Jedro

Tožnik ima na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 4. 2021 terjatev do kupke v znesku 92.800,00 EUR, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Novem mestu I Kpd 65941/2021. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da je tožnik s prodajno pogodbo z dne 21. 4. 2021 za ceno 125.000,00 EUR prodal stanovanje. Kljub temu, da bi moral tožnik to dejstvo navesti v prošnji za dodelitev BPP, tega ni storil, zato je toženka tožnika pozvala, da se glede navedene ugotovitve izjasni. Tožnik je potrdil, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe, del kupnine v višini 32.200,00 EUR je tožnik porabil za poplačilo upnikov, kar toženka šteje za nedokazano in nerelevantno. Po mnenju toženke ni bistveno, za kakšen namen so bila sredstva porabljena. Pomembno je, da je tožnik pridobil premoženje, ki presega znesek 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (tj. 20.250,72 EUR). Tožnik je nadalje pojasnil, da preostanek kupnine še ni bil plačan. Predlog za izvršbo ni bil vložen, saj tožnik v tem stanovanju še vedno prebiva. Toženka ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenih dokazil, da na navedenem naslovu še vedno prebiva. Če navedeno drži, bi morala biti sklenjena ustrezna najemna pogodba, na podlagi katere bi bil tožnik dolžan plačevati najemnino. Kupka A. A. bi morala celotno kupnino že plačati, saj se je rok za plačilo kupnine iztekel konec leta 2021. Četudi preostanka kupnine v višini 92.800,00 EUR tožnik še ni prejel, tožnik razpolaga s pogodbo, na podlagi katere lahko sproži izvršilni postopek zoper kupko. Zato je v nasprotju z osnovnimi nameni in cilji Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), da tožnik razpolaga s terjatvijo v višini 92.800,00 EUR, ki bi jo mogel in moral izterjati, vendar tega ne stori, na drugi strani pa od toženke pričakuje zagotavljanje sredstev za izvajanje BPP. Ker tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, prošnji za dodelitev BPP ni mogoče ugoditi.

2. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je bila prodajna pogodba sklenjena, ker je moral zagotoviti sredstva za poplačilo upnikov (32.200,00 EUR), razlika v višini 92.800,00 EUR pa tožniku še ni bila plačana. V pogodbi je bil določen rok za plačilo kupnine do konca leta 2021, vendar pa tožnik in njegova žena v tem stanovanju na naslovu B., še vedno prebivata, najemnina pa se kompenzira s kupnino. Ni sprejemljivo stališče toženke, da poraba sredstev ni izkazana, saj je to izrecno navedeno v sami pogodbi. Prav tako ne drži, da je tožnik sredstva v višini 32.000,00 EUR dejansko prejel, saj so bila sredstva porabljena za poplačila upnikov. Tudi iz same pogodbe je razvidno, da je bila kupka tista, ki je z delom kupnine poplačala upnike. Tožnik ni prejel ničesar od kupnine in s tem premoženjem ni razpolagal. Glede okoliščine, da ni bil sprožen izvršilni postopek za plačilo preostanka kupnine, tožnik pojasnjuje, da sta oba z ženo upokojenca, z vložitvijo predloga za izvršbo pa bi morala ven iz stanovanja, čeprav nimata kam. Poleg tega prodajna pogodba ni sklenjena v obliki izvršljivega notarskega zapisa, zato ni neposredno izvršljiva. Tožnik bi moral najprej vložiti tožbo, za kar nima finančnih sredstev. Tudi sicer bi sodni postopek izvršbe lahko trajal več mesecev, pravdni postopek nekaj let, za založitev stroškov izvedenca, če bi šlo za izvršbo na nepremičnino, pa tožnik nima denarja. Tožnik torej ni razpolagal in ne razpolaga s premoženjem, ki bi doseglo ali preseglo višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Tožnik še vedno prebiva v stanovanju na naslovu B., v dokaz navedenega pa predlaga zaslišanje prič ter poizvedbo v evidencah. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ni dvoma, da je tožnik sredstva v višini 32.200,00 EUR prejel, za kakšen namen so bila porabljena ni bistveno. Na upoštevnost tega premoženja ne vpliva dejstvo, da jih je tožnik porabil za poplačilo upnikov. Preostanek kupnine bi tožnik moral in mogel izterjati, zato se šteje, da s temi sredstvi razpolaga, saj je terjatev zapadla v plačilo dne 31. 12. 2021. Neutemeljene so navedbe tožnika, da kupnine še ni terjal, ker v istem stanovanju živi in se obveznosti medsebojno kompenzirajo. Gre za nedopustno ravnanje tožnika, ki zlorablja svoj položaj, da bi bil še naprej upravičen do BPP. Pravilno ravnanje tožnika bi bilo, da bi izterjal celotno dolgovano kupnino v znesku 92.800,00 EUR. Če pa tožnik še naprej živi v prodanem stanovanju, bi moral izterjati preostanek kupnine, nato pa skleniti ustrezno najemno pogodbo in na tej podlagi plačevati mesečno najemnino. Nerazumljivo je, da tožnik toži o svojem težkem finančnem položaju, hkrati pa je na kupko prenesel stanovanje v vrednosti 125.000,00 EUR, prejel pa le 32.200,00 EUR. Tožnik ni predložil nobenih dokazil, da še vedno prebiva v stanovanju na naslovu B., navedbe o kompenzaciji pa so neutemeljene in prilagojene potrebam tega postopka. V prodajni pogodbi kompenzacija ni omenjena, tožnik ni predložil najemne pogodbe, poleg tega morata pri kompenzaciji obe terjatvi zapadli, do sedaj pa je zapadla v plačilo zgolj tožnikova terjatev, morebitne nasprotne terjatve kupke iz naslova najemnine pa gotovo ne dosegajo zneska preostanka kupnine. Ni jasno, zakaj bi tožnik moral sprožiti izvršbo, saj bi moral kupko zgolj pozvati k plačilu kupnine, ta pa bi jo zagotovo poravnala, saj je njena obveznost v pogodbi jasno določena. Tožnik ima tudi možnost izterjati celotno kupnino in prebivati v drugem najemniškem stanovanju, ki jih je v Novem mestu dovolj. Nerazumljivo je tudi, da je tožnik svoj podpis overil pred plačilom kupnine in da tožnik pogodbe ni sklenil v obliki notarskega zapisa. Toženka izrecno nasprotuje izvedbi glavne obravnave, saj so predlagani dokazi nepotrebni. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, in tožniku naloži v plačilo stroške, ki jih je toženka imela s predmetnim postopkom.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Skladno z določbo prvega odstavka 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP). Ne glede na določbe 1.7. poglavja Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre).

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali tožnik razpolaga oziroma bi lahko razpolagal s premoženjem, ki znaša najmanj 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. 20.250,72 EUR. Toženka namreč tožniku očita, da bi lahko razpolagal z zneskom oziroma terjatvijo v višini najmanj 92.800,00 EUR, zato presega finančni pogoj za dodelitev BPP. Gre za razliko med kupnino v višini 125.000,00 EUR za stanovanje, ki ga je tožnik prodal s prodajno pogodbo z dne 21. 4. 2021, in zneskom 32.200,00 EUR, ki je bil že po sami prodajni pogodbi namenjen poplačilu upnikov.

7. Tožnik v tožbi ponavlja svoje dosedanje navedbe, da je bil znesek 32.200,00 EUR namenjen za poplačilo upnikov in da se preostanek kupnine pobota z najemnino za stanovanje, v katerem še vedno živita z ženo. Sodišče poudarja, da se je do teh navedb v celoti in pravilno opredelila že toženka v izpodbijani odločbi. Ni sporno, da je bila prodajna pogodba z dne 21. 4. 2021 sklenjena za kupnino v znesku 125.000,00 EUR, niti da je tožnik prejel znesek 32.200,00 EUR, ki je bil namenjen za poplačilo upnikov v izvršbi na stanovanje. Tožnik ima na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 4. 2021 terjatev do kupke v znesku 92.800,00 EUR, ki presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zato je odločitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, pravilna.

8. Sodišče lahko sprejme, da ima kupka do tožnika določeno (mesečno) terjatev, ker ta prebiva v stanovanju, ki je njena last, vendar morata za kompenzacijo (pobot) obe terjatvi zapasti v plačilo.1 Tožnikova terjatev v višini 92.800,00 EUR je v celoti zapadla v plačilo konec leta 2021, kupkine terjatve do tožnika (ki se po vrednosti lahko primerjajo z najemnino, da gre za najemnino zatrjuje tudi tožnik v tožbi) pa se po navedbah tožnika sproti kompenzirajo. To pa življenjsko logično nujno pomeni, da skupni znesek kupkinih zapadlih terjatev v dobrem letu dni od prodaje stanovanja ne more znašati toliko, da bi se tožnikova zapadla terjatev do kupke, tj. 92.800,00 EUR, znižala za toliko, da ta ne bi več presegala zneska 20.250,72 EUR (48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka). Tožnik torej še vedno ima premoženje, tj. terjatev do kupke, ki nedvomno in bistveno presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

9. Tožnik je v upravnem postopku in tožbi sicer navajal okoliščine, ki naj bi mu preprečevale izterjavo tega zneska, kar bi lahko bilo relevantno glede na določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, po kateri se, ne glede na preseganje finančnega pogoja, premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno, in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

10. Vendar sodišče ugotavlja, da je tožnik zgolj pavšalno zatrjeval, da se terjatve kompenzirajo in da se nima kam preseliti, saj drugega stanovanja z ženo nimata. Stanovanjsko vprašanje se lahko reši tudi drugače kot z (drugim) lastniškim stanovanjem, pri čemer tožnik kakšnih drugih okoliščin, ki bi oteževale njegovo reševanje, ne navaja. Tožnik tudi ni pojasnil, zakaj je sklenil tako prodajno pogodbo za stanovanje, v katerem živi, da je lahko kupka postala lastnica stanovanja do celote, še preden je bila plačana celotna kupnina, in predvsem, zakaj preostanka kupnine sploh ne zahteva, ne sodno ne izvensodno, pač pa se povsem nesorazmerno visok del kupnine zgolj kompenzira z nesorazmerno nizkimi terjatvami, ki jih ima kupka do tožnika zaradi njegovega prebivanja v njenem stanovanju. Tožnik zgolj z utemeljitvijo, da se nima kam preseliti, ker drugega stanovanja nima, ob dejstvu, da ima vse od začetka leta 2022 do kupke terjatev v višini 92.800,00 EUR (kar bistveno presega cenzus 20.250,72 EUR, tudi če se od tega zneska odštejejo do tedaj zapadli zneski najemnin), ki je po svoji volji in krivdi ne uveljavlja, ne more izkazati, da s sporno terjatvijo dejansko ne bi mogel razpolagati oziroma, da razloga za nezmožnost razpolaganja ni zakrivil po lastni volji. Ker tožnik dolgovanega zneska kupnine niti izvensodno ne zahteva, tudi ne more uspeti s tožbenimi navedbami o tem, da bi morebitni sodni postopek izterjave preostanka kupnine predolgo trajal in da si ga ne more privoščiti, v vmesnem času pa ne bi imel kje živeti.

11. Glede na navedeno se torej izkaže za pravilno presoja toženke, da tožnik razpolaga oziroma bi lahko razpolagal, če bi tako želel, s premoženjem - terjatvijo v znesku, ki (bistveno) presega cenzus 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zaradi česar na podlagi prvega odstavka 13. člena ZBPP in drugega odstavka 14. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji senata na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot toženka glavni obravnavi pisno odpovedala.

1 311. člen Obligacijskega zakonika: Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.