Jedro

Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil, četudi so krivi samo nekateri.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. **Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 55.630,00 eurov, kar naj bi predstavljalo stroške zdravljenja poškodb, ki naj bi jih bila tožeča stranka plačala svojim zavarovancem, ki so bili poškodovani v prometni nesreči, v kateri je bilo udeleženo vozilo, ki je bilo zavarovano proti odgovornosti pri toženi stranki.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - dne 24. 2. 2001 se je v bližini naselja L. (Slovenija) zgodila prometna nesreča, v kateri sta bili udeleženi dve motorni vozili, prvo zavarovano proti odgovornosti pri Zavarovalnici (prvo vozilo), drugo pri toženi stranki (drugo vozilo); - do prometne nesreče je prišlo po izključni krivdi voznika prvega vozila; - v drugem vozilu so bile telesno poškodovane tri osebe, voznik in dva sopotnika (poškodovanci).

B.

**Revizijske navedbe**

6. Kršene naj bi bile določbe pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe, kljub temu, da naj bi bila tožena stranka na tožbo podala le neobrazložen odgovor. Izpodbijane sodbe naj bi tudi ne bilo mogoče preizkusiti, saj naj bi sodišče druge stopnje sprejelo povsem neobrazloženo stališče, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ni „jasno razvidna“ aktivna legitimacija tožeče stranke. Drugostopenjsko sodišče naj bi kršilo pravdni postopek tudi s tem, da se ni opredelilo glede relevantnih pritožbenih navedb. Argumentacija, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in pri tem razlagalo določbo 178. člena ZOR, naj bi bila notranje neskladna.

7. Sodišči naj bi tudi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da tožeča stranka kot posredna oškodovanka ne sodi med „druge“, ki jim določba četrtega odstavka 178. ZOR priznava pravico zahtevati povrnitev škode od solidarno odgovornih imetnikov motornih vozil, ki sta povzročili nesrečo. C.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Prvi odstavek 278. člena ZPP določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Iz toženčevega odgovora na tožbo je razvidno, da nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti. Tožena stranka je navedla in obrazložila več razlogov, zakaj nasprotuje tožbenemu zahtevku: najprej naj bi ne bila pasivno legitimirana; nadalje naj bi bile tožbi priložene listine v tujem jeziku; tožeča stranka naj bi višino zahtevka utemeljevala z neuradnimi informacijami; tožeča stranka pa naj bi tudi ne pojasnila pravne podlage oziroma izkazala obstoja kakršnegakoli pravnega razmerja med pravdnima strankama. Revizijski očitek, da odgovor na tožbo ni bil obrazložen, zaradi česar bi bilo moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, torej ne drži. Drugo vprašanje pa je, ali je odgovor tudi sklepčen in še naprej, ali je utemeljen.

9. Neutemeljeni so tudi očitki o tem, da sodb prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti, češ da so ključna stališča neobrazložena (glede aktivne legitimacije), da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da je razlaga 178. člena ZOR notranje neskladna. Da je zakonitost in pravilnost izpodbijanih sodb mogoče preizkusiti, izhaja iz nadaljnje obrazložitve tega sklepa. Revidentka pa ni pojasnila, na katere odločilne pritožbene navedbe naj bi pritožbeno sodišče ne bilo odgovorilo.

10. Aktivna legitimacija zastavlja vprašanje, ali je tožeča stranka subjekt zatrjevanega pravnega razmerja na upniški strani. Revidentka je s tožbo zahtevala od tožene stranke povrnitev stroškov zdravljenja, ki naj bi jih bila na podlagi pogodbe o zdravstvenem zavarovanju in (avstrijskega) Splošnega zakona o socialnem zavarovanju (ASVG) izplačala svojim zavarovancem, poškodovanim v prometni nesreči. Problem aktivne legitimacije se zaenkrat omeji na vprašanje, ali obstaja podlaga za to, da tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki je nastala njenim zavarovancem, od tistih, ki so za nastanek škode kakorkoli odgovorni. Morebiten pritrdilen odgovor na to vprašanje še ne pomeni, da je tožena stranka res tista, ki za škodo (kakorkoli) odgovarja.

11. Obe sodišči sta sporno razmerje presojali po slovenskem pravu. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na določbo prvega odstavka 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS 56/99 - ZMZPP), po kateri se (v razmerjih z mednarodnim elementom) za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Revizijsko sodišče soglaša s takšno odločitvijo glede prava, po katerem se v tem primeru presoja nepogodbena odškodninska odgovornost. 12. Treba pa je biti pozoren na to, da bo presoja odškodninske odgovornosti odgovorila šele na vprašanje, ali zavarovanec tožene stranke odgovarja za povzročeno škodo, ne pa tudi že, ali je tožeča stranka tista, ki ima od odgovornega pravico zahtevati povrnitev te škode, ker je izplačala odškodnino svojim zavarovancem – poškodovancem. Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, namreč ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti – v tem primeru po zmotnem stališču sodišča druge stopnje za posredno škodo - pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Glede na to, da tožeča stranka zatrjuje, da je škodo krila na podlagi zdravstvenega zavarovanja, zahtevek pa je uperjen neposredno zoper zavarovalnico, pri kateri ima domnevno odgovorni zavarovano avtomobilsko odgovornost, je treba pri presoji utemeljenosti zahtevka upoštevati tudi morebitna posebna pravila, ki veljajo za zdravstveno zavarovanje in za (obvezno) zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

13. V slovenskem pravu je položaj zavarovatelja, ki je izplačal odškodnino na podlagi premoženjskega zavarovanja, v splošnem urejeno v prvem odstavku 939. člena ZOR: Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (subrogacija oziroma zakonita cesija). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, uradni list RS, št. 9/1992 – s spremembami in dopolnitvami). Specialna ureditev subrogacije na področju zdravstvenega zavarovanja temelji na posebnem pomenu, ki ga ima zdravstveno zavarovanje za zagotavljanje socialne varnosti. (1) Razmerja iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti pa posebej ureja Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP – Uradni list RS 12/94 – s spremembami in dopolnitvami).

14. ZMZPP glede zavarovalne pogodbe nima posebnih določb, zato se za ta razmerja uporablja splošna določba njegovega 20. člena, naj se za razmerja z mednarodnim elementom uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je to avstrijsko pravo. Obe pravdni stranki imata sedež v Republiki Avstriji in poslujeta po avstrijskem pravu. Razlogi, ki v pravnih redih narekujejo delno specialno ureditev tega vprašanja, in navedba tožeče stranke, da je zavarovalno pogodbo sklenila in odškodnino izplačala na podlagi (avstrijskega) Splošnega zakona o socialnem zavarovanju (ASVG), dodatno govorijo za to, naj se takšna razmerja med dvema pravnima subjektoma avstrijskega prava presojajo po avstrijskem pravu.

15. V avstrijskem pravu je vprašanje subrogacije na splošno urejeno v Zakonu o zavarovalni pogodbi (Versicherungsvertragsgesetz 1958, VersVG), ki v prvem odstavku § 67 v zvezi s tretjim odstavkom § 178a določa, da pravica zavarovanca do odškodnine proti tretjemu preide na zavarovatelja v obsegu, v katerem ta zavarovancu povrne škodo. Subrogacija nosilcev zdravstvenega zavarovanja, kamor med drugim sodijo območne zdravstvene blagajne (Gebietskrankenkassen; prvi odstavek § 23 Zakona o splošnem socialnem zavarovanju (Allgemeines Sozialversicherungsgesetz, v nadaljevanju ASVG), je urejena tudi v posebnih zakonih.

16. V skladu s prvim odstavkom § 332 ASVG velja, da v primerih, ko osebe, ki jim po določbah ASVG pripada izpolnitev …, lahko na podlagi drugih zakonskih predpisov zahtevajo povrnitev škode, ki jim je nastala z zavarovalnim primerom, pravica do odškodnine preide na nosilca zavarovanja v obsegu, v katerem mora ta opraviti izpolnitev. Podobno določbo o prehodu pravice do odškodnine na nosilca zdravstvenega zavarovanja v zvezi z izgubo zaslužka delojemalca zaradi delovne nezmožnosti vsebuje prvi odstavek § 10 Zakona o nadaljnjem plačevanju nadomestila (Entgeltfortzahlungsgesetz, EFZG).

17. Za vložitev direktne tožbe zoper zavarovalnico v primeru zavarovanja pred odgovornostjo je pomembna tudi določba § 26 Zakona o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (Kraftfahrzeug-Haftpflichtversicherungsgesetz 1994, KHVG 1994), ki oškodovanemu omogoča, da v okviru konkretne zavarovalne pogodbe uveljavlja pravico do odškodnine, ki mu pripada, tudi neposredno zoper zavarovatelja.

18. Iz povedanega izhaja, da tožeča stranka, če je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti toženi stranki uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci, njeni zavarovanci (aktivna legitimacija). Kakšne pravice in proti komu bi imeli oškodovanci glede te škode iz prometne nesreče, pa se presoja po slovenskem pravu (glej 11. in 12. točko te obrazložitve).

19. Nesrečo sta povzročili dve premikajoči se motorni vozili. Odgovornost za tako nastalo škodo ureja 178. člen ZOR. Prvi trije odstavki urejajo odgovornost za škodo, ki jo pretrpita imetnika (oziroma uporabnika – glej prvi odstavek 176. člena ZOR) motornih vozil. Za to škodo velja krivdno načelo.(2) Glede na ugotovitev, da je bil za nesrečo izključno kriv voznik vozila, ki je bilo zavarovano pri Zavarovalnici, ta odgovarja za škodo, ki je bila povzročena vozniku drugega vozila, ki je eden od treh poškodovancev (prvi odstavek 178. člena ZOR). Odgovornost (krivega) voznika prvega vozila, za škodo, povzročeno vozniku drugega vozila, ni krita z avtomobilskim zavarovanjem pri toženi stranki, zato ni pravne podlage za zahtevek tožeče stranke, kolikor se nanaša na škodo, ki jo predstavljajo stroški zdravljenja tega voznika. Četrti odstavek 178. člena ZOR pa določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil. Glede na besedilo celotnega 178. člena pa se lahko zastavi vprašanje, ali „drugim“ odgovarjajo imetniki vseh udeleženih motornih vozil, čeprav je bila škoda povzročena le po krivdi nekaterih. Ali torej krivdni princip velja tudi v razmerju do drugih? Ali se nekrivi imetnik v nesreči udeleženega motornega vozila v razmerju do „drugih“, to je oškodovancev, ki niso imetniki udeleženih motornih vozil, lahko ekskulpira s sklicevanjem na drugi odstavek 177. člena ZOR, češ da je škoda nastala izključno zaradi delovanja „tretjega“ - to je izključno krivega imetnika udeleženega motornega vozila? Vrhovno sodišče je že izreklo, da drugim solidarno odgovarjajo vsi imetniki udeleženih motornih vozil, četudi so krivi samo nekateri. Tako je odločilo, da je imetnik avtomobila objektivno odškodninsko odgovoren sopotnici v drugem avtomobilu, udeleženem v nesreči. Nasproti njej kot tretji (pravilno bi bilo „drugi“) osebi ne more ugovarjati sokrivde ostalih (to pa bi bili „tretji“ v smislu drugega odstavka 177. člena ZOR) udeležencev v nesreči.(3) Izreklo je nadalje, da objektivna odgovornost varuje samo žrtve, ne pa tistih, ki ustvarjajo povečano nevarnost, torej imetnikov motornih vozil. Oseba, ki v prometni nesreči ni bila udeležena kot imetnica motornega vozila temveč kot sopotnica v enem od vozil, je žrtev, ki ji vsi tisti, ki so povzročili škodni dogodek zaradi trčenja svojih vozil, odgovarjajo solidarno.(4) Za takšno ureditev se zavzema tudi teorija: v razmerju do „drugih“ … ni pomembno, ali je morda kateri izmed imetnikov motornega vozila izključno kriv za nastalo škodo, saj brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče sploh ne bi prišlo.(5)

20. Glede na navedeno sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da solidarna odgovornost dveh (ali več) v prometni nesreči udeleženih motornih vozil za škodo, ki jo pretrpijo drugi, predpostavlja krivdo obeh (vseh) voznikov (sodišče prve stopnje) oziroma, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek kot posredni oškodovanec, česar pa brez izrecne zakonske podlage ne more (sodišče druge stopnje). Poškodovanci (razen voznika) so „drugi“ v smislu četrtega odstavka 178. člena ZOR. Za škodo, ki so jo pretrpeli, odgovarjata solidarno imetnika obeh motornih vozil ne glede na krivdo. Z izplačilom odškodnine na podlagi zdravstvenega zavarovanja so na tožečo stranko po samem zakonu prešle vse pravice zavarovancev nasproti tistim, ki odgovarjajo za škodo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

21. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tretji odstavek 1. člena ZZVZZ: Zdravstveno varstvo obsega tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost. Op. št. (2): Glej sodbo VS II Ips 468/1992: Tožnica ni bila imetnica avtomobila … zato zanjo ne pridejo v poštev določbe prvih treh odstavkov 178. člena ZOR. Vprašanje krivde je pomembno le med imetniki motornih vozil. Op. št. (3): Sodba VS II Ips 468/1992. Op. št. (4): Sodba in sklep VS II Ips 343/1999. Op. št. (5): Jadek Pensa v OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 884, 885.