Jedro

Kljub ugotovitvam sodišča prve stopnje, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do posestnega varstva po 33. členu SPZ, je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da bi zaradi vzpostavitve nove življenjske skupnosti toženca z drugo partnerko prišlo do kršitve njune ustavno zajamčene pravice do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Takšno odločitev je sprejelo neutemeljeno, saj toženec v svoji trditveni podlagi ni navedel, da v stanovanjski hiši živi z novo partnerko (o tem je izpovedal zgolj ob zaslišanju), prav tako se tudi ni skliceval, da bi mu bila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kršena njegova pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka tako spremeni, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer tako, da tožeči stranki izroči ključe vhodnih vrat stanovanjske stavbe na naslovu ..., stoječe na parcelnih številkah 3/2, 3/4, 3/7 in 1/2, vse k.o. ..., in ji omogočiti vstop in bivanje v navedeni hiši, da ne bo izvršbe.

2. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožeče stranke glede rabe nepremičnine, in sicer stanovanjske stavbe na naslovu ..., stoječe na parcelnih številkah 3/2, 3/4, 3/7 in 1/2, vse k.o. ...

3. Tožba se v ugotovitvenem delu, vsebovanem v 1. točki tožbenega zahtevka, zavrže."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec tožnico motil v zadnji mirni posesti stanovanjske hiše na naslovu ..., s tem, da je zamenjal ključavnico v vhodnih vratih in izključil električno napajanje garažnih vrat ter tožnici ni dovolil vstopa. Posledično je zavrnilo zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja z izročitvijo ključev in omogočanjem vstopa in bivanja v navedeni hiši in zahtevek na prepoved takšnih in podobnih posegov v posest tožnice. Tožencu je naložilo, da je tožnici dolžan povrniti 769,13 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper I. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče svojo odločitev materialno in procesno zmotno gradilo na pomanjkljivi trditveni podlagi toženca, ko se je oprlo zgolj na njegovo pričanje in izpoved njegovih staršev o tem, da pri njem domnevno živi nova partnerica. Sodišče je odločitev samoiniciativno oprlo na dejstvo, ki ga toženec sploh ni zatrjeval in po naziranju tožnice ne predstavlja pravno relevantnega razloga glede na naravo postopka. Zakonska izjema odločanja izven razpravnega načela v danem primeru ni podana. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica imela posest na stanovanjski hiši do kritičnega dogodka 26. 6. 2017 in da ji je posest onemogočil toženec, ki za takšno ravnanje ni imel upravičenega razloga, zato je zmotna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče je s pavšalnim sklicevanjem na pravico do zasebnosti toženca, ki ima novo partnerko, zanemarilo očitno dejstvo, da je slednji domnevno zasebnost vzpostavil šele z motenjem posesti, ko je tožnico izključil iz izvrševanja njene pravice do stanovanja, in to s posegom v njeno zasebnost in osebnostne pravice. Toženec je torej kršil najmanj dve ustavnopravni kategoriji tožnice, in sicer pravico do nedotakljivosti stanovanja in pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic. Namen posestnega varstva je v preprečevanju samovoljnih posegov v posest drugega in ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini. Sklep se pavšalno sklicuje na prakso Ustavnega sodišča RS, pri čemer ne izhaja iz posamičnega primera, judikata Up 32/94 in Up 60/00 pa nista primerljiva z obravnavano zadevo. Sodišče je izdalo sklep presenečenja, ki predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče hotelo utemeljiti svojo odločitev na način, da bi bil preizkus razlogov ustavnih pravic mogoč, bi se moralo opredeliti tudi do zatrjevane pravice lastnine, saj bi moralo opraviti test sorazmernosti, to je vrednostno pretehtati tako pravico do lastnine, s katero je bilo seznanjeno, kot tudi domnevno pravico do zasebnosti, ki ni bila zatrjevana. Sodišče mora soditi v okviru tožbenega zahtevka, ki mu lahko ugodi le v takšnem obsegu, kot to dovoljujejo materialnopravni predpisi, kar ni bilo upoštevano. Ker tožnici ni bila priznana pravica do enake obravnave, je treba izpodbijani sklep razveljaviti. Sporočilnost sklepa je takšna, da lahko prav vsak državljan kadarkoli iz skupnega stanovanja vrže svojo zakonsko ali zunajzakonsko partnerico z otrokom vred, ji prepreči vsakršen vstop, si omisli novo prijateljico in se mu pred sodiščem niti ni potrebno sklicevati na varstvo zasebnosti, ker bo sodišče samo po sebi zahtevek izrinjene partnerice zavrnilo.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku glede obstoja motilnega ravnanja pritrdilo tožnici, da ji je toženec onemogočil do takrat izvajano soposest stanovanjske hiše, v kateri je živela z njim in njuno mladoletno hčerko, tako da je izklopil elektriko dvižnih garažnih vrat ter s ključem blokiral ključavnico vhodnih vrat (7. točka izpodbijanega sklepa). V postopku ni bilo sporno, da je bila tožba vložena pravočasno v roku iz 32. člena SPZ. Kljub takšnim ugotovitvam, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do posestnega varstva po 33. členu SPZ, je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da bi zaradi vzpostavitve nove življenjske skupnosti toženca z drugo partnerko prišlo do kršitve njune ustavno zajamčene pravice do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Takšno odločitev je sprejelo, čeprav toženec v svoji trditveni podlagi ni navedel, da v stanovanjski hiši živi z novo partnerko (o tem je izpovedal zgolj ob zaslišanju), prav tako se tudi ni skliceval, da bi mu bila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kršena njegova pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da sklep sodišča prve stopnje za tožnico predstavlja odločitev presenečenja, saj na takšen razplet po izvedenih dokazih nikakor ni mogla računati. Sodišče je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP ter sklep oprlo na dejstva, ki jih toženec ni zatrjeval, čeprav izjema iz drugega odstavka citiranega člena ni bila podana. Odločitev je tudi materialno pravno napačna. Bistvo sodnega varstva posesti je namreč v tem, da se prepreči samovoljno uveljavljanje pravic. Gre za začasno varstvo, ki varuje dejanski položaj posestnika na stvari do odločitve v morebitnem sporu, ki bo temeljil na pravici. Drži sicer, da takšno sodno varstvo ni dopustno, kadar bi bistveno poseglo v najbolj intimni del človekove zasebnosti, kar je imelo pred očmi Ustavno sodišče RS v odločbi Up 157/00, ko je ugodilo ustavni pritožnici ter ob tehtanju pravice do zasebnosti v spalnici, ki jo je skladno z namenom uporabljala ustavna pritožnica, ter ob ugotovitvi, da je nasprotna stranka tam imela zgolj shranjene stvari, medtem ko je za spanje uporabljala druge prostore, ustavni pritožbi glede vrnitve soposesti spalnice ugodilo. Omenjena zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj toženec v smeri kršitve pravice do zasebnosti ni podal nobenih trditev in z njimi glede dostopa do celotne stanovanjske hiše tudi ne bi mogel uspeti. Zadeva tudi ni primerljiva s preostalima odločbama Ustavnega sodišča RS, ki sta obravnavali pravico do zasebnosti v motenjskih pravdah (Up 60/00 in Up 32/94), saj sta se nanašali na posestno varstvo, ki dediču, ki ni bil neposredni posestnik, omogoča neomejen dostop do celotnega stanovanja, sklicujoč se na posest zapustnika.

7. Razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, torej niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je ugodilo dajatvenemu restitucijskemu in prepovednemu zahtevku, ji s tem omogočilo ponoven vstop in bivanje v stanovanjskih hiši ter tožencu prepovedalo ponovitev tovrstnih samovoljnih motilnih ravnanj.

8. Ker je tožbeni zahtevek v pravdah zaradi motenja posesti dajatveni, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava del tožbe, ki vsebuje ugotovitveni zahtevek, zavrglo, saj je ta nepotreben in glede na definicijo ugotovitvenega zahtevka iz 181. člena ZPP celo nedovoljen.

9. Odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje tožnica ni izpodbijala, saj ji je bila v korist. Ker je s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave pritožbe v višini 375 odvetniških točk, povečane za materialne izdatke in davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 214,19 EUR. Ta znesek je toženec tožnici dolžan povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sam pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).