Jedro

Toženka da ni izpolnila svoje obveznosti iz 131. člena ZDR-1 in tožnici ni izplačala regresov za leta 2018, 2021 in 2022, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno (delno) ugodilo zahtevku iz tega naslova.

Tožnica se kot delavka ni mogla veljavno odpovedati dodatku za delovno dobo, saj gre za zakonsko določen del plače, ki je stalen in obvezen (129. člen ZDR-1). Izplačilo dodatka za delovno dobo je zakonska obveznost, ki se ji tožena stranka kot delodajalec oziroma njen direktor ne more izogniti, zlasti ne z izpovedjo, da ni bil opozorjen, da se dodatek ne izplačuje oziroma da niti ni vedel za obveznost izplačila tega dodatka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstajajo terjatve tožnice do tožene stranke, priznane v točkah III. do VII. izreka (I. točka izreka) ter, da ne obstajata terjatvi tožene stranke do tožnice na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini obrestnega dela tožbenega zahtevka na plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za delovno dobo, priznanega v IV. točki izreka, in v višini 136,97 EUR iz naslova nenamenske uporabe službenega telefona (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati: regrese za letni dopust za leto 2018, 2021 in 2022 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (III. točka izreka); razliko v plači iz naslova dodatka za delovno dobo v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (IV. točka izreka); stroške prehrane v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (V. točka izreka); odškodnino (pravilno nadomestilo) za neizkoriščen letni dopust za leto 2021 in 2022 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (VI. točka izreka) ter odpravnino v znesku in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (VII. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2018 in 2022, razlike v plači iz naslova dodatka za delovno dobo, stroška prehrane, nadomestila za neizkoriščen letni dopust, razlike v plači ter provizije (VIII. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je dovolilo spremembo tožbe (IX. točka izreka) ter zaradi delnega umika ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2019 in povračilo stroška prehrane v zneskih, kot izhajajo iz izreka sklepa (X. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne 807,14 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (XI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse v 36 % deležu (XII. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe, zavrnitev pobotnih ugovorov in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Očita absolutno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Dokazna ocena ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazala, da je tožnici izplačala regrese. Ni se opredelilo do vseh dokazov, čeprav sta bila zaslišana direktor tožene stranke in računovodja. Neutemeljeno ni zaslišalo priče A. A., prav tako ni naložilo tožnici, da predloži izpis denarnih prejemkov, ki jih je prejela od tožene stranke. Tožnica je bila tista, ki se je odločila, da se dodatek za delovno dobo ne bo posebej obračunaval k plači. Njeno odločitev je treba šteti kot dogovor, da je dodatek za delovno dobo že vključen v osnovno plačo, kar je dopustno. Tudi če bi bila upravičena do izplačila dodatka za delovno dobo, je višina prisojenega zneska napačna. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo matematične operacije oziroma kako je izračunalo zneske razlike v plači iz naslova dodatka na delovno dobo, sploh ob upoštevanju dejstva, da se ta dodatek izplačuje le za ure dejanske prisotnosti na delu. Tožnici je stroške prehrane, do katerih je upravičena, že povrnila, kar izhaja iz predloženih plačilnih list, izpiskov o izvršenih plačilih ter izpisov prometa na računu. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je do prisojenih zneskov povračila stroškov prehrane prišlo, niti katera že izvršena plačila je upoštevalo. Pavšalen je zaključek, da nesporna nakazila direktorja tožene stranke na osebni račun tožnice ne predstavljajo plačila stroškov prehrane. Neutemeljeno ni upoštevalo ozadja tega spora in dejstva, da je šlo v obravnavanem primeru za to, da je tožnica pomagala in delala v družinskem podjetju, zato so se tudi posamezna plačila vršila bolj po domače, brez da bi se izrecno navajal namen samega plačila. V zvezi z neizrabljenim letnim dopustom sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo navedbi tožene stranke, da tožnica na delo sploh ni hodila in je zato izkoristila ves letni dopust. Glede pobotnega ugovora iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo v višini obrestnega dela zahtevka na plačilo dodatka za delovno dobo poudarja, da je tožnica z dogovorom z računovodjo o neizplačevanju dodatka za delovno dobo ravnala v škodo družbe in sama povzročila nastanek obrestnega dela svojega zahtevka. Ob izpovedi direktorja, da sam ni bil opozorjen, da se dodatek ne izplačuje, ker je bilo urejanje teh zadev zaupano tožnici, so dokazane vse predpostavke odškodninske odgovornosti za nastanek tovrstne škode. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor zaradi neupravičene oziroma nenamenske uporabe službenega telefona. Službeni telefon je že po naravi stvari namenjen uporabi v službene namene, kar pa ne more biti klic na premijske telefonske številke. Tožnica je pobotni ugovor prerekala le pavšalno, zato se to šteje za priznanje zatrjevanih dejstev tožene stranke.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, saj je iz obrazložitve razvidna miselna pot sodišča prve stopnje, ki se je sicer skopo, a glede na trditve strank in vsebino izvedenih dokazov ustrezno opredelilo do vseh bistvenih trditev in dokazov. Navedlo je jasne in zadostne razloge za vse dele svoje odločitve, tako glede temelja terjatev iz naslova regresa za letni dopust, dodatka za delovno dobo in stroškov za prehrano kot glede izračuna njihove višine; ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Poudarilo in ocenilo je tiste dokaze, ki jih je utemeljeno štelo kot odločilne za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, zato ni podana niti kršitev 8. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek neobrazloženosti in zmotnosti prvostopenjskega zaključka, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici v letih 2018, 2021 in 2022 izplačala regrese za letni dopust. Četudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ni izrecno navedlo, da se je pri tem oprlo na plačilne liste in na izpiske o izvršenih plačilih tožene stranke tožnici, to ne pomeni, da jih pri odločitvi ni upoštevalo. Prav iz navedenih dokazov, ki jih je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo, jasno izhaja, da ni izpolnila svoje obveznosti iz 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in tožnici ni izplačala regresov za leta 2018, 2021 in 2022, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno (delno) ugodilo zahtevku iz tega naslova. Pri tem tožena stranka v pritožbi ne navaja, iz katerih dokazov naj bi izhajal drugačen zaključek, sodišču prve stopnje le pavšalno očita neopredelitev do izpovedi direktorja tožene stranke in računovodje ter neizvedbo dokazov s postavitvijo izvedenca, zaslišanjem priče A. A. in predložitvijo tožničinih izpisov denarnih prejemkov. Takšnih pavšalnih očitkov ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer tožena stranka v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjevala, da je regrese v teh letih tožnici izplačala, trdila je le, da gre iz seznama nakazil razbrati, da je bil od terjanih neizplačanih regresov iz tožbe tožnici izplačan regres za leto 2019, v tem delu pa je tožnica tožbeni zahtevek umaknila.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati neplačani dodatek za delovno dobo za posamezni mesec skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da tožnici dodatek za delovno dobo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne pripada, ker je bila sama tista, ki se je odločila, da se dodatek ne bo posebej obračunaval oziroma izplačeval. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je celovita, prepričljiva, logična in skladna z določbami ZPP. Sodišče prve stopnje je z ustreznimi argumenti konkretno pojasnilo, zakaj meni, da odločitev o neizplačevanju dodatka za delovno dobo ni bila izključno tožničina, temveč direktorjeva (ki je bil tedaj tožničin mož), oziroma vsaj sporazumna med njima, z namenom zagotavljanja likvidnega finančnega stanja tožene stranke kot družinskega podjetja (38. in 39. točka obrazložitve sodbe). Pravilno je tudi stališče, da se tožnica kot delavka ni mogla veljavno odpovedati temu delu plače, saj gre za zakonsko določen del plače, ki je stalen in obvezen (129. člen ZDR-1). Izplačilo dodatka za delovno dobo je zakonska obveznost, ki se ji tožena stranka kot delodajalec oziroma njen direktor ne more izogniti, zlasti ne z izpovedjo, da ni bil opozorjen, da se dodatek ne izplačuje oziroma da niti ni vedel za obveznost izplačila tega dodatka. Za zakonitost poslovanja družbe in izplačevanja zakonsko dolgovanih delov plače ni bila odgovorna tožnica, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niti ni sprejemala samostojnih (finančnih ali poslovnih) odločitev, zato njeno posredovanje navodila računovodji, da naj se dodatek za delovno dobo ne izplačuje, ne daje podlage za njeno odškodninsko odgovornost za nastanek premoženjske škode toženi stranki v višini obrestnega dela zahtevka na plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za delovno dobo. Pobotni ugovor iz tega naslova je torej pravilno zavrnjen.

9.Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevni dogovor, da je bil del plačila iz naslova dodatka za delovno dobo že vključen v osnovno plačo, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji tega ni zatrjevala.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino prikrajšanja iz naslova dodatka za delovno dobo. Iz Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo, ki jo je utemeljeno upoštevalo, izhaja jasen in preprost matematični izračun - delavcu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Prisojeni dodatek za delovno dobo za posamezni mesec (18. točka obrazložitve sodbe) je tako izračunalo glede na odmerne odstotke v razponu od 9,5 % do 12 % (16. točka obrazložitve sodbe) ob upoštevanju osnovne plače, ki jo je tožnica prejela za posamezni mesec, takšen izračun pa upošteva tudi podatke o dejanski prisotnosti tožnice na delu, kot so razvidni iz predloženih plačilnih list (17. točka obrazložitve sodbe), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje dodatek za delovno dobo tožnici pravilno prisodilo le za tiste mesece, ko je opravljala delo. Prav tako je pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 19. v mesecu za pretekli mesec, glede na to, da gre za skrajni datum plačila po drugem odstavku 134. členu ZDR-1, kar je tudi ustrezno obrazložilo (18. točka).

11.Pri ugotavljanju, ali in v kakšnem obsegu je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom (130. člen ZDR‑1, 134. člen ZDR-1) je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz primerjave plačilnih list tožnice in izpisov izvršenih bančnih nakazil tožene stranke tožnici. Tako je toženi stranki naložilo v plačilo mesečne dolgovane zneske stroškov za prehrano, za katere je ugotovilo, da tožnici niso bili izplačani, iz obrazložitve pa tudi jasno izhaja, da je do prisojenih zneskov prišlo tako, da je (neprerekano) višino dnevnega povračila 6,12 EUR pomnožilo s številom dni prisotnosti na delu ugotovljenih iz priloženih plačilnih list.

12.Glede na listinske dokaze v spisu pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navajanje, da je tožena stranka tožnici za v pritožbi izrecno navedene mesece že povrnila stroške za prehrano. Za mesece februar 2018, april 2018, avgust 2018, oktober 2018, april 2020, julij 2020 in november 2021 sodišče prve stopnje stroškov za prehrano sploh ni prisodilo. Zneski stroškov za prehrano za mesece december 2018, januar 2019, februar 2019, marec 2019, april 2019, maj 2019, junij 2019, julij 2019, avgust 2019, september 2019, oktober 2019, november 2019, december 2019, februar 2020 in marec 2020 pa so sicer res prikazani na plačilnih listah, kot navaja pritožba, vendar pa bančni izpiski ne potrjujejo, da jih je tožena stranka tožnici tudi dejansko plačala, saj iz njih izhaja, da so bili za omenjene mesece tožnici nakazani le zneski neto plače, ne pa tudi zneski stroškov za prehrano navedeni na plačilnih listah. Ti zneski pa so od prisojenih nižji iz razloga, ker je sodišče prve stopnje pravilno kot višino dnevnega povračila upoštevalo znesek 6,12 EUR, ki s strani tožene stranke ni bil prerekan (20. točka obrazložitve sodbe).

Ob dejstvu, da iz namenov plačil na seznamu osebnih nakazil direktorja tožene stranke na račun tožnice ni razvidno, da bi šlo za povrnitev stroškov prehrane med delom ter upoštevaje, da zneski teh plačil tudi ne ustrezajo zneskom povračila stroškov za prehrano, do katerih je tožnica upravičena, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da je šlo pri teh nakazilih direktorja (moža) tožnici (ženi) za kritje družinskih, zasebnih stroškov. Pritožba takšnega zaključka ne omaje niti z zatrjevanjem, da so se posamezna nakazila vršila "bolj po domače", ker je šlo za družinsko podjetje, v katerem sta bila edina zaposlena.

Zaradi prenehanja delovnega razmerja med strankama je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževano nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2021 in za leto 2022. Pri tem utemeljeno ni upoštevalo navedb tožene stranke, da šteje, da je tožnica koristila ves dopust, ker je bila pretežno odsotna z dela in ni hodila v pisarno. Druge upravičene odsotnosti z dela v teh letih - po trditvah tožene stranke je bila tožnica bodisi na bolniški odsotnosti ali na čakanju na delo doma, kar potrjujejo tudi plačilne liste - namreč ne pomenijo koriščenja dopusta, kot to očitno zmotno šteje tožena stranka. Nadalje v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpoved direktorja tožene stranke, da sta bila v septembru 2021 s tožnico odsotna za 5 dni, saj zanjo ni podlage v trditvah tožene stranke, tudi sicer pa na odločitev ne vpliva, saj tožnica ne vtožuje nadomestila zaradi celotnega neizkoriščenega letnega dopusta iz leta 2021, temveč za 16 dni.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 136,97 EUR iz naslova premoženjske škode zaradi nenamenske uporabe službenega telefona. Trditve, s katerimi je tožena stranka utemeljevala takšen pobotni ugovor, so namreč pavšalne in nekonkretizirane, saj iz njih ne izhaja obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnosti (da bi tožnica s klici na plačljive telefonske številke 090 kršila morebitni dogovor med strankama glede dopustne uporabe službenega telefona oziroma kakšen če sploh dogovor je bil sklenjen) in škode (da je tožena stranka plačala telefonski račun). Iz tega razloga ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da se trditve tožene stranke štejejo za priznane, ker jih tožnica ni obrazloženo prerekala. Ob tem, da tožena stranka sama poudarja družinsko ozadje tega spora in poslovanje družinskega podjetja "po domače" pa niti pritožbena navedba, da je službeni telefon že po naravi stvari namenjen uporabi v službene namene, v konkretnih okoliščinah ne utemeljuje protipravnosti ravnanja tožnice.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako potni stroški za njegovo vložitev na vložišče sodišča niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 129, 130, 131, 134, 134/2<br> Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.