Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožniku uspelo dokazati, da ga je toženec z udarcem z glavo v obraz telesno poškodoval tako, da je utrpel udarnino nosu ter da sta se mu odlomili zobni kroni obeh zgornjih sekalcev.

Odmerjena odškodnina je primerljiva z v sodni praksi prisojenimi odškodninami za podobno škodo (podobne poškodbe nosu in zob s podobnimi posledicami), hkrati pa upoštevaje načelo individualizacije odškodnine v ustrezni meri upošteva individualne značilnosti nepremoženjske škode konkretnega oškodovanca.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da na račun tožnika plača 5.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2013 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 122,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik s pritožbo izpodbija zgolj odločitev v stroškovnem delu. Meni, da bi sodišče pri odmeri stroškov moralo upoštevati tudi stroške izvedenca in prič. Ker je bila odmera navedenih stroškov izvedena šele po končani zadnji glavni obravnavi, lahko povrnitev takšnih stroškov zahteva tudi naknadno. Ob tem se sklicuje tudi na sodno prakso v podobnem primeru.

3. Toženec izpodbija ugodilni in stroškovni del navedene sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da tožnika ni poškodoval in da je slednji svoje poškodbe utrpel na drug način. Poudarja, da tožnikovih trditev glede načina nastanka poškodb ni zgolj zanikal, temveč je ponudil tudi drugačno razlago, čeprav je dokazovanje vzroka nastanka poškodb v domeni tožnika. Sodišče je zato dokazno breme zmotno prevalilo na toženca, pri tem pa mu ni dopustilo, da bi svoje ugovore dokazoval s postavljanjem vprašanj izvedencu. Tudi sicer izvedenec ni izrecno potrdil trditev tožnika o nastanku poškodb, ampak je zgolj dopustil možnost, da bi škoda lahko nastala na tak način. V tem delu je zato odločitev sodišča protispisna (tč. 7 na četrti strani obrazložitve). Sodišču nadalje očita pristransko dokazno oceno ter poudarja, da izpovedba A. A. ne more biti neverodostojna zgolj zato, ker celotnega dogajanja ni videla. Da pri tožniku na kraju dogodka ni bilo zaznati kakšnih poškodb, je na zaslišanju potrdil tudi toženec, njegova izpovedba pa je podprta tudi z ugotovitvami policistov, da na čelu toženca ni bilo vidnih sledi udarca oziroma rdečice Tudi sicer je škodni dogodek povzročil tožnik, saj je samovoljno vstopil na toženčevo posest in nameraval odpeljati konja, ki je bil v toženčevem varstvu. Toženec je imel tako vso pravico, da se brani in zahteva konja nazaj, saj tožnik ni imel nobenega potrdila, da konja lahko odpelje. Sodišče bi zato moralo upoštevati tudi soprispevek tožnika k nastali škodi. Pretirana je nadalje odmera višine odškodnine. Sodišče prve stopnje se sklicuje na judikate, ki s predmetno zadevo niso primerljivi, saj gre za bistveno težje poškodbe. Primerljivejše odločbe bi tako bile II Ips 379/93, II Ips 599/96, II Ips 323/2001, II Ips 618/2008 in II Ips 360/2009. Zahteva še povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Na pritožbo toženca je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede temelja:

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine obravnavanega škodnega dogodka. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni protislovnosti in protispisnosti toženec ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato nista podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kateri meri toženčeva pritožba. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje o vseh pomembnih okoliščinah tega spora dovolj natančno raziskalo in pravilno ugotovilo vse ključne elemente. Na podlagi ugotovljenih dejstev o ravnanju tožnika, toženca in o nastanku ter vrsti in teži tožnikove poškodbe, je v izpodbijani sodbi prišlo do utemeljenega sklepa o škodnem dogodku, odgovornosti toženca ter vzročni zvezi med nastankom tožnikove poškodbe in ravnanjem toženca (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožniku uspelo dokazati, da ga je toženec z udarcem z glavo v obraz telesno poškodoval tako, da je utrpel udarnino nosu ter da sta se mu odlomili zobni kroni obeh zgornjih sekalcev. Sodišče je dejstvo, da je do poškodbe dejansko prišlo, ugotovilo iz izvida UKC ter mnenja izvedenca medicinske stroke. Način nastanka poškodb je poleg tožnika potrdila tudi priča B. B., ki je bila za razliko od priče A. A. v času dogodka ves čas prisotna in je sodišče prve stopnje zato njeni izpovedbi utemeljeno podelilo večjo težo. Presojo spornega vprašanja glede nastanka poškodb sodišče tudi ni oprlo na izpoved izvedenca, temveč tožnika in priče B. B., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki trdijo drugače. Tožnik je tako ponudil dovolj dokazov, ki tudi pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju, da je do poškodbe prišlo na zatrjevani način. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da na čelu toženca ni bilo vidnih poškodb. Da te niso nujno vidne, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca ter neizpodbijane trditve, da je toženec kritičnega dne nosil kapo (v izogib ponavljanju sodišče v celoti povzema razloge pod točko 8 izpodbijane sodbe). Glede na navedeno je tožnik dokaznemu bremenu glede vzroka nastanka škode uspel zadostiti, toženec pa nasprotno ni uspel dokazati, da so poškodbe nastale na drugačen način. Dokazno breme za zatrjevanje tovrstnih trditev je bilo namreč na njegovi strani. Sodišče zato pravilno ni dopustilo vprašanj glede načina nastanka poškodb, ki jih je pooblaščenec toženca želel postavljati izvedencu medicinske stroke, saj je bil ta predlagan s strani tožnika. Pravilni so nadalje razlogi sodišča glede vprašanja soprispevka tožnika k nastali škodi. Da so tožnik in ostali po konja prišli po predhodnem dogovoru, je sodišče ugotovilo s pomočjo zaslišanja tožnika, B. B. in nenazadnje A. A., ki je potrdila, da je bil odvzem konja predhodno najavljen s strani kriminalistov. Toženec tako ni ravnal v dovoljenem silobranu oziroma samopomoči, saj predhodno ravnanje tožnika ni bilo protipravno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnja, da bi toženec konja lahko do prihoda policistov zadržal tudi na drugačen način in ne z uporabo sile nasproti tožniku.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti v skupni višini 5.100,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Toženec posameznih odškodninskih postavk izrecno ne izpodbija, temveč s sklicevanjem na številne primere iz sodne praske navaja, da je končno odmerjeni znesek odškodnine pretiran, kar ne drži. Skupni odmerjeni znesek odškodnine namreč predstavlja 5 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe(1). Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z v sodni praksi prisojenimi odškodninami za podobno škodo (podobne poškodbe nosu in zob s podobnimi posledicami)(2), hkrati pa upoštevaje načelo individualizacije odškodnine v ustrezni meri upošteva individualne značilnosti nepremoženjske škode konkretnega oškodovanca. Drži sicer, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na primera iz sodne prakse, kjer so bile poškodbe znatno hujše, vendar je to ustrezno obrazložilo, tožniku pa odmerilo bistveno nižjo odškodnino od primerjane (primerjaj točko 13 izpodbijane sodbe). V primerih, ki jih v pritožbi izpostavlja toženec, se skupni znesek odškodnine giblje med 4 in 10 povprečnimi plačami. Odmerjena odškodnina v konkretnem primeru tako ustreza tudi v pritožbi izpostavljenim primerom.

Glede stroškov postopka:

9. Sodišče prve stopnje je nagrado in stroške izvedenca ter stroške prič odmerilo s sklepoma po izdaji sodbe sodišča prve stopnje.(3) Stroške je pravilno naložilo v plačilo tožniku, saj slednji njihove povrnitve ni zahteval do konca glavne obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP). O povrnitvi stroškov namreč sodišče odloči le na podlagi pravočasne zahteve stranke, ki mora biti opredeljena. Zahteva ni dovolj opredeljena, če stranka samo navede, da zahteva povrnitev vseh stroškov, temveč je dolžna specificirati opravljena dejanja(4). Da bi sodišče v stroškovnem delu sodbe tožniku priznalo tudi plačilo izvedenine oziroma pričnine, bi moral tožnik povrnitev navedenih stroškov tudi zahtevati. Stroški so namreč nastali že pred koncem glavne obravnave in so bili tožniku znani, znana mu ni bila le višina, ki pa za priglasitev stroškov ni bistvena. Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev.

10. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Povprečna mesečna neto plača za junij 2015 je znašala 1.003,74 EUR.

Op. št. (2): Primerjaj primere II Ips 994/2007 (5 povprečnih plač), II Ips 379/93 (4 povprečne plače) in II Ips 62/2007 (12 povprečnih plač) in II Ips 635/2005 (13 povprečnih plač).

Op. št. (3): Sklep P 101/2013 z dne 22. 7. 2015 (list. št. 147 – 149) in sklep P 101/2013 z dne 22. 7. 2015 (list. št. 150 – 152).

Op. št. (4): Primerjaj Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 56 in 57.