Jedro

Če je zavod pri izdaji odločbe ravnal v nasprotju s 4. točko 129. člena ZUP in vloge ni zavrgel, ni mogoče govoriti o očitni kršitvi materialnega predpisa.

Izrek

Revizija se glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od zapadlih in neizplačanih zneskov razlike v pokojnini zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločbo tožene stranke št. 8009037 z dne 10. 2. 2006 odpravilo ter ugotovilo, da ima tožnica še nadalje pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 170.096,94 SIT mesečno od 1. 11. 2005 po odločbi št. 18-8009037 z dne 28. 11. 2005. Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe tožnici izplača zapadle in neizplačane zneske razlike med že izplačano pokojnino in pokojnino, določeno z odločbo z dne 28. 11. 2005, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožbeni zahtevek za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku že od 10. 2. 1997, skupaj z izplačilom zapadlih zneskov razlike in za odpravo odločb tožene stranke z dne 2. 12. 1997 in z dne 28. 11. 2005 je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnici pri odmeri starostne pokojnine razlika v plači, ki jo je od delodajalca prejela v obliki vrednostnih papirjev za leto 1990 do 1993, niso bili všteti v osnovo. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) sicer ne daje podlage za ponovno odmero že uveljavljene pokojnine, vendar pa ji tožena stranka, če je zavarovanki tako pravico priznala, ne more naknadno le te odvzeti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pridružilo se je stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje dokončne in pravnomočne odločbe ni zakonito razveljavila po nadzorstveni pravici, ker noben od razlogov za odpravo ali za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) ni bil podan.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da morebitne drugačne odločitve tožene stranke v podobnih primerih ne dokazujejo nezakonitosti sporne odločitve, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na 6. oziroma 7. člen ZPIZ-1, in sicer glede na dejstvo, da je bila pokojninska osnova že pravnomočno ugotovljena. Ne strinja se s stališčem, da določba 2. točke prvega odstavka 274. člena ZPP (pravilno ZUP), ne daje podlage za razveljavitev, ampak zgolj za odpravo odločbe. Meni, da pravni pomen termina „odprava“ vsebinsko zajema tudi „razveljavitev“. Razveljavitev z obsegom učinka za naprej ne presega pooblastil tožene stranke, ki jih ima po prvem odstavku 274. člena ZUP. Zato je tožena stranka imela pravico razveljaviti odločbo z dne 28. 11. 2005 po nadzorstveni pravici tudi iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 274. člena ZUP. Ne strinja se tudi, da o vštetju delnic še ni bilo pravnomočno odločeno. O pravici do starostne pokojnine je bilo pravnomočno odločeno z odločbo iz leta 1997. Odločitev vsebuje vse elemente za odmero pokojnine, zato pravnomočno določene višine pokojnine tudi ni več mogoče spremeniti. Če je določena višina pokojnine, je bilo odločeno torej tudi o pokojninski osnovi oziroma o vprašanju, kateri prejemki vplivajo na višino pokojnine oziroma kateri prejemki se vštejejo v osnovo. Meni tudi, da ni zakonite podlage za prisojene zakonske zamudne obresti kot take glede na določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Ta določba vprašanja zakonskih zamudnih obresti ne ureja, pač pa so te v zvezi z razmerji iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja urejene zgolj v specialni določbi 277. člena ZPIZ-1, za uporabo katerega pa v tem primeru ni pogojev. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje oziroma sodbe sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obresti od zapadlih zneskov neizplačane razlike v pokojnini ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnik v reviziji izrecno navaja, da se ne strinja z odločitvijo o obrestnem delu zahtevka. ZPP v 2. odstavku 367. člena določa, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Na podlagi 39. člena ZPP je za določitev vrednosti spornega predmeta odločilna vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Ker je predmet revizije zgolj odločitev o zakonskih zamudnih obrestih kot postranski terjatvi (sicer pa tudi vrednost glavne terjatve ni bila določena), niso izpolnjeni pogoji za revizijo v smislu 2. odstavka 367. člena ZPP. Revizija je v skladu z 2. odstavkom 374. člena ZPP nedovoljena, če je vložena zoper sodbo oziroma del sodbe, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (1). Zato je revizijsko sodišče v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od zapadlih in neizplačanih zneskov razlike v pokojnin, revizijo zavrglo.

8. Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Ker revizija ne konkretizira bistvenih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, ampak jih očita le pavšalno, navedb v tem obsegu ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in se z njimi strinjalo sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke z dne 2. 12. 1997 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 77.745,58 SIT mesečno od 1. 10. 1997 dalje. Zoper to odločbo se tožnica ni pritožila, zato je postala dokončna in pravnomočna. Dne 18. 10. 2005 je vložila zahtevo za vštevanje izplačil v delnicah pri družbi B. d. d. v letih 1990 do 1993 v pokojninsko osnovo. Tožena stranka je tožnici na novo odmerila sorazmerni del starostne pokojnine z odločbo z dne 28. 11. 2005, ki pa jo je z odločbo z dne 10. 2. 2006 razveljavila, odločila, da se tožnici še naprej izplačuje pokojnina, priznana z odločbo z dne 2. 12. 1997 in hkrati zavrgla tožničino pritožbo zoper odločbo z dne 28. 11. 2005. To je storila z obrazložitvijo, da bi bilo potrebno na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo z dne 18. 10. 2005 zavreči. Sklicevala se je na drugi odstavek 274. člena ZUP in drugi odstavek 275. člena ZUP.

11. Tožena stranka je po nadzorstveni pravici odločbo z dne 28. 11. 2005 razveljavila. Revizijsko sklicevanje na določbo prvega odstavka 274. člena ZUP je neutemeljeno, saj pri izdaji izpodbijane odločbe ni uporabila te določbe. Uporabila je drugi odstavek 274. člena ZUP, po katerem izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je z njo očitno prekršen materialni predpis. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po citirani določbi ni podan. Tožena stranka je namreč odločbo z dne 28. 11. 2005 razveljavila, ker naj bi bila o zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Če je tožena stranka dejansko napačno uporabila določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ni mogoče govoriti o kršitvi materialnega predpisa, saj gre za procesno določbo.

12. Sicer pa tudi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP ni bilo pogojev, saj z razveljavljeno odločbo ni bilo odločeno o zadevi, o kateri je bila že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena. Druga odločba ne temelji na enakem dejanskem in pravnem stanju kot prva.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

14. Tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Prim. sklep VS RS VIII Ips 384/3007 z dne 6. 11. 2008 idr.