Jedro

V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je stališče tožene stranke, da je upravičena do presežnih količin brez plačila, ker tožeča stranka nima pisnega potrdila, s katerim bi naročnik pristal na spremembo količine.

Zgolj nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvami izvedenca ne more opravičevati dokaznega predloga (ki ga tožena stranka formalno niti ni postavila) za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma njegovo zaslišanje, saj bi to pomenilo zavlačevanje postopka. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage (zlasti) tožene stranke, je bilo izvedensko mnenje zgolj delno v pomoč pri odločitvi.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 193545/2009 z dne 21.12.2009 v celoti razveljavilo, II.) dopustilo spremembo tožbe po predlogu z dne 5.6.2012, III.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 71.163,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2009, IV.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 12.417,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2009 ter V.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.296,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodno odločbo v delu, v katerem ni uspela, pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane odločbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni očitek, ki meri na prekoračitev tožbenega zahtevka. Sodišče je vezano na zahtevek, ta vezanost pa se kaže v tem, da ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala (prvi odstavek 2. člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja (in to med strankama ni bilo sporno), da je tožeča stranka med postopkom vtoževano terjatev odstopila družbi S. d.o.o. Zaradi tega je z vlogo 5.6.2012 tožbeni zahtevek prilagodila tako, da je zahtevala plačilo vtoževane terjatve navedeni družbi kot novemu upniku, in ne več njej (prim. 190. člen ZPP). Res je sicer, da iz vloge 24.10.2012 izhaja, kot da zahtevek ponovno spreminja, vendar gre po zaključku višjega sodišča v tej vlogi zgolj za pisno napako, nastalo v posledici dejstva, da je tožeča stranka v vsaki vlogi (sicer povsem brez potrebe) vsakič znova navajala tožbeni zahtevek. Ker v vlogi 24.10.2012 zgolj podaja pripombe v zvezi z izvedenskim mnenjem, ta vloga ne pomeni (ponovne) spremembe tožbe, o kateri bi moralo sodišče prve stopnje odločati. Nenazadnje pa je tožena stranka to vlogo prejela, vendar niti v vlogi, niti na naroku temu ni ugovarjala, pač pa je očitek o tem, da je sodišče odločalo mimo zahtevka, podala šele v pritožbi.

6. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje samo iz listinskih dokazov ugotavljalo, kakšne cene so bile med strankama dogovorjene in za katere postavke. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da so bile cene in količine med strankama pogodbeno dogovorjene, tožena stranka pa ugovora, da tožeča stranka ni uporabila pravilnih cen, ni postavila. Prav tako ni (konkretizirano) nasprotovala tožnikovemu izračunu v smislu, da je uporabil napačne cene, pač pa je ugovarjala zgolj presežku dobavljenih količin, zaradi česar je pritožbeni očitek, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki niso bila zatrjevana (prim. 7. člen ZPP) neutemeljen.

7. Prav tako ne drži pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je del pogodbe ponudba z dne 28.11.2008, utemeljilo zgolj na podlagi ujemanja cen (cena, navedena v pogodbi se ujema s ceno, ki je navedena v ponudbi z dne 28.11.2008). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sprejema tožnikovo izjavo, da je bila ponudba z dne 3.11.2008 samo izhodišče za pogajanja, da pa je bila pogodba sklenjena na podlagi ponudbe z dne 28.11.2008 (da je bila ponudba z dne 3.11.2008 zgolj informativne narave izhaja tudi iz navedb tožene stranke v postopku na prvi stopnji). Zaradi tega ne drži niti pritožbeno navajanje, da naj bi tožeča stranka trdila, da je bila pogodba sklenjena na osnovi ponudbe z dne 3.11.2008. Tudi v primeru, da bi tožeča stranka med postopkom svoje navedbe spremenila (za kar v predmetnem postopku ne gre), pa to ne bi pomenilo, da bi se moralo sodišče prve stopnje do tega posebej in izrecno opredeljevati, kot to zmotno meni pritožnik, smiselno sklicujoče se pri tem na tretji 3. odstavek 214. člena ZPP.

8. V zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem strank A. in B. K., se tožena stranka sklicuje na navedbe iz vloge 21.5.2012, v kateri je predlagala omenjeno zaslišanje. Višje sodišče ugotavlja, da je bilo navedeno pričevanje predlagano v dokaz toženčevih navedb, da je tožeča stranka „dobavila nekaj drugega, kot je bilo dogovorjeno“ (pri čemer ni pojasnila, kaj konkretno je bilo dogovorjeno, niti tega, kaj je dobavila tožeča stranka drugače od dogovorjenega). Zaslišanje torej ni bilo predlagano za ugotovitev dejstva, ali je bila sporna ponudba sestavni del pogodbe, tudi sicer pa velja že zgoraj navedeno, da tožena niti v postopku na prvi stopnji in niti v pritožbi ni ugovarjala, da bi tožeča stranka ne uporabila pravilnih cen.

9. Glede grajanja dobavljenih količin, višje sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, in sicer, da je tožena stranka presežne kose prejela, ni pa jih zavrnila ne ob prevzemu, ne kasneje, zaradi česar jih je dolžna plačati. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženi stranki zaradi določila 4. odstavka 1. člena Pogodbe ni bilo potrebno storiti popolnoma ničesar, ker bi moralo biti odstopanje pisno potrjeno s strani naročnika. Navedeno pogodbeno določilo se nanaša na spremembe in odstopanja od načina izvedbe ter kvalitete materiala, ne pa na (presežne) količine, tako da pritožbenim navedbam že iz tega razloga ni mogoče slediti. Tudi sicer pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prim. 5. člen OZ) stališče tožene stranke, da je upravičena do presežnih količin brez plačila, ker tožeča stranka nima pisnega potrdila, s katerim bi naročnik pristal na spremembo količine.

10. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami postopka, ki jih tožena stranka vidi v tem, da je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, sodišče prve stopnje pa njenemu predlogu ni sledilo in tudi ni zaslišalo izvedenca in prič, višje sodišče pojasnjuje: zgolj nestrinjanje tožene stranke stranke z ugotovitvami izvedenca ne more opravičevati dokaznega predloga (ki ga tožena stranka formalno niti ni postavila) za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma njegovo zaslišanje, saj bi to pomenilo zavlačevanje postopka. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage (zlasti) tožene stranke, izvedensko mnenje zgolj delno v pomoč pri odločitvi. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi svojih navedb ni konkretizirala, pač pa je ostala na ravni posplošenega nestrinjanja z zaključki sodišča prve stopnje. Zaradi tega višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zatrjevana kvaliteta (v rangu 5*) z ničemer ni izkazana. V pogodbi je izrecno dogovorjeno, da je tožeča stranka delo dolžna opraviti v skladu s standardi ter običaji stroke, kakšna konkretno naj bi bila kvaliteta „v rangu 5*“ pa tožena stranka ni pojasnila. Zgolj posplošeno zatrjevanje, da je bila kvaliteta dobavljenega blaga „kvečjemu v rangu 3*“, ne zadošča za to, da bi sodišče prve stopnje brez konkretne trditvene podlage izvajalo dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ali zaslišanjem prič. Ob tako posplošenih navedbah, kakršne je podala v tem postopku tožena stranka, je vsako dokazovanje s pričami odveč. Tožena stranka tudi z ničemer ni pojasnila, zakaj se višji rang kvalitete v pogodbi ne omenja, prav tako tudi ne okoliščin, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je bil pogodbeno dogovorjen standard kasneje spremenjen. Zgolj pavšalno nasprotuje tudi znižanjem cen ter navaja, da je znižanje „bistveno prenizko“. Kolikšna naj bi bila manjvrednost dobavljenega blaga, tožena stranka ni pojasnila, na podlagi njenih navedb pa je mogoče sklepati, da naj bi dobavljeno blago ne bilo vredno nič, čeprav ga še vedno uporablja.

11. Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna tožeča stranka nositi sama.