Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je torej odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom za znesek 17.277,00 EUR ustavilo pravdni postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka), tožbeni zahtevek v znesku 2.100,00 zavrnilo ter tožnici naložilo, da toženki povrne 100% pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se laično pritožuje tožnica smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da so priče skladno izpovedale, da sta prvotni tožnik in priča H. prodajno pogodbo za motor sklenila 31.10.2010, ko je priča H. prvotnemu tožniku pojasnila, da se popravilo ne izplača in mu pokazala fotografije motorja po nesreči. Tega dne je bila tudi določena višina kupnine. Iz samega spisa je po mnenju pritožbe razbrati, da je bila prodajna pogodba izpolnjena v naprej, vendar pa ni nobene navedbe o tem, da bi bila tudi cena določena v naprej. To dokazuje, da 31.10.2010 prvotni tožnik še ni vedel, kolikšna je škoda na motorju. Ker je bila tožba vložena 30.10.2013 je bila vložena pravočasno in zahtevek še ni zastaral. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. 3. Toženka ni na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Nujna predpostavka za začetek teka zastaranja (in posledično za zastaranje) je po 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) torej nastanek terjatve oziroma škode. Ugotovitev o nastanku škode je odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, pri čemer se pri začetku teka objektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je škoda nastala, medtem ko se pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je oškodovanec zvedel za (nastalo) škodo, pri čemer pa trenutek nastanka škode ne sovpada nujno s trenutkom vednosti oškodovanca o škodi (o vseh elementih, na podlagi katerih bi mogel opredeliti obseg ene ali več pojavnih oblik pravno priznane škode - VSRS Sodba III Ips 87/2017-3 z dne 13.3.2018).

7. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je torej odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode (Sodba in sklep II Ips 281/2007 z dne 26.11.2009). Zato za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi po prvem odstavku 352. člen OZ ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen za pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi obseg škode lahko opredelil in lahko izračunal znesek odškodnine.

8. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje se je prvotni tožnik že teden dni pred podpisom prodajne pogodbe dogovarjal s pričo H., da bi bilo popravilo motorja dražje, kot je motor vreden, in sta se zato dogovorila za prodajo le-tega. Tudi žena prvotnega tožnika, sedanja tožnica, je potrdila, da sta se dogovorila za prodajo motorja v petek (to je 29.10.2010), v nedeljo 31.10.2010 pa je priča H. prinesel kupnino za motor. Enako je izpovedala priča H., ki je potrdil, da sta se s prvotnim tožnikom že v sredo, 27.10.2010, pogovarjala o nakupu motorja, vendar ker ni imel časa, sta prodajno pogodbo sklenila šele 31.10.2010. Navedeno kaže na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotni tožnik za obseg škode izvedel najkasneje 29.10.2010, ko so potekali pogovori o sklenitvi prodajne pogodbe za motor in ne šele 31.10.2010, ko mu je priča H. prinesel kupnino. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje ni za začetek teka zastaralnega roka pomembno, kdaj je bila sklenjena prodajna pogodba, kot tudi ne kdaj je prvotni tožnik prejel kupnino za motor, temveč je bistven trenutek, ko je prvotni tožnik bil seznanjen z dejstvom, da je stroške popravila motorja višji kot je njegova vrednost. To pa je prvotni tožnik očitno vedel pred dnem, ko mu je priča H. prinesla kupnino za motor.

9. Sodišče druge stopnje sicer razume pritožbene navedbe, da je zaradi oddaljenost dogodka težko natančno določiti, kateri dan je prvotni tožnik izvedel za obseg škode, ki mu je nastala na motorju. Prav zato je tudi sodišče prve stopnje zaključilo, da mu je bila škoda znana najkasneje na dan podpisa prodajne pogodbe, ne glede na predhodne dogovore o sklenitvi pogodbe, ki so zagotovo potekali v smeri ugotovitev, da je cena popravila motorja večja, kot je vreden, v posledici česar je bila tudi sestavljena prodajna pogodba. V kolikor bi bila namreč vrednost motorja takšna, da bi bilo popravilo motorja še vedno cenovno ugodno, do podpisa prodajne pogodbe sploh ne bi prišlo. Že iz samih pogovorov pred sklenitvijo prodajne pogodbe je bilo namreč prvotnemu tožniku jasno, da je obseg škode na motorju takšen, da je bolje, da motor proda, s čimer je bil prvotni tožnik tudi seznanjen z obsegom škode, čeprav mu še morda končni znesek kupnine ni bil znan.

10. Ker je torej prvotni tožnik že pred podpisom pogodbe poznal obseg škode, čeprav brez navedbe konkretnega zneska, je najkasneje na dan datiranja pogodbe dne 29.10.2010 vedel, kakšen je obseg škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotni tožnik najkasneje 29.10.2010 izvedel za obseg škode, je na ta dan začelo teči zastaranje.

11. Glede na začetek teka zastaralnega roka je jasno tudi kdaj se izteče zastaralni rok. OZ v drugem odstavku 62. člena določa, da rok, določen v tednih, mesecih ali letih, se konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči; če takšnega dneva v zadnjem mesecu ni, pa se konča zadnji dan tega meseca. Kar pomeni, da se je zastaralni rok za vložitev tožbe v predmetnem postopku iztekel 29.10.2013.V posledici tega je zahtevek za plačilo premoženjske škode nastale na motorju, ki ga zahteva tožnica s tožbo, vloženo 30.10.2013, zastaral. 12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka s pritožbo je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.