Jedro

V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi z izpodbojno tožbo, vloženo zoper zavrnilna posamična upravna akta o izredni denarni socialni pomoči in zaradi plačila odškodnine iz naslova nematerialne škode. Tožnica je k tožbi predložila le prvostopenjski posamični upravni akt in ni postopala v skladu z odredbo sodišča in v odrejenem roku ni predložila izpodbijanega dokončnega posamičnega upravnega akta. Zato je z izpodbijanim sklepom tožba v tem delu zakonito zavržena. V skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP je namreč sodišče tožbo dolžno zavreči, če ta ni popravljena ali dopolnjena tako, da je primerna za vsebinsko obravnavanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo v delu, v katerem zahteva odpravo odločbe tožene stranke z dne 18. 8. 2014. Ugotovilo je namreč, da tožnica ni postopala po odredbi sodišča in v odrejenem roku tožbe ni popravila oz. dopolnila tako, da bi predložila izpodbijano dokončno odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu.

Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo, smiselno zaradi procesnih kršitev s predlogom na njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

Poudarja, da zahteva po predložitvi drugostopenjskega posamičnega upravnega akta v izvirniku ali overjenem prepisu zanjo predstavlja dodatni strošek in naj bi bila popolnoma neutemeljena. Sklicuje se na drugi odstavek 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki v primerih, če zahtevek ni zadostno opredeljen stranki omogoča, da ga opredeli najkasneje do konca glavne obravnave. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, naj bi bilo jasno, da gre za malverzacijo sodnice, da ne bi prišlo do vsebinskega sojenja. Meni, da je prišlo do zlorabe procesnih pravic v njeno škodo in v korist tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi z izpodbojno tožbo, vloženo zoper zavrnilna posamična upravna akta o izredni denarni socialni pomoči in zaradi plačila odškodnine v višini 1.500,00 EUR iz naslova nematerialne škode. Iz izpodbojne tožbe namreč izhaja, da je zahtevana razveljavitev (pravilno odprava) prvostopenjske odločbe CSD A. z dne 2. 7. 2014 in drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 8. 2014 ter priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Iz listin sodnega spisa pa je razvidno, da je k tožbi predložen le prvostopenjski posamični upravni akt z dne 2. 7. 2014. Tako vložena tožba je seveda pomanjkljiva, zato je sodišče prve stopnje bilo dolžno postopati po drugem odstavku 105. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP). Tožnico je utemeljeno pozvalo, da v določenem roku predloži izpodbijano dokončno odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu v dveh izvodih in jo hkrati opozorilo na pravne posledice, če ne bo ravnala v skladu z odredbo.

Za takšno postopanje je namreč imelo pravno podlago v prvem odstavku 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1). V navedem členu ZDSS-1 je izrecno določeno, da mora tožba, vložena zoper upravni akt, obsegati vse sestavine, ki jih mora imeti vsaka tožba, in da mora biti poleg drugega k tožbi priložen tudi upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Takšna ureditev je sistemsko pravno povsem logična. Tožbo v sodno socialnem sporu je glede na prvi odstavek 72. člena ZDSS-1 namreč dopustno vložiti šele, ko je izčrpano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku, in sicer v 30 dneh od vročitve drugostopenjske, torej dokončne upravne odločbe.

Ker ni nobenega dvoma, da tožnica ni postopala v skladu z odredbo sodišča in v odrejenem roku ni predložila izpodbijanega dokončnega posamičnega upravnega akta, je z izpodbijanim sklepom tožba v tem delu zakonito zavržena. V skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP je namreč sodišče tožbo dolžno zavreči, če ta ni popravljena ali dopolnjena tako, da je sploh primerna za vsebinsko obravnavanje.

Glede na jasno in določno ureditev vsebine izpodbojne tožbe v prvem odstavku 73. člena ZDSS-1 je torej zmotno in zato nesprejemljivo tožničino pravno naziranje, da naj sodišče prve stopnje ne bi imelo podlage za zahtevano dopolnitev tožbe s predložitvijo upravne odločbe v izvirniku ali overjenem prepisu. Posledično niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, češ da naj bi sodišče kot cilj zasledovalo le, da ne pride do vsebinskega sojenja, kaj šele da bi kršilo procesna pravila na škodo tožnice.

Na koncu je potrebno le še pojasniti, da je glede na procesno stanje v predmetni zadevi, zmotno tudi pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 73. člena ZDSS-1. Res je sicer, da po navedeni določbi ZDSS-1 lahko stranka tožbeni zahtevek opredeli najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar pa z izpodbijanim sklepom del tožbe ni zavržen zato, ker tožbeni zahtevek ne bi bil zadostno opredeljen, temveč izključno zato, ker k tožbi ni bil priložen drugostopenjski upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu, da bi bilo zadevo v tem obsegu sploh mogoče obravnavati po vsebini.

Zaradi obrazložena je bilo potrebno pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.