Jedro

Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica v javnem natečaju nastopala samostojno brez podizvajalcev, zaradi česar je toženka sklepala, da bo tožnica opravljala prevode sama. Smiselno je s tem opozorila na nesklepčnost tožbe v obsegu izgubljenega dobička tožnice, ki bi ga le-ta pridobila z angažiranjem podizvajalcev. Materialno procesno vodstvo tako niti ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep z dne 7. 2. 2013 in sklep z dne 11. 6. 2013 sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom sodišča prve stopnje najprej spremembe tožbe z dne 7. 2. 2013 ni dovolilo (točka I. izreka), nato pa tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 544.304,47 EUR s pripadki ter zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek v višini, ki ga določi sodišče po prostem poudarku, zavrnilo (točka II. izreka), posledično pa tožnici naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.207,50 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe glede povzročitve škode v obliki izgubljenega dobička tožnice zaradi tega, ker toženka ni aktivirala sklenjene pogodbe že 18. 3. 2009, temveč šele 23. 3. 2009, izhaja, da tožnica dejstev, s katerimi bi opredelila višino nastale škode (zaradi kasnejše sklenitve okvirnega sporazuma med pravdnima strankama – dejstvena podlaga tožbe), do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni storila, zato je zavrnilo zahtevek za določitev odškodnine. Pri tem je poleg tega neutemeljen tudi tožbeni očitek, da naj bi toženka pri tem kršila razpisne pogoje. V njih namreč ni bil določen čas in vrstni red sklepanja okvirnih sporazumov s ponudniki. Glede ostale vtoževane škode pa iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 16. 3. 2009 sklenili dva okvirna sporazuma, s katerima se je tožnica zavezala opraviti prevajalske storitve z lektoriranjem za potrebe toženke oziroma toženkinih naročnikov, katerih seznam je bil sestavni del razpisne dokumentacije. Pravdni stranki sta tako stopili v podjemno razmerje, ki ga Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ureja v določbah od 619. do 648. člena. Tožnica toženki očita kršitev pogodbenih določil, obseg odškodnine pa je v takem primeru v skladu z določbami 243. člena OZ pri oceni izgubljenega dobička (ki ga tožnica s tožbo uveljavlja) omejen na dobiček, ki bi ga toženka morala pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možno posledico kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana. Temu ustreznih trditev pa tožnica do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala, tudi ne potem, ko je bila s strani sodišča opozorjena na pravno naziranje sodišča. Poznejših trditev tožnice zaradi prekluzije sodišče ni moglo in smelo upoštevati. Glede škode, za katero tožnica trdi, da ji je nastala, ker bi sodelovala s podizvajalci (gre za škodo v zatrjevani višini 191.221,43 EUR za leto 2009 in 142.373,24 EUR za leto 2010, ali skupaj 333.594,47 EUR), tožnica niti ne trdi, da bi toženko obvestila o tem, da bo angažirala podizvajalce in o njihovem številu. Zato je toženka glede na podatke, ki so ji bili znani ob zatrjevani kršitvi, lahko utemeljeno pričakovala le to, da bo tožnica sama opravljala storitve, ni pa mogla (niti morala) pričakovati, da bo tožnica angažirala podizvajalce in da ji zaradi tega lahko nastane škoda v zatrjevani višini. Zato je sodišče tožničin zahtevek v navedeni višini že iz tega razloga zavrnilo kot neutemeljen. Glede odškodnine na račun del, ki bi jih tožnica opravila sama z lastnim delom (gre za izgubljen zaslužek za leto 2009 v višini 120.405,60 EUR in za leto 2010 v višini 90.304,20 EUR, ali skupno 210.709,80 EUR) tožnica trdi, da ji niso nastali dodatni stroški zaradi izvajanja storitev prevajanja za toženko, ne trdi pa, da ji stroški sploh niso nastali, iz česar je zaključiti, da so tožnici določeni stroški v zvezi z izvedbo z okvirnima sporazumoma prevzetih storitev dejansko nastali (plača tožnice, stroški v zvezi s poslovnimi prostori, stroški v zvezi z uporabo interneta, elektrike, vode ipd., davki, prispevki ipd., vse v pripadajočem razmerju (obseg prihodkov od poslovanja, zmanjšan za davek na dodano vrednost, pri čemer je od prihodkov potrebno še odšteti odhodke, a le tiste, ki sodijo v kategorijo tako imenovanih variabilnih stroškov, kamor spadajo stroški poslovanja, lahko pa tudi davek od dohodka iz dejavnosti ipd.). Tožnica pa je pri navedbah upoštevala le predvidene prihodke, ne pa tudi odhodkov. Njen zatrjevani izgubljeni dobiček tako dejansko predstavlja prihodek, ne pa dobiček, kot rezultat razlike med prihodki in odhodki. Na to pa je bila tožnica v odgovoru na tožbo s strani toženke opozorjena. Tožnica od toženke terja povračilo prihodka, ne pa izgubljenega dobička, prihodek pa ne more biti osnova za sklepanje o preprečitvi povečanja premoženja, tako da je tožba tožnice glede višine te nastale škode nesklepčna, zaradi česar je bilo potrebno tožničin zahtevek glede zatrjevanega dobička, ki bi ga tožnica pridobila z lastnim delom, v primeru, da do zatrjevane kršitve pogodbe ne bi prišlo, zavrniti tudi kot neutemeljen.

2. S sklepom z dne 11.6.2013 pa je sodišče predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo, hkrati pa tožnici plačilo sodne takse za pritožbo v višini 6.225,00 EUR odložilo do izdaje odločbe o njeni pritožbi. Ugotovilo je namreč, da znaša tožničin dohodek, ugotovljen z upoštevanjem normiranih odhodkov 4.046,94 EUR, v posledici česar (upoštevajoč bilančni dobiček) tožnica ni izkazala, da ne bi zmogla plačati sodne takse za postopek pritožbe, je pa izkazala, da je ne bi zmogla plačati takoj v celotnem znesku, ne da bi bila ogrožena njena dejavnost. 3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) naštetih pritožbenih razlogov, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb ter napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma nov postopek. V obširni pritožbi tožnica sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki na podlagi izpeljanega javnega naročila ter izpeljanega postopka izbire sklenili dva okvirna sporazuma, ki sta veljala od njune sklenitve do 21. 12. 2010, meni pa, da so tožbene trditve obsegale vse potrebne predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti toženke, vključno z obsegom nastale škode (uveljavljanega izgubljenega dobička). V okviru takšne ustrezno podane dejstvene podlage pa sprememba materialnopravne podlage nima nobenega vpliva. V kolikor pa trditve niso zadoščale, bi sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo tožnico opozoriti na pomanjkljivo dejstveno podlago, saj zgolj opozorilo glede spremenjene pravne podlage takšni zahtevi ni zadostilo. Sicer pa je sodišče napačno odločilo glede pomanjkljive trditvene podlage v 19. točki sodbe, napačno odločilo, da tožnica ne bi smela sodelovati z dodatnimi izvajalci (21. točka sodbe), v točkah 23. - 25. sodbe glede stroškov za izvajanje storitev upoštevalo fiksne stroške, namesto variabilne in tako napačno uporabilo materialno pravo, ni pa obravnavalo vprašanja, ali so resnične navedbe tožnice, da variabilnih ni in celo sodno prakso, ki jo samo citira, je v konkretnem primeru napačno uporabilo. Napačna je tudi odločitev o spremembi tožbe in skrčitvi zahtevka. Glede izgubljenega dobička zaradi kršitve pogodbe opozarja, da je zahtevala tako lasten izgubljen dobiček za delo, ki bi ga sama opravila, pa ga ni, ter izgubljen dobiček, ki bi ga prejela od dela dodatnih prevajalcev – sodelavcev, s katerimi bi sodelovala, ker toženka pogodbe ne bi kršila. Pri tem je v utemeljitev utemeljenosti postavila podredni argument, in sicer da toženka pogodbe ni izpolnjevala od vsega začetka namerna ali iz hude malomarnosti in je zato upravičena do izgubljenega dobička za profit, ki bi ga imela od dela dodatnih izvajalcev v smislu drugega odstavka 243. člena OZ, po katerem je oškodovana stranka upravičena do celotne škode, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe. Sodišče pa zahtevka tožnice za izgubljen dobiček zaradi malomarnosti oziroma zavestne kršitve pogodbe s strani toženke sploh ni obravnavalo. S tem pa ni ugotavljalo obstoja odločilnega dejstva in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede odškodninskega zahtevka tožnice za obdobje pred sklenitvijo okvirnih sporazumov je zgrešen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica že razpolagala z ustreznimi dokazi, ker naj bi vedela za takšna naročila in višino škode; takšen zaključek nima podlage v navedbah tožnice. Tožnica je v zvezi s tem predlagala odločanje o zahtevku na podlagi 216. člena ZPP, sodišče pa glede navedenega vprašanja ni celovito oziroma popolno ugotovilo dejanskega stanja. Prav tako pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Že sama izvedba javnega naročila je toženki prepovedovala izvedbo naročil za prevajanje izven javnega naročila. Glede prevajanja podizvajalcev opozarja na navedbe strank ter meni, da s svojimi navedbami ni bila prekludirana. Pri tem opozarja, da je že v pravočasni pripravljalni vlogi trdila, da razpisna dokumentacija toženke ni vključevala prepovedi pristopa dodatnih izvajalcev. Sicer pa toženka navedbe, da naj bi tožnica ne smela dodajati dodatnih izvajalcev, z ničemer ni podkrepila. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni smela imeti dodatnega kadra (podizvajalcev), je napačen, še posebej če se upošteva 83. člen OZ glede razlage pogodbe. Trditve strank so bile nasprotujoče, s tem pa je bila vzpostavljena nejasnost določil razpisne dokumentacije, ki jo je pripravila toženka in je tako določila njeno vsebino. Nejasno določbo bi sodišče moralo razložiti v korist tožnice. Res je tožnica v svojih vlogah pravno podlago napačno opredelila v smislu 168. člena OZ, a sodišče tožnice v okviru materialnega procesnega vodstva ni opozorilo na kakršnekoli morebitne pomanjkljivosti glede trditvene podlage (kar tožnica sicer zavrača). Tožničin odgovor na naroku, da novih navedb nima, ne vključuje odgovora, da nima novih navedb glede dopolnitve in opredelitve trditvene podlage ustrezno 243. členu OZ. Sicer pa je trditvena podlaga smiselno obsežena v navedbah tožnice (izrecno je taka trditev postavljena v 8. točki tožničine vloge z dne 4. 12. 2012). Opozarja tudi na odločbo VS III Ips 21/2001, iz katere izhaja, da morebitna zmotna opredelitev oblike škode, ki jo ponudi stranka, na odločitev ne sme vplivati. Opozarja pa tudi, da je trditvena podlaga okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa ne podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Tožnica je ta okvir podala. Glede pričakovane škode opozarja, da je v tožbi opredelila, da je toženka takšno škodo morala oziroma mogla pričakovati tudi glede dodatnih izvajalcev. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je zahtevek tožnice glede plačila 333.594,47 EUR zatrjevane škode ni utemeljen, ker je tožnica v postopku javnega naročanja sodelovala kot samostojna oseba, in ne kot pravna oseba ali v skupini izvajalcev. Stranka predmetnega spora je X., odvetniška pisarna, in ne X., fizična oseba; tako izhaja tudi iz obeh sklenjenih pogodb. Glede zaključka, da naj bi bil tožbeni zahtevek glede višine tožničine škode nesklepčen, (da izgubljen dobiček ni izgubljen prihodek) je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa tudi uporabljeno materialno pravo. V kolikor se sodišče pri tem sklicuje na sklep VS II Ips 17/2003, izpusti zaključek glede dokaznega bremena, ki je na toženi stranki (glede odhodkov, ki se štejejo za variabilne stroške). Sodišče pa je napačno zaključilo, da je trditveno breme na tožnici (glede variabilnih stroškov). Toženka se o tem ni izrekla in se ni z ničemer opredelila. Zaključek, da bi tožnica morala opredeliti variabilne stroške, je napačen. S tem, ko je tožnica navedla, da izvajanje storitev predmetnih pogodb ni zahtevalo dodatnih materialnih stroškov, trdi, da je stroške sicer imela, ni pa imela dodatnih stroškov zaradi pogodbe in izvajanja storitev za toženko, to je da variabilnih stroškov ni. Opozarja tudi, da v 19. točki razpisne dokumentacije predvideni stroški izvajanja storitve tožnice niso identični pojmu stroškov, ki se upoštevajo pri izračunu izgubljenega dobička. Poleg tega v razpisni dokumentaciji predvideni stroški niso nujno variabilni stroški, ki pa so edini relevantni za odločanje o višini zahtevka. Glede odločitve, da spremembe tožbe ne dovoli, tožnica opozarja, da je tožbeni zahtevek skrčila na višino, ki jo je uspela dokazati z računi. Tožnica ni zavlačevala postopka, to niti ni v interesu tožnice. Svoj zahtevek je skrčila na višino, ki je bila nemudoma dokazljiva. Glede zahtevka za kaznovalno odškodnino v višini 50.000,00 EUR ga je tožnica postavila šele, ko je ugotovila, kako grobo je toženka kršila sporazum. Tožnica tudi ni pričakovala zaključka glavne obravnave, bila je presenečena. Zato je zahtevek postavila, ko ga je lahko, ko je po njenem presenečenju sodišče zaključevalo glavno obravnavo. Opozarja tudi na napačne povzetke navedb v izpodbijani odločbi ter navaja razloge, da pritožbeno sodišče samo meritorno odloči. 4. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, katere določil toženka ni kršila. Drži pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, kar pa glede na pomanjkljivo trditveno podlago niti ni bilo dolžno storiti. Opozarja, da je sodišče pri presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je predloženi dokazi ne morejo nadomestiti. Sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju pravil prekluzije pravilno ni upoštevalo dejstev in dokazov iz tožničine vloge z dne 5. 12. 2012. Opozarja tudi, da je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi s predstavljenim pravnim naziranjem sodišča glede uporabe materialnega prava jasno odgovorila, da novih navedb nima. Zato očitka o kršitvi procesnih določb nista utemeljena. Glede na to, da je tožnica odvetnica in ima za to ustrezno pravno znanje, je brez dvoma vedela, kaj je sodnica mislila z vprašanjem in kakšne posledice bo imel njen odgovor. Glede 83. člena OZ opozarja, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o nejasnem določilu, saj je bilo v razpisni dokumentaciji izrecno navedeno, da morajo pravne osebe vpisati seznam kadrov na priloženem obrazcu. Tožnica pa je pri kadrovski sposobnosti navedla zgolj svoje podatke, iz česar je toženka utemeljeno sklepala, da bo prevode opravljala sama. Prav tako se na toženko ni nikoli obrnila s prošnjo po dodatnih pojasnilih določb v razpisni dokumentaciji (kar ji je sicer omogočal 81. člen Zakona o javnem naročanju). Pri tem gre tudi za pritožbeno novoto, ki ni dopustna. Poleg tega je neutemeljena pritožbena navedba glede izpolnjenih predpostavk iz drugega odstavka 243. člena OZ, in sicer najprej zato, ker sodišče v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP na v tožbi navedeno pravno podlago ni vezano. Poleg tega med obvezne sestavine tožbe spada navedba dejstev, na katere tožnik opira zahtevke, in navedbo dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (dokazujejo), zato teh sestavin ne more nadomestiti zgolj navedba materialnopravne podlage spora. Sicer pa tožnica zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja prav z ničemer ne utemeljuje in zgolj ponavlja navajanja iz svojih vlog v postopku pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega so pritožbene navedbe kontradiktorne, sploh glede višine izgubljenega dobička, enakega izgubljenim prihodkom, ko določene stroške sama priznava.

5. Tožnica se pritožuje tudi zoper sklep z dne 11. 6. 2013 glede zavrnitve predloga za taksno oprostitev. Pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks določa 11. člen ZST-1, sodišče pa je citirane določbe napačno uporabilo. Odločitev le na podlagi izjave tožnice o premoženjskem stanju ne upošteva realnega finančnega stanja. Sodišče ne obrazloži, kako je ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala, da ne bi zmogla plačati sodne takse za pritožbeni postopek. Upoštevajoč izjavo o premoženjskem stanju iz nje izhaja, da je bil čisti poslovni izid 4.046,94 EUR za leto 2012, kar ni dovolj za plačilo sodne takse v višini 6.225.00 EUR. Odločitev je osnovana na domnevi, da bo tožnica v bodoče imela sredstva za plačilo sodne takse, ki jo bo dolžna plačati. Na podlagi česa sodišče to predpostavlja, pa ni obrazloženo niti podprto z dokaznim gradivom. Zato je odločitev nezakonita. Opozarja, da sredstev za plačilo nima in jih tudi ne pričakuje, s tem pa bo ogroženo poslovanje in opravljanje njene dejavnosti, tako da je odločitev sodišča v nasprotju z namenom in smislom določb o oprostitvi plačila sodnih taks. Odločitev sodišča pomeni, da bosta poslovanje in dejavnost tožnice ogrožena, če bo pritožba zavrnjena, zaradi ustavno varovane pravice do pritožbe zoper sodbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo in sklep

7. Pritožbeno sodišče je najprej moralo odločiti o pritožbi tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje, da ne dovoli spremembe tožbe, saj je od tega vprašanja odvisno, o katerem tožbenem zahtevku (zahtevkih) je potrebno odločiti. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da so v tem kontekstu kontradiktorne tožničine trditve, da je na glavni obravnavi skrčila tožbeni zahtevek na višino, ki jo je uspela dokazati z računi, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP (sprememba tožbe), ki določa da tožba ni spremenjena, če tožnik zmanjša tožbeni zahtevek. Poleg tega gre pri tožbenem zahtevku za dosojo „kaznovalne odškodnine v višini 50.000,00 EUR“ (izraz kaznovalna odškodnina je povzet po tožničinih pritožbenih trditvah), za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, ni pa jasno ali gre za spremembo istovetnosti obstoječega zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. In ker tožnica, ko je na glavni obravnavi tik pred njenim zaključkom spreminjala tožbeni zahtevek (tožbo), je vsaj delno uveljavljala zahtevke, poleg do takrat obstoječega zahtevka (zahtevkov), ne da bi pri tem navedla, ali do spreminjanja uveljavljene zahtevke še vedno uveljavlja (ali jih morebiti umika oziroma se jim odpoveduje). In če se pri tem upošteva, da je toženka nasprotovala spremembi tožbe (pri čemer je vsaj delno dejansko šlo za spremembo tožbe) ter sploh ni bilo jasno in razumljivo, kaj tožnica sploh uveljavlja (kakšne zahtevke uveljavlja po spremembi tožbe), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ne obstojijo pogoji po prvem odstavku 185. člena ZPP za nadomestitev privolitve toženke za spremembo tožbe. In pritožbena graja tega prav v ničemer ne omaja.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnice glede uveljavljenega zahtevka, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek v višini, ki ga določi sodišče po prostem preudarku, to je o zahtevku za obdobje pred aktiviranjm okvirnih sporazumov (ne da bi se pri tem pritožbeno sodišče posebej spuščalo v vprašanje (ne)določenosti tožbenega zahtevka v tem delu). Res po prvem odstavku 216. člena ZPP odloči sodišče, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotovit samo z nesorazmernimi težavami, o tem po prostem preudarku. A sodišče v pravdnem postopku v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, in sicer (kvantitativno in kvalitativno) določenih zahtevkov (glede tožbenega zahtevka to določa prvi odstavek 180. člena ZPP). In če se pri tem upošteva še manjkajoča dejstvena podlaga tožbe glede višine nastale škode zaradi kasnejše uveljavitve okvirnega sporazuma ter neutemeljene očitke toženki glede kršitve razpisnih pogojev (v katerih ni bil določen čas in vrstni red sklepanja okvirnih sporazumov s ponudniki; toženka je bila časovno omejena le tako, da teh sporazumov ne bi smela sklepati pred pravnomočnostjo odločitve o oddaji javnega naročila), kot ugotavlja sodišče prve stopnje, so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice glede odločitve o njenem tožbenem zahtevku v tem delu.

9. Glede pomanjkljive dejstvene podlage tožbe, iz katere naj bi izhajala utemeljenost tožbenih zahtevkov (v kolikor bi se na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov izkazalo, da so tožbene trditve skladne z dejstvi), to je glede (tako imenovane) nesklepčnosti tožbe, pritožbeno sodišče tako glede tožničinega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička, ki bi ga pridobila z angažiranjem podizvajalcev (v višini 333.594,67 EUR), kot tudi glede tožničinega zahtevka zaradi izgubljenega dobička na račun del (storitev), ki bi jih tožnica opravila sama z lastnim delom (višini 210.709,80 EUR) povsem soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na jasne in razumljive ter pravilne razloge sodbe sklicuje.

10. Glede dejstvene podlage tožbe (na pravno podlago, navedeno ali nenavedeno, sodišče ni vezano – tretji odstavek 180. člena ZPP) in s tem v zvezi glede omejenega obsega odškodnine v skladu z 243. členom OZ, glede na nesporno sklenjeni podjemni pogodbi med strankama (okvirna sporazuma), je jasno, da ima upnik pravico do izgubljenega dobička le v obsegu, ki bi ga dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe, glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (prvi odstavek 243. člena OZ). V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti pa ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitev pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala (drugi odstavek 243. člena OZ). Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica v javnem natečaju nastopala samostojno brez podizvajalcev, zaradi česar je toženka sklepala, da bo tožnica opravljala prevode sama. Smiselno je s tem opozorila na nesklepčnost tožbe v obsegu izgubljenega dobička tožnice, ki bi ga le-ta pridobila z angažiranjem podizvajalcev. Materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) tako niti ni bilo potrebno. Kljub temu je sodišče (nesporno) pravdni stranki seznanilo s svojim pravnim naziranjem (uporabo materialnega prava), tožnico glede tega opozorilo in je celo pozvalo, da temu prilagodi svoje navedbe, a je tožnica izrecno navedla, da novih navedb nima. Pri tem je več kot jasno, da gre za vprašanje navedb novih pravno relevantnih dejstev, in ne morebiti navedbo materialnopravnih naziranj strank. Zato so vsi pritožbeni očitki o zagrešenih bistvenih kršitvah postopkovnih določb v opisanem okviru, tako absolutnih kot relativnih, neutemeljeni in ne vzdržijo pritožbene presoje. In ker izpodbijana odločitev o tožničinem zahtevku v navedenem okviru temelji na pomanjkljivih dejstveni podlagi tožbe, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (izgubljenega tožničinega dobička, ki bi ga toženka morala pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možno posledico kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana). Jasno je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, kajti sodišče tožbeni zahtevek, ko tožnik ne zmore niti trditvenega bremena, zavrne kot (materialnopravno) neutemeljen.

11. Kolikor pa tožnica v pritožbi zatrjuje, da je v obravnavani zadevi upravičena do izgubljenega dobička zaradi izpolnjenih pogojev iz drugega odstavka 243. člena OZ, je tožnica sicer res v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2012 navedla, da so v obravnavani zadevi izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 243. člena OZ zaradi ravnanja toženke (da se ravnanje toženke lahko razume (tolmači) le kot namerna neizpolnitev oziroma groba malomarnost) kot navaja v pritožbi, a pri tem spregleda, da gre ne le za navržene in nekonkretizirane tožbene trditve (v bistvu le prepis zakonskega teksta v določenem delu), temveč spregleda tudi, da je po drugem odstavku 243. člena OZ upnik upravičen zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, in sicer ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala, takih posebnih okoliščin nastanka pogodbe (okvirnih sporazumov) s toženko pa tožnica sploh ni zatrjevala, da bi prišla v poštev v uporaba drugega odstavka 243. člena OZ. Dejstvenega tožbenega substrata ni mogoče nadomestiti zgolj z navedbo materialnopravne podlage spora. Pri tem še zmotno stališče tožnice, da pri njej ne gre za fizično osebo, ker je stranka predmetnega spora X. – odvetniška pisarna. Po prvem odstavku 4. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) odvetnik lahko opravlja svoj poklic individualno ali v odvetniški družbi v skladu z določbami (tega) zakona. Pravno nepomembno je, za kakšen poslovni subjekt gre pri tožnici, temveč je v okviru obravnavane zadeve pomembna pravna subjektiviteta; ker ne gre za kakšno družbo (odvetniško ali družbo v smislu Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1), gre pri tožnici za fizično osebo (in ne morebiti za pravno osebo). Zato so v tem okviru neutemeljeni pritožbeni očitki napačne presoje njenega statusa s strani sodišča prve stopnje. Hkrati je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da so tožbene trditve utemeljevale podlago njenega zahtevka v drugem odstavku 243. člena OZ (ker da sobile navedene vse pravno relevantne trditve glede obstoja predpostavk iz citirane zakonske določbe).

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica od toženke glede povrnitve izgubljenega dobička na račun del, ki bi jih opravila sama z lastnim delom terja povračilo (izgubljenega) prihodka, ne pa izgubljenega dobička (ki je nesporno vedno rezultat razlike med prihodki in odhodki). Na nepravilnost izračuna pričakovanega dobička v tem okviru, ki naj bi ga tožnica izgubila zaradi ravnanja toženke, je, kot utemeljeno opozarja že sodišče prve stopnje, tožnico opozorila že toženka. Poleg tega pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (glede na trditve tožnice, da ji niso nastali dodatni stroški zaradi izvajanja storitev prevajanja za toženko) z zaključkom, da so tožnici določeni stroški v zvezi z izvedbo z okvirnima sporazumoma prevzetih storitev dejansko nastali (v pripadajočem razmerju med kategorijo tako imenovanih variabilnih stroškov in fiksnih stroškov), upoštevajoč pri tem tudi razpisno dokumentacijo, v kateri je določene stroške za izvedbo storitev tožnice (in ostalih ponudnikov) toženka tudi predvidela v razpisni dokumentaciji, tako da je ponudnikom naložila oblikovanje cene z upoštevanjem vseh stroškov, povezanih z izvedbo storitve. Pri tem ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče pomešalo variabilne in fiksne stroške, pri čemer se neutemeljenost pritožbenih trditev pokaže že, če se upošteva zakonsko obveznost plačila DDV za storitve, kar tožnica pri trditvah ni upoštevala. Pri tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o prehodu dokaznega bremena na toženko na podlagi tožničinih trditev o neobstoju nastanka stroškov zaradi izvajanja storitev prevajanja za toženko, upoštevajoč da je tožnica trdila, da ji niso nastali dodatni stroški, in ne da ji niso nastali stroški.

13. Skratka po oceni pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem in materialnopravnem pogledu povsem pravilna in je pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. In ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kakšne zatrjevane ali po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zoper sodbo in sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev v navedenem okviru sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sklep

14. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine glede predloga tožnice za oprostitev plačila sodne takse (za postopek o pritožbi) pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne postopkovne kršitve, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tako določbe prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot tudi določbe tretjega in četrtega odstavka citiranega člena ZST-1, upoštevajoč specifičen položaj tožnice (tako njenega položaja kot fizične osebe kot tudi njenega opravljanja poklicne dejavnosti (v smislu podjetnice posameznice v postopkih v zvezi z njeno dejavnostjo)). In to velja še posebej, če tožnica sama ločuje njen pravni položaj kot fizična oseba in v smislu opravljanja poslovne dejavnosti, v okviru katere opravlja tako odvetniško kot prevajalsko dejavnost, izjavo o premoženjskem stanju pa je predložila zgolj glede njene poslovne dejavnosti, ne pa tudi glede njenega premoženjskega stanja kot fizične osebe. In če se upošteva neizpolnjenost pogojev za tožničino taksno oprostitev (v celoti – upoštevajoč zakonske določbe bi bila možna zgolj delna oprostitev), nesporen bilančni dobiček v višini 4.046.94 EUR ter dohodek, ugotovljen z upoštevanjem normiranih odhodkov ter čisti poslovni izid, je jasno, da tožnica s pritožbo ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da ne bi zmogla plačati sodne takse za postopek pritožbe, je pa izkazala, da je ne bi zmogla plačati takoj v celotnem znesku, ne da bi bila ogrožena njena dejavnost. 15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnice zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (v izpodbijanem delu).

Glede stroškov pritožbenega postopka

16. Tožnica s pritožbama ni uspela, zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odgovor toženke na pritožbo zoper sodbo in sklep pa glede na njegovo vsebino ni bil potreben, zato tudi toženka sama nosi te stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).