Jedro

Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožnikove pokojnine. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb, vendar si kljub temu tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je potrebno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči (274. člen ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se tožba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi in v tem delu tožba zavrže, v II. točki izreka pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 10. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov razlike v višini 200,00 EUR od 1. 7. 2012 do vključno 1. 4. 2013, do plačila, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe. Zavrglo pa je tožbo tožnice v delu, s katerim zahteva izplačilo neizplačanega dela pokojnine v višini 200,00 EUR za posamezne mesece od junija 2012 do vključno februar 2013 in za mesec marec 2013 v znesku 142,08 EUR. Obenem je odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper I. in II. točko izreka je toženec vložil pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bila v času izdaje izpodbijanih odločb z dne 15. 10. 2012 in z dne 27. 8. 2012 pravna podlaga za odločitev podana v določbi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 v nadaljevanju ZUJF). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF, ker je ugotovilo, da je z njimi prišlo do kršitve 14. člena Ustave, hkrati pa je tožencu naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim upravičencem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb. S tem, ko je Ustavno sodišče RS razširilo učinek svoje odločitve na vse odločbe izdane na podlagi razveljavljenih določb 143. člena ZUJF, je že samo v celoti saniralo posledice, ki so jih imele odločbe izdane na podlagi citirane določbe ZUJF. Kar se tiče same višine pokojnine in izplačila razlik teh pokojnin, pa je uredil Zakon o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Namen ZOPRZUJF-a je prav zagotovitev enake obravnave vseh prejemnikov pokojnin, ki so bile usklajene po razveljavljenih določbah ZUJF, saj bi bili v nasprotnem primeru v neenakem položaju upravičenci, ki so zoper odločbe uveljavljali pravna sredstva in sodne postopke, nasproti tistim, katerih odločbe so postale pravnomočne. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano sodbo in razloge izpodbijane sodbe odstopilo od uveljavljene sodne prakse in zopet vzpostavilo neenako obravnavanje uživalcev pokojnin, ki jim je bila pokojnina znižana po ZUJF. Meni, da tožnica nima pravnega interesa za odpravo izpodbijanih odločb, saj je bilo sporno razmerje pravnomočno urejeno z odločbo z dne 24. 6. 2013. Tožnica tudi z odpravo izpodbijanih odločb ne more doseči večje koristi, kot je bila že izpolnjena. Obstoj pravnega interesa je z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 odpadel, zato bi sodišče prve stopnje moralo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavreči. Ne strinja se tudi z odločitvijo, da ima tožnica pravico do izplačila zakonskih zamudnih obresti. Razen tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navajalo, da je toženec odškodninsko odgovoren zaradi nezmožnosti uporabe nezakonito odvzete starostne pokojnine po določbi 1. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ker je izrek sodbe v obrestnem delu nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, toženec izpodbija sodbo poleg iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, tudi iz pritožbenega razloga po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopnjo sodišče je namreč tožnici priznalo zakonske zamudne obresti na podlagi zamude, v obrazložiti pa navaja, da je toženec odškodninsko odgovoren in da je z izdajo izpodbijanih odločb ravnal protipravno. Meni, da ni ravnal protipravno, saj je dolžan izvajati zakon, to je ZUJF. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v obrestnem delu sodbe napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določbe ZOPRZUJF, ki zamudnih obresti ne priznava. Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06 v nadaljevanju ZPIZVZ-A). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prišlo do procesne kršitve, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v I. točki izreka ter glede dosojenih zamudnih obresti do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba glede zamudnih obresti nima razlogov oz. so v nasprotju z obrazložitvijo, glede dosojenih zamudnih obresti pa tudi ni pravilno uporabljeno materialno pravo.

Na podlagi ZUJF je prišlo do protiustavnega posega v pokojninske dajatve določenim uživalcem pokojnin, zaradi tako imenovane negativne uskladitve s 1. 6. 2012, vendar pa je bil v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013, ki je razveljavila 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF-a, sprejet ZOPRZUJF. Na podlagi ZOPRZUJF-a so bile vsem prizadetim uživalcem 24. 6. 2013 izdane nove odločbe, s katerimi so bile odpravljene pravne posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj, za naprej pa vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine meseca junija 2012. Že ob izplačilu junijskih pokojninskih dajatev v letu 2013 je bilo poračunanih 20 % pripadajočega zneska razlike, preostalih 80 % pa za mesec maj 2014. Toženec je tudi tožnici po odločitvi ustavnega sodišča in ob upoštevanju ZOPRZUJF 24. 6. 2013 izdal odločbo, tožnica se zoper njo ni pritožila in je postala pravnomočna. Sporno razmerje med strankama v postopku je bila tako, po stališču pritožbenega sodišča, pravnomočno urejeno na način, kakor tudi izhaja iz citirane odločbe toženca z dne 24. 6. 2013. S to odločbo toženec res ni odpravil v tožbi napadenih odločb toženca z dne 15. 10. 2012 in z dne 27. 8. 2012, vendar si kljub temu tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Tudi v kolikor bi toženec ali sodišče v navedeni odločbi vztrajal, to na tožničine pravice ne bi v ničemer vplivalo. Toženec je s pravnomočno odločbo odločil tudi, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in razliko v celoti tudi že izplačal. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da gre za pomanjkanje pravnega interesa, saj je ta podan, če ima stranka neko pravno korist v sporu in je brez tega ne bi mogla doseči. Obstoj pravnega interesa mora biti podan ves čas postopka in odločanja pred sodiščem. Interes stranke je obstajal ob vložiti tožbe, je pa pozneje odpadel. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje s svojim odločanjem z dne 26. 11. 2014 moralo to upoštevati in v skladu z 274. členom ZPP tožbo zavreči. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje. Zakonodajalec je vprašanje zamudnih obresti z ZOPRZUJF rešil na ta način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti. Kot pravilno navaja v pritožbi toženec, je na podoben način nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu ZPIZVZ-A. Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Pritožbeno sodišče v zvezi z obrazloženim poudarja, da gre v obravnavanem primeru za povsem enako pravno stanje in da je zato tudi v konkretnem primeru potrebno odločiti enako, ne pa tako kot je odločilo sodišče prve stopnje in zavzelo (zmotno) pravno stališče, da ni mogoče upoštevati določil ZOPRZUJF in da je tožnica upravičena do zakonitih zamudnih obresti.

Odločitev o priznanih zamudnih obrestih pa glede na navedeno ne temelji zgolj na nepravilni uporabi materialnega prava, ampak so razlogi tudi v nasprotju z odločitvijo. Priznanje zamudnih obresti, ki predstavljajo sankcijo za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti, sodišče prve stopnje brez podlage utemeljuje z določbo 1. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Ta določba se nanaša na odškodnino in odškodninsko odgovornost zavoda, česar tožnica niti ni uveljavljala in zatrjevala obstaja elementov odškodninske odgovornosti. Za priznanje zakonskih zamudnih obresti pa tudi ni podlage v 378. členu OZ, saj gre za javno pravno dajatev, konkretno za pokojnino. Za te dajatve pa je vprašanje posledic zamude posebej urejeno v 277. členu ZPIZ-1 in bi edino ta določba lahko bila uporabljena, če bi šlo za stanje določeno v citirani določbi. Takšno stanje pa ni podano.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi na podlagi 351. člena ZPP ugodilo in ker tožnica več ne izkazuje pravne koristi (1. odstavek 274. člena ZPP) prvo točko izreka razveljavilo in tožbo zavrglo, drugo točko izreka pa je na podlagi 5. oz. 6. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.