Jedro

Če tožena stranka začne ugotavljati dejansko stanje zadeve z zbiranjem poročil o stanju v izvorni državi tožnika in na to opre svojo odločitev, gre za redni azilni postopek. V ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča tožena stranka ne more več odločati v pospešenem postopku, če je že v prvotnem postopku začela in odločala v rednem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.3.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča, št. U 2665/2005 z dne 18.1.2006, s katero je odpravilo njeno prvotno odločbo v tej zadevi ter ji zadevo vrnilo v nov postopek, ponovno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 143/03 in 85/05- odl. US) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene, ker je iz njih razvidno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil; hkrati pa je odločila, da morajo zapustiti Slovenijo v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je prvotno odločbo tožene stranke z dne 7.11.2005 odpravilo svojo sodbo, U 2665/2005 z dne 18.1.2006, zato, ker je bila oprta na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej je tožena stranka odločala v pospešenem azilnem postopku, pri čemer pa je svojo odločitev oprla tudi na številna poročila vladnih in nevladnih organizacij. S temi poročili pa tožnikov ni seznanila. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005, pa bi morala tožena stranka tožnike s takimi poročili seznaniti ter jim dati možnost, da se o njih izjavijo. Ker je tožena stranka pribavila poročila o stanju v izvorni državi tožnikov, je s tem že začela redni azilni postopek, zato tudi v ponovljenem postopku ni mogla ponovno odločati v pospešenem azilnem postopku. V ponovljenem postopku tudi ni spoštovala pravnih stališč prvostopnega sodišča iz njegove prvotne sodbe, v kateri ji je med drugim naložilo tudi, da mora preveriti kredibilnost tožnikov tudi s tem, da sooči njune izjave ter od obeh odraslih zahteva pojasnila ter šele nato sklene, ali izjavi sta oziroma nista verodostojni.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zoper odločbo tožene stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališči sodišča prve stopnje in pojasnjuje, da je v ponovnem postopku z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožečih strank za priznanje azila kot očitno neutemeljeno zgolj na podlagi njihovih izjav, ne da bi omenjena poročila, katerih vsebino je navajala v prvi odločbi. Svojo odločitev je oprla na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil ter dodatno tudi na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Meni, da je v ponovljenem postopku ravnala v skladu z določbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05), in tudi v skladu z več sodbami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Meni tudi, da ni ravnala v nasprotju z napotki, ki jih je v prvi sodbi dalo prvostopno sodišče. To je že v svoji prvi sodbi samo presodilo, da je izpolnjen pogoj za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Meni, da je ustrezno poskrbela, da nevednost in neukost tožečih strank ni bilo v škodo njihovim pravicam. Meni, da z uporabo poročil v predhodnem postopku ni začela voditi rednega azilnega postopka in da je zato v ponovljenem postopku lahko ponovno odločala v pospešenem postopku. Glede vsebinskih razlogov za zavrnitev prošnje za azil pa se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki jo v posameznih delih v pritožbi ponavlja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v številnih primerih pojasnilo, da je postopek, kakršen je predviden v 2. odstavku 35. člena ZAzil, v bistvu skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Če se torej vodi pospešeni azilni postopek, seveda če so za to izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 35. člena ZAzil, se odloča predvsem na podlagi prosilčeve prošnje, lahko pa tudi na podlagi dejstev in dokazil določenih v 1. odstavku 144. člena ZUP. V tem primeru torej tožena stranka ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da ji prosilca ni treba posebej zaslišati. Če pa ugotavlja druga dejstva in okoliščine (razen iz 1. odstavka 144. člena ZUP) zaradi dopolnjevanja ugotavljanja dejanskega stanje v zvezi s pogoji za priznanje azila, je po presoji pritožbenega sodišča začela izvajati posebni ugotovitveni postopek. V takem primeru pa svoje odločitve ne more opreti na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če torej tožena stranka v konkretni zadevi pridobi poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi, pridobi podatke za presojo objektivnih okoliščin za priznanje azila, torej začne posebni ugotovitveni postopek za ugotovitev pogojev za priznanje azila po 1. členu ZAzil. V takem primeru pa mora prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem zadeve pred izdajo odločbe seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. V takem primeru, ker odločitev ne temelji le na prosilčevi prošnji (in dejstvih, okoliščinah oziroma dokazih, navedenih v 1. odstavku 144. člena ZUP), pa pravna podlaga za njeno izdajo po presoji pritožbenega sodišča ne more biti določba 2. odstavka 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je v izpodbijani odločbi tožena stranka svojo odločitev res oprla samo na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil. Vendar je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, s katero je bila odpravljena njena prvotna odločba, v kateri je bila odločitev oprta tudi na poročila mednarodnih organizacij o stanju v izvorni državi prosilcev. Zato v tem sporu izpodbijana odločba pomeni nadaljevanje postopka in odločanja, ki sta se začela pred izdajo in končala z izdajo prve prvostopne odločbe. Odločanje v ponovnem postopku namreč ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prvostopne odločbe. To za ta primer, ko so bila pred izdajo prvostopne odločbe pridobljena poročila o stanju v izvorni državi in je prva odločba na njih temeljila, pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča ni več mogoče odločati v pospešenem postopku.

Tožena stranka bi morala torej tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožnike seznaniti s poročili, na podlagi katerih je izdala prvo odločbo, jim dati možnost, da se o teh poročilih izjavijo, ter nato odločilo o njihovi prošnji za azil po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku.

Na odločitev v tej stvari ne morejo vplivati odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji pritožbi. Res je pritožbeno sodišče pred odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05), štelo, da je tožena stranka še vedno odločala v pospešenem azilnem postopku tudi, če je svojo odločitev oprla na pridobljena poročila, ker je ta poročila štelo za splošno znana dejstva. Ker pa takšnega stališča Ustavno sodišče Republike Slovenije ni podprlo v prej navedeni svoji odločbi, temveč je odločilo, da v primeru, če tožena stranka že pridobiva poročila o stanju v izvorni državi, mora s pridobljenimi poročili seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se o njih izjavi, je Vrhovno sodišče RS v zvezi s to odločbo Ustavnega sodišča RS spremenilo svojo prakso glede tega vprašanja, in jo od tedaj tudi dosledno izvaja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.