenih zneskih, odmerjenih po kvadraturi stanovanja. Stanovanje tožene stranke ima vgrajen kalorimeter (imenovan tudi ekonokal) najsodobnejše izvedbe, ti kalorimetri pa tudi delujejo. Neresnična je torej izpovedba priče K., da kalorimetri ne delujejo in da je potrebno za njihov zagon investirati velika sredstva. Vsi stanovalci so od samega začetka terjali obračunavanje toplotne energije po dejansko porabljeni količini. Tožeča stranka jim je to obljubljala, s tem pa zavajala in dalje vztrajala pri obračunu, ki je za porabnike toplote neugoden. Terjatve iz naslova ogrevanja so tudi zato po temelju kot po višini nedokazane in neutemeljene. Nadalje pritožnik navaja, da tožena stranka vztraja tudi pri svojem ugovoru, ki se nanaša le na prvega toženca, pomanjkanja pasivne legitimacije pri zahtevku, ki izvira iz izvršilnega postopka I 523/95 do polovice in se pri tem sklicuje na navedbe v pripravljalnem spisu z dne 18.9.1998 in prosi, da se tamkajšnja navedba šteje za sestavni del pritožbe. Na koncu pa pritožnik še navede, da toženca izrecno uveljavljata tudi zastaranje dela terjatev tožeče stranke, tako tiste terjatve, ki se nanašajo na dobavo toplotne energije, kot tudi za stroške upravljanja (ki so v bistvu stroški za dimnikarske storitve, vzdrževanje snage, elektrika in drugo, kar služi skupnim napravam), saj vse te terjatve zastarajo v skladu s 1. točko 1. odst. 378. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v enem letu. Tožeča stranka je uveljavljala svoje zahtevke pri sodišču šele z izvršilnima predlogoma, torej šele dne 4.10.1995 oz. 19.11.1996, terja pa plačilo, ki sega v leto 1991. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Izrek sodbe in sklepa je jasen in razumljiv, tako da ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Prav tako ne drži trditev pritožbe, da sta bila sklepa o izvršbi že pravnomočno razveljavljena, saj je bila pravnomočno razveljavljena le druga točka obeh sklepov o izvršbi, to je le odločitev glede dovolitve izvršbe.

Tožena stranka v pritožbi navaja novo dejstvo, ko trdi, da uveljavlja zastaranje dela terjatev tožeče stranke, tako tistih terjatev, ki se nanašajo na dobavo toplotne energije, kot tudi za stroške upravljanja. Prvi odstavek 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ker torej pritožnik v pritožbi navaja novo dejstvo, je iz tega razloga dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 355. člena ZPP/77). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je ugovor zastaranja terjatev tožeče stranke utemeljen in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Glede na to, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek uveljavlja na poslovni podlagi, to je, da je opravljala posle upravnika kot pooblaščena organizacija (drugi odstavek 145. člena Stanovanjskega zakona; SZ), pa pritožbeno sodišče opozarja, da se lahko tožeča stranka na to določbo sklicuje le, če je pred uveljavitvijo SZ sklenila pogodbo o upravljanju s hišnim svetom ali stanovanjsko skupnostjo. Drugi odstavek 46. člena Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (Ur. l. SRS št. 3/81 - 8/90) je namreč določal, da v primeru, ko posamezna dela v zvezi z gospodarjenjem s stanovanji in stanovanjskimi hišami opravlja organizacija, ki samostojno opravlja takšne dejavnosti, opravlja taka dela in opravila na podlagi pogodbe, sklenjene med hišnim svetom, stanovanjsko skupnostjo oziroma njeno enoto. Pooblaščena organizacija torej ni opravljala teh del na podlagi zakona, ampak na podlagi pogodbe. Tožeča stranka bi morala torej dokazati obstoj take pogodbe, saj bi le v takem primeru po določbi drugega odstavka 145. člena SZ bila pooblaščena opravljati naloge iz tega zakona do sklenitve pogodb iz 22. člena SZ. Za zaključek, ali je zahtevek tožeče stranke na poslovni podlagi utemeljen, pa ni dovolj ugotovitev, da je to sodišču znano že iz drugih sodnih postopkov in da je tako izpovedal zastopnik tožeče stranke. Če je tožeča stranka dejansko izvajala določena dela v korist stavb tožencev, bi ob eventuelnem pomanjkanju pogodbene podlage, lahko zahtevek iztožila na kakšni drugi pravni podlagi (seveda tudi ob navedbi druge dejanske podlage).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo in sklep sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu razveljavilo, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 166. člena ZPP/77).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.